Quote:


Mind, a tole ni bilo dovolj jasno? ???

harry, torej se strinjaš, da trenutno doživljamo vzpone in padce, v končni fazi pa je naša želja nič manj kot trajno zadovoljstvo ?

in strinjam se s teboj....dokler smo pogojeni z materijo, bomo doživljali vzpone in padce....ampak ali to pomeni, da je smisel našega življenja doživljati vzpone in padce obenem pa si želet trajnega miru, ki ga nikoli ni mogoče dosečt ?  

zakaj kljub temu, da veš, da miru nikoli ne bo, vseeno tako vztrajno težiš k temu da padcev ne bi bilo ?  zakaj nas "padci" potolčejo, če pa je to čisto naravni sestavni del življenja, kot pravi ARS ?

harry, ti v bistvu hočeš povedat, da je trpljenje (strah, smrt, bolezen....itd..itd...) neizogibno in da takšno naše življenje pač je ?  zakaj sploh trud, če veš da te neizogibno čaka trpljenje ? v čem ti vidiš point ?



LP

Devi wrote on 18.09.2003 at 13:41:01:


Aaaaa?

A ni Hex vprašal oziroma prosil za nasvet? In sem mu razložil, pač po pameti, ki jo premorem.

Če bi se vsak od nas izločil iz odnosa do drugega, bi nehali komunicirati.

Saj mu nič ne vsiljujem. Predstavil sem mu svoj pogled, za katerega upam, da bo v Hexovi glavi sprožil mentalno dogajanje, ki naj bi ga pripeljalo do spoznanj in zaključkov, ki jih rabi.

Tako nekako vidim smisel pisanje oziroma pogovorov o tem in onem.

Quote:

Pod tisto o vzponih in padcih se podpišem.In če se mene vpraša ne želim trajnega zadovoljstva.Preveč je enolično,papkasto.Ni izziva.

Quote:

Morda pa leži zadovoljsto ravno v premagovanju nezadovoljstva.

mind wrote on 19.09.2003 at 01:59:28:

Joj, a pa ti znaš brat?  

Na to vprašanje od mene ni ne "ja" niti "ne" odgovora, pa še glagol ni ustrezen - želimo si namreč lahko zgolj nekaj, kar nimamo. A jaz "imam" tako obdobja notranjega miru kot trenutke/obdobja notranjega nemira. In se za povrh sploh ne ukvarjam s trajnim, pa večnim, pa neskončnim ... karkoli. To me ne okupira, niti enoodstotno. Tudi to, npr., da dolgo nisem imela celulita, me ni, kot me tudi sedaj ne, ko njegovi sledovi na mojih bedrih so (imam pač par kil viška) ... Mi je zanj neskončno vseeno. In mi je povsem nepomembno, kakšen mir bo v meni jutri in koliko se bom smejala. Če bom sebe sledila in katerekoli nemirnosti dražljaje sproti pedenala in trenutke sproti uživala, je verjetnost precejšnja, da bodo obdobja moje notranje uglašenosti vedno daljša, smeh pa še pogostejši ... kar bi ti verjetno potrdili tisti, ki me osebno poznajo. In ob taki moji naravnanosti ne čutim takoimenovanih "vzponov" in "padcev" več na "tvoj" način, ker mi le-ta klasifikacija ni niti pomembna niti blizu, pa še izvajam je ne; jih ne čutim niti kot zadovoljstvo niti kot nezadovoljstvo. Vse, kar se mi dogaja oz. si dogajam, je zaprmej tisto, kar ima smisel za moj mir in življenjsko pot, pa če jaz to štekam v danem trenutku ali pa ne; edino, kar je pri tem meni pomembno je, da sebe sledim in sproti "uglašujem". To, da me nosi iz nemira v nemir in obratno je meni tako normalno, kot sta mi normalna dan in noč, pa zima in poletje, pa jok in smeh, pa ... telefonski klic, da je umrl nekdo, ki mi je blizu, ali pa tisti, da imamo novorojenčka med prijatelji. Stvar posameznikove odločitve je, kako bo deloval in gledal na "stvari"; zgolj to. To pa je zaprmej tisto dejstvo, ki mnogim ne znese.


ARS

Quote:


Praviš, da si si končno zanimiv postal, al kako?