Jakob_Ostrjan wrote on 16.09.2003 at 15:12:19:


Tle bi se spet z jakobom strinjal, samo se v tej odsotnosti zasebnosti lahko skriva ena past prisvajanja/prilaščanja podrejanja drugega al pa podrejanja drugemu. Ko dobi lajf eno dodatno dimenzijo, ko ga začneš procesrat skoz midva, se  tvoja zavest v bistvu utrjuje v vsoji  induvidualnosti. To je tista finta, zarad katere se aryanom preganjamo, kako je induvidulano odražano v aboslutnem in obratno. To je tud razlika med tem, a si ti zgubiš v midva na en infantilen način, da bi se sebe regresiral/transcendiral, al pa priložnost izkoristu, da začneš s pozicije midva nazaj nase gledat kot na enga drugega in da tko presežeš svojo  otroško  narcisoidnost.

Hex, to kar sprašuješ, je popolnoma nepomebno: namreč, če ti povem, kaj je zame zasebnost, tebi to ne bo nič pomagalo. Ti sam boš moral v sebi najti odgovor na to. Razumeti moraš, da ti drugi ljudje z nasveti ne moremo pomagati. Ker tisto, kar je dobro zame, je mogoče zate popolnoma narobe.

Lahko ti povem samo svoje izkušnje. Te sem pa opisal že v prejšnih postih.

Ampak: popolnoma jasno je, da si dva partnerja ne moreta deliti vsega ves čas 100%.

Morata razlikovati med važnimi rečmi (seks, navezanost, prepričanja, želje...) in manj ter nevažnimi stvarmi (fuzbal, pijačke, čvekanje).

Ampak!!!!!

Če začnejo nepomembne stvari nadomeščati pomembne, če namesto, da bi se pogovorila o zaupanju, o najglobljih občutkih in strahovih, začneta težiti drug drugemu o tem, kje je bil, s kom je bil, zakaj je bil itd. potem sta zamenjala nepomembno s pomembnim.

Treba je pridi do bistva, do najglobljega vzroka, zakaj nekdo počne nekaj, zakaj to drugega moti in kaj bosta naredila glede tega. Ko to ugotovita, vidita tudi, da pijačke in fuzbal pa e-zmenkarije sploh niso važne. To je samo zunanji znak notranjih nerazčiščenih stanj in počutij. Morata jih ozavestiti, v vsakem od vaju mora nastati "aha-efekt", ko si rečeš: jebenti, saj to je pa to.

Od tu naprej je pa šele od ljubezni med dvema odvisno, ali bosta to nehala početi, ali bosta pa sebično ostala vsak pri svojem. In če se odločita, da z motečim vedenjem prenehata, morata to storiti ne z občutkov žrtvovanja (in s tem tudi tihega pričakovanja do drugega), pač pa z zavestjo, da se sebičnosti odpovedujeta zato, da bo obema bolje.

Če češ omlete peči, moram jajca razbit, ne? S tem pa tvegaš, da se ti razlijejo, če si štorast, če imaš pa še smolo zraven, se pa lahko še na lupini urežeš... Ampak, brez tega omlet ne bo! Kako pa frišni, topli, sočni, z pravim nadevom narejeni omleti pašejo, pa sam veš! Pravi mali orgazem doživiš, ko jih ješ...

Tko nekako gre to...

Jakob_Ostrjan wrote on 16.09.2003 at 15:12:19:


To se mi zdi bolj podoba idealiziranega partnerstva, potrebe po izginotju "sebe" da bi se našel v drugem, beg pred samorealizacijo in sprejemanjem popolne odgovornosti za sebe (in s tem tudi za vsako svoje delovanje v nekem odnosu).

Potreba po zasebnosti po svoje omogoča, da jedro (partnerstvo) gradita dve zdravi celici, zdravje le-teh in sposobnost nepogojene ljubezni pa omogoča ravno svoboda (kos zasebnosti).

Kot je (nekako tako) rekel Gibran, tudi strune v harfi so povezane, a ima vsaka drugačen ton.
Če ni tona, ni melodije.

Sem vzela stvari iz konteksta, sej vem.

Ampak enake resnice bi mogle za vse enako držat.
Odgovornost, da si jih razloži celostno in pošteno, je na posamezniku, ne na tebi.

Quote:


različnost (različni toni) in hkratna enost (enotna melodija) je univerzalni princip na podlagi katerega lahko dobimo zadovoljstvo (ljubezen)  

to spoznanje bi nas pomoje moralo peljati k iskanju večne melodije, oziroma k iskanju večne (hkratne)enosti in različnosti, ki jo lahko najdemo samo v ljubezni do Boga, vse ostalo so samo kratkotrajna zadovoljstva, ki so prežeta s strahom, da melodija preneha, in po določenem času tudi dejasko preneha

bi prosil, da mi tisti, ki se ne strinja z zgoraj povedanim razloži/jo, kaj je po njihovem mnenju smisel življenja
 


LP

mind wrote on 18.09.2003 at 14:50:58:

Meni sta smisel življenja smeh in notranji mir; vse ostalo, ta bolš pa itak z njima pride.  


ARS

mind wrote on 18.09.2003 at 16:34:42:

Srči, lej, vse se spreminja, tut jest; in (meni) prav nič ni trajnega, neprekinjenega ali večnega (pa še ne obremenjujem se s temi pridevniki, tudi uporabljam jih ne). Takoimenovane "vzpone" in "padce" sprejemam kot povsem naravni, sestavni del življenja, in hkrati iskreno čutim in živim mojo osebno "dolžnost", da najprej in nenehno (no, kakor kdaj) skrbim zase in svoj notranji mir. Če je v meni nemir, je tudi okrog mene. In obratno. Če sem v redu s sabo, sem tudi z drugimi. In obratno. In ker nisem popolna (oz. sem nepopolna v svoji popolnosti), skačem malo iz miru v nemir in obratno. In smeh je moj sopotnik, dragocen in vztrajen; pa še marsikaj. Kontent?


ARS