stoychi wrote on 23.05.2003 at 13:18:14:


Nikakor?

bp

Quote:





          Nemogoče je dvakrat prečkati isto reko  8)

Quote:



gape,  logično je , da se najprej nekaj naučiš od mame, potem od prijateljev, profesorjev....itd....ampak če se zdaj tukaj pogovarjamo o učiteljih "življenja", potem pomoje ni potreben tak sistem

nevem, mogoče čist možno je da se motim....morem malo premislit še to


Quote:



gape, mi (individuumui) smo vsi enaki.....vi smo delec...potenca....od Boga

ampak nismo pa enaki Njemu, ampak smo od njega odvisni

in ker smo v materialnem svetu se nam na prvi pogled zdi, da smo mi "najvišji", vendar to izhaja predvsem iz fizioloških značilnosti človeka(telo), kar pa človek ni


Quote:


ljubezen med individumi "združena v eno" je še vedno kratkotrajna ljubezen

individumi lahko dosežejo večno ljubezen le na podlagi ljubezni s svojim "Izvorom".......za ljubezen na splosno pa smo ze veckrat omenili kaj je potrebno (žžrtvovanje, podrejanje.....ego v bistvu downat glede nivoja svojega obstoja)  




LP

Nekaj o duši (individumu) nasplošno:

V Giti so živa bitja opisana kot individualni sestavni delci Vsevišnjega. To je njihov večni položaj. Ko se živo bitje reši iluzije, je še zmeraj individualna oseba, kar je razvidno iz nauka, ki ga je Gospod posredoval Arjuni. Arjuna je s pomočjo znanja, ki ga je dobil od Krsne, dosegel osvoboditev, vendar on in Krsna nikoli nista postala eno.

Individualna duša je nezlomljiva in netopljiva, pa tudi sežgati ali posušiti je ni mogoče. Večna je, povsod bivajoča, nespremenljiva, nepremakljiva in zmeraj enaka.


Kdor misli, da je živo bitje ubijalec ali pa da je lahko ubito, je v nevednosti, kajti duša ne ubija in ne more biti ubita.


Kadar telo živega bitja zadane smrtonosno orožje, živo bitje v telesu ni ubito. Duša je tako majhna, da je ni mogoče ubiti z nobenim materialnim orožjem.Živega bitja tudi ni mogoče ubiti zato ker je po naravi duhovno. Tisto kar je ubito oz. za kar pravimo da je ubito, je le telo. To pa seveda ne pomeni, da vedska književnost spodbuja ubijanje. V Vedah je rečeno: "nikoli ne bodi do nikogar nasilen." Dejstvo da živega bitja ni mogoče ubiti, tudi nikomur ne dovoljuje klati živali. Nedovoljen uboj telesa katerega koli živega bitja je gnusno dejanje, kaznivo tako po državnem kot tudi po Božjem zakonu.


Duša se nikoli ne rodi in nikoli ne umre. Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala. Nerojena je, večna, zmeraj enaka in prvobitna. Ni ubita, ko je ubito telo.

.....tudi stranskih produktov ne ustvarja. Stranski produkti telesa, otroci, so prav tako individualne duše. ker imajo telo, je videti kot da so otroči nekega človeka. Telo se razvija zaradi prisostnosti duše, ta pa nima potomcev in se ne spreminja.....Duša se ne rodi in ne umre , ko se rodi ali umre telo. Vse kar se rodi tudi umre. Ker se duša ne rodi, ne moremo govoriti o njeni preteklosti, sedanjosti, prihodnosti. Večna je, zmeraj enaka in prvobitna, kar pomeni da v zgodovini ni sledu o njenem nastanku.

To sem samo malo ilustriral kaj si spoh jaz predstavljam pod pojem duša ali individum. Dostkrat se mi zgodi, da nepravilno predstavim smisel našega (ne)delovanja. Namreč, kot je iz zgoraj napisanega razvidno, ni govora o kakšnem spreminjaju duše ali kaj takega, temveč gre samo za "spoznanje" svoje vloge v Absolutu, ki je takšna, kakršna je. (odvisna/podrejena) Nespremenljiva.  

In če se vrnem na ljubezen, "svobodna izbira/volja" nam je dana samo z namenom, da neprisiljeno in iskreno (ker to zahteva ljubezen) delujemo v skladu z našo vlogo. Če bi npr. za  spoznanje Absoluta ne bila potrebna ljubezen potem tud "svobodna(prostovoljna) izbira" ne bi bila  potrebna. Mi pa potem pod tem pojmom "svobodne izbire" ponavadi razglašamo, da obstaja vec različnih Resnic in da lahko ima vsak svojo, saj ima "svobodno izbiro". Res jo ima, ampak je relativna (znotraj danih možnosti) in ne Absolutna. Še najmanj pa z to "svobodno izbiro" ne moremo spremeniti zgoraj omenjene pozicije nas (indivudulnih duš) v Absolutu.Pravi smisel "svobodne volje" je samo v tem, da z njo(na njeni podlagi) lahko dosežemo ljubezen. Da ni "prisile". Da se po svoji volji (prostovoljno) odločimo in tako dosežemo večno ljubezen. Ljubezn do Boga in posledično do vseh ostalih individumov.   Ko vse to razumemo, nam je tudi jasno, da mora najprej z  druge strani (ljubezenskega para) prit "Milost" saj je druga stran naš Izvor.  



LP

Psihološko gledano je duša tisto poslednje, kar se ne more naprej delit in  predstvalja jedro individuanosti in hkrat  temeljni koncept celosti. Človek nemore more posedovat samo del duše, kvečjemu je brez ali pa si njegovo telo  prilašča več duš. V prvem primeru mrtev, v drugem pa shizofren oz. je multipla osebnost. V psihološkem pogledu  pa je zanačilno, da hkratno zavedanje dveh ali več duš ni možno, zavest je zmerom odraz le ene tud ob njihovem  izmeničnem menjavanju.

Že skoz plotina smo ugotavljal, da je duša difercirana oblika duha, da je ene vrste individualizarn duh, ena potenca duha, ki  se šele kot taka skoz součinkovanje  energijo in forme lahko materializira.  To pa, da ima materialna svar dušo, najprej pomen, da izžereva eno individulanost, skoz katero je mogoče zalsutit božansko potenco. Božakskega ni mogoče zapopast skoz kaotičnost, pač pa le skoz red, ki se ga je prisiljena držat duša, ko si je za spoznavnaje svoje božje potence prisljena sposojat  živost telesa. Evo, pa smo spet pri rensesančnih mojstrih...    

titud wrote on 26.05.2003 at 15:06:03:

titud, tole si na celi crti zgresil. predlagam ti da manj spekuliras, ker s tem ne bos nikamr prsu, sploh pa ne do zadovoljstva. in to ne psiholoskega, misticnega, materialnega itd. ampak ko ga bos zacutu bos postal neznansko spontano ponizen, za razliko od danasnjih oblik "duhovnosti" ki te spumpajo do amena, sezejo pa le do "subtilnega materialnega telesa" in nic vec.

SSKJ:

     individuum -dua tudi -a m (i)
1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua

2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui

3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov

4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov * biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj


lp

Kaj sploh mislimo, ko recemo Bog? Obstaja vec aspektov boga. Kaksen trd oreh za razum. Bog je vse, povsod, vseprisoten, hkrati pa sedi v svojem kraljestvu, od katerega smo mi tako zelo oddaljeni. Bog je hkrati nekje zunaj nas in spet smo bog mi sami. Satan je nasprotnik boga in spet del njega. Bog je neskoncno dober in zopet nad vsem dobrim in zlim, drugic pa v sebi nosi tako dobro kot zlo. Bog je neizrazen, neimenovan, a vseeno se izraza skozi neskoncno stvari. Groza, moj razum je ze davno odpovedal. Kje je potem bog, tukaj na zemlji, v nebesih ali v cloveku? Je bog vse kar je, ali je le nekje v duhovnih sferah? Zakaj klicati k bogu v nebesih, ce je v nas in okoli nas?
Ta paradoks se izgleda zrcali tudi na ravni cloveka. Clovek je visji jaz, vendar hkrati oddaljen od visjega jaza in z njim komunicira kot s tretjo osebo. To je zame najvecja uganka.
Mene je to vcasih precej bolj begalo, dokler nisem malo bolje razumel pomena svete trojice, ki je prisotna v vseh religijah. Bog je trojen. Bog kot Oce prebiva v "bozjem kraljestvu". To je del boga, ki ni neposredno z nami. Potem je sin, ki je clovekov visji jaz, torej bog, ki je clovek (ali vsako zivo bitje) in pa sveti duh, ki je "porocen" Mater(i)jo in je vse okoli nas. Vcasih ljudje govorijo o bogu, v mislih pa imajo mogoce le en aspekt boga.
Vcasih pa me moti tudi malo pretirano poosebljanje boga. Ze res, da je razumu tako najlazje, ampak obstaja nek obcutek, ki pravi, da je to popolnoma narobe, tudi ce to pocnemo zaradi lazjega razumevanja. Kmalu zacnemo verjeti bolj razumu kot obcutku.
Srce spet pravi, obstaja velika hierarhija, hkrati pa ni nihce visje ali nizje. Razum se spet praska po glavi... Srce pravi, vec ko govoris o bogu, bolj si zgresil resnico, razum pa pravi, ah, jebi ga...