pomojem ni tko mišljeno, kot ti misliš, stojči (ajej, a zdej pa tut jest narobe mislim)
no, ne gre za to, da se ti zagnusi pot v srce. Poti v srce si želiš, res je to vse, kar bi rad, ampak fora je v tem, da ne veš, kako tja prit- da želip, da te res en  Bog npr, prime za rokco in ti pokaže kako... in prosiš in prosiš da te že prime, pa se to ne zgodi  (razlaga je ta, da si misliš, da bi se še dalo nekako kompromitirat, da ni treba čist odločeno it v srce, ker te je zarad nečesa strah povsem prepustit se, povsem odločit se za nekaj za vedno in "do konca"). In vedno cikcak-aš med raznimi variantami, samo zato da se ti ni treba ene držat... potlej pa npr: vidiš, da nikamor ne prideš, da se trudiš, da si tolk tega že poskusu, pa nič ne deluje in se totalno skujaš: ma ne da se mi več, boli me, tole sm hotu, pa ne rata mi, te stvari mi niso pomagale, in teh stvari mam zdej poln kufr
V temu trenutku se v bistvu odrečeš vsem prepričanjem, ki si si jih zgradil v tem času, ko si isakl pot v srce in prav ta tvoja pot zgrajena iz samih prepričanj te je zablokirala (mogoče). In zdej ko si v momentu osvobojen, nekej čist za-seka vate "iz lufta" pa si še rečeš - ja halooo, kaj sm pa prej misnla!?! ?! naenkrat veš, kajtijestoriti, vse ma smisel okrog te ideje in res ful polno občutiš, da ej to to. tist kar si iskal

jest res mislim, da se je to že vsakmu zgodil
seveda to ni še ta prava pot v srce ampak tko, kot smo se že pogovarjal od "mini razsvetljenj" tko je to "mini pot v srce"
enkrat se ti ful nekaj posvti se ti odpre en pogled in pomožnosti ne veš, a bise joku, k si ga prej tko lomu v glavi, a bi se smejal, ker zdej končno štekaš

sicer sm pa kr neki bluzila, vse v knjigi piše
fora je sam to, da se ti ne zagnusi pot v srce - ne ta prava, zagnusi se ti vse tisto, kar si poskusu narest, da bi v srce pršu, pa ni deloval "napačna" pot se ti zagnusi, in to prav zato, ker te NI pripeljala v srce...

draga eva, tole si že bolje napisala  
jaz pa bi rekel takole:

niti strah razuma pred spoznanjem srca ni vreden nobenega gnusa

Bog me obdarja z jasnostjo,
kadar samega sebe,
ne obdarjam s svojo zmedo

moje srce je polno sočutja za moj razum

 Poimenujte s pravim imenom.
Imenovanje sile oblike, osebe ali stvari ima več pomenov. V kulturah, kjer ime pazljivo izbirajo zaradi magičnih ali ugodnih pomenov, poznavanje imena človeka pomeni, poznati njegovo življenjsko pot in dostikrat lastnosti duše te osebe.
Skrito ime pomeni tudi zaščito lastnika imena, tako da ta lhko zraste v moč tega imena. Pomeni zaščito imena, ki mu ga zaradi skritosti ni mogoče odtegniti in se v tem času njegova duhovna avtoriteta lahko razvije do polnih razmerij. V nekaterih zgodbah pa iščejo ime, da bi dobili moč nad njim, da bi silo ali osebo poklicali k predaji, jo priklicali bliže k sebi ali imeli kakršenkoli odnos z njo. Ne moremo imeti globokega odnosa z nekom, ne da bi poznali njegovo ime.
In ko izrečemo ime osebe, je kot bi ji nekaj zaželeli ali jo blagoslovili vsakič, ko jo pokličemo.
Poimenujte torej svoje strahove. Resnica osvobaja.

• Kateri strah vam ne dovoljuje, da bi spustili? je glavno vprašanje četrte čakre.

 Imenujte strahove, ki vam preprečujejo opustitev.
K srčni čakri spada še izkušnja, ko nas skupina ali pleme, ki mu pripadamo, zavrne iz kateregakoli razloga. Verjetno smo imeli vsi vsaj enkrat to izkušnjo. Ne glede na razlog je zavrnitev sporočilo Boga: Premaknite se naprej! Če ne znate diplomirati iz plemen in skupin bo Bog naročil Angelom, da vas bodo postavili pred vrata. Dobesedno.
Sedaj pa poimenujte s pravim imenom in to na mentalni, fizični, čustveni in duhovni ravni:

• Kaj delam, pa vem, da ne bi smel?
• Kaj ne delam, pa vem, da bi moral?

 Potem premislite:

• Kaj počnem ko sem frustriran?

 Mišljen je vzorec iz otroštva, navada kot ovira vaše rasti.

 V tisočletju, ki ga hitro zapuščamo, lahko najdete božična voščila, na katerih piše: Dobro voljo vsemu človeštvu. To je velika zamisel, toda kdo je zanjo odgovoren? Odhaja izjemno tisošletje ogibanja odgovornosti. Na tisti kartici bo šez par let pisalo: Jaz žlim dobro voljo vsemu človeštvu. In to je velika razlika. Učili so nas, naj ne bomo odgovorni. Za isto gre pri tradicionalni religiji: Nisem popoln niti sposoben to biti in skrivam svoje nepopolnosti v svoji cerkvi. Cerkev ali duhovnik ali župnik je tisti, ki naj bi bil popoln, ne jaz. Meni je dovoljeno delati napake, saj se potem spovem.
Premikamo se v višje središče Volje Boga in iščemo bolj zrel izraz tega, kar smo. Vedno je bil tu, toda čas je, da vstopimo vanj.
Ko resnično dosežemo svoj center Volje, ne prosimo več Boga in Angelov, naj nam pomagajo. V peti čakri jim povemo, kaj bodo naredili. Ne prosimo, ne moledujemo in se nepogajajmo. Tako bo! in tako bo. Tako potem tudi je. Mi prevzamemo odgovornost. Če skušamo ozdraviti sebe ali nekoga drugega, ne prosimo za zdravljenje. Trdimo, kot da tako je in tako bo. Tako močni smo. Vsi sveti spisi nam to govorijo."

o zasvojenosti

 Ker z ravni pete čakre pride do zasvojenosti, si poglejmo, kako se to zgodi. Ko in kadar se um premika v eno, srce pa v drugo smer, je volja zapuščena in ne ve, na kaj naj se nasloni, kaj naj zagrabi. Zato seže ven in poišče nekaj, česar se lahko prime. To je zasvojenost. Volja se poveže s spolnostjo, alkoholom, cigaretami hrano, delom... Ko volja vidi, da um in srce nista usklajena, se pozunanji, in to je zasvojenost, ne glede na to po kaj seže.
Vse zasvojenosti so nadomestek za Ljubezen. In razčistili smo že, da nadomestka za Ljubezen ni. Če me zagrabi panika, če "tega" nimam, je to zasvojenost. Tudi depresija je zasvojenost, je tehnika, ki sporoča Nesposoben sem se odzivati. Je kje kdo, ki bo prevzel odgovornost zame? Žalostno je da smo jo družbeno sprejeli kot problem. Manija je drugi del istega spektra. Po sveti geometriji nasprotni konec istega spektra povzroča isti rezultat. Zato je ranologija tako nevarna in zato nam v svetih spisih priporočajo zmernost! Sam sem bil  let pri Anonimnih Alkoholikih in Angele sem enkrat vprašal:

• Je kaj blj groznega kot umirajočialkoholik?
• Ja, hujše je umiranje od strahu pred alkoholom, so odgovorili. Nasprotni konec istega spektra. Rezultat je isti.

 Stare šole misterijev so nam kot opomin zapustile nasveta Spoznaj sebe in Bodi zmeren. Če lahko živite ti dve zamisli, ste uravnovešen izraz življenja na Zemlji.

Po mojem se pojavljajo odpori na poti v srce zaradi tega, ker to pomeni popolno predajo, opustitev vseh kontrol, ter zlitje z božanskim bistvom človeka.

Problem je v tem, da je um večinoma sebično naravnan in se mu zdi, kakor da bi ga nekdo poizkušal odriniti stran izničiti, zmanjšati njegovo pomembnost...

Ker je pot v srce tudi zelo telesni proces, se lahko pojavijo npr. strahovi kot so ... da se ti meša, da te je obsedla neka tuja neznana sila, da si obseden, da boš postal suženj nekoga ....

Take ideje nastajajo zaradi sebičnosti uma... ki je najbolj navezan nad idejo fizičnega telesa. Ko pa se človek začne staplajti z božanskim se na začetku res mogoče zdi, kakor da bi ga obsedla neka sila... sam pol s časoma se telo navadi na nove občutke in veš da je vse OK...  

 Vse zasvojenosti so mentalna igra. Da jo ohranjamo, moramo ohranjati mentalno igro.
1. V začetni fazi gre za prvi korak igre uma: Da bi imeli nekaj, česar ne želimo imeti, moramo tudi verjeti, da je to močnejše od nas. Torej s tem ničemo imeti nič opraviti.
Da bi imeli izkušnjo, ki ima moč, pa mora moč priti iz nas.
Ljudje nimamo izkušenj, katerih ne "podpišemo". Z vsemi našimi izkušnjami se strinjamo jih določimo ali pa dovolimo, da nekdo drug namesto nas pripiše moč našim izkušnjam. Potem imamo to izkušnjo, katere moč je naša in deluje proti nam. Ko iščemo način, da bi potisnili tako imenovano izkušnjo moči, se običajno obrnemo na alkohol ali droge. Živimo v družbi, ki zanika dosti drugih zasvojenosti - deloholičnost, govoroholičnost (dokler govorim o nečem, se mi s tem ni treba soočiti), zasvojenost z zdravjem (teči moram vsak dan, redni fitnes in, če ni organskega korenčka bom umrl). Slednje je zelo resna zasvojenost.
Vse to opisuje energijo v nas, ki narašča, našo energijo, ki jo mi dajemo. Ta naša energija, ki je močnejša od nas nam pravi, kaj naj naredimo, namesto da bi mi govorili njej, kaj naj stori.
Ko se um in srce premikata v nasprotno smer, center Volje postane zmeden. V meni ni ničesar, v kar bi lahko zavestno usmeril voljo. Energija in zavest volje se pozunanjita, zunaj najdeta nekaj, česar se primeta. Volja se zatakne zaradi lažne varnosti. Misli, da je ta stvar, za katero se sedaj drži, sposobna moji zavesti poslati sporočilo, da sta srce in um sedaj usklajena. To je razlog vsake zasvojenosti. Gre za tisto, kar delam, uporabljam, občutim, ali celo mislim, da bo zavest potegnilo stran od dejstva, da sta srce in um ločena. Tako zagrabim alkohol ali hrano, kakšno čustveno stvar zunaj mene. Karkoli volja zagrabi,postane vir moje moči. Izziv je tako zunaj mene in potreba po njem narašča. Dokler imam nekaj, na kar se lahko usmeri moja energija volje, lahko zanikam dejstvo, da um in srce nista uglašena. V tem stanju se nočem identificirati s svojo težavo in zato sežem ven iz sebe.