[color=Blue][/color]No, to, da romantike več ni...je žalostno. Nobeno metanje peska v oči to ni. Je pa bilo tako vzdušje krivo za prenekatero umetnost, ki je takrat nastala, tako v glasbi, slikarstvu, pa še kje. Pustiva to. Tvoj primer pa si jaz razlagamo takole. Predstavljaj si človeka, ki vse dneve ostaja čisto sam v svojem stanovanju. Občutek ima, da je tam varen. Ni mu treba imeti zveze z drugimi ljudmi, ki bi ga lahko ogrožali ali ga dejansko prizadeli. Ve kje je kaj: nočna svetilka, kopalnica, zobna pasta; Ves svet zunaj njegovega malega stanovanja je zanj izgubljen. Živi, pa ne zares. Diha, toda ne živi resnično. Potem nekega dne pogleda skozi okno in vidi drugega človeka, ki doživlja trenutek čustvene intenzivnosti. To je tako zanimivo, tako privlačno, da pozabi na vse svoje strahove. Odklene vrata, oddide do onega drugega in v tem lepem, osvobajajočem trenutku doživi drug svet. Prvič ga obsije sončna svetloba, prvič čuti čar toplote in sreče. Življenje v njem se je razširilo. Nikoli več ne bo mogel nazaj, nikoli več ne bo mogel biti tak kot prej, ali živeti enako osko, utesnjeno življenje. Nič več bi mu ne ustrezel tisti svet in vse to zato, ker ga je nekaj izvleklo ven iz njega samega in globoko pritegnilo k nekomu drugemu. Vse razsežnosti njegovega sveta, slutnje in predsodki, v katere je bil ujet, do neke mere odpadejo.
V tej poti iskanja vrhunskih izkustev se oba partnerja trajno, dramatično spremenita, celoten odnos dobi novo globino. Odpre se nova razsežnost, druga dimenzija v kateri vidita eden drugega. Nova Ljubezen. To se je zgodilo tebi, pa še mnogim drugim. Zato se ljudje tako zelo radi nanovo zaljubljajo.
Samo to sem ti imela namen napisati!
lp
Angel

Angelcek... to kar pises, ce lahko tako recem, o iskanju partnerja in "odrekanju" mi je jasna stvar in lahko recem, da je to v odnosu z mojo zeno vse lepo poslihtano. A pustmo zdej mene in moj zakon.

Pravis, da se mladi isto kurijo, kot smo se mi vcasih?
Ma tega ne bom glih kupu. Vcasih si mogu met jajca in it do deklice, ter jo z enim samim stavkom "prepricat", da ti je naklonila svojo pozornost (seveda je svojo vlogo odigral tudi izgled) in potem je blo treba gradit naprej - gradit na direktnem odnosu, ki se je odvijal v zivo. Pa poglej danes. Mulcek jamra, da je hodu z eno bejbiko preko IRCa 4 mesece in da sta se ful dobr spoznala in da sta se ful ujela pa da ji je poslal sliko in se ji je zdel ful lusten in da se je vanj zaljubila in ko sta se prvic vidla, mu niti ni hotla lubcka dat, kaj sele kej druzga in da ga je clo pustila in to po 4. mesecih, ko sta bila par preko IRCa.
"Ma, a je kdo doma? Je podstreha cist prazna in mozganozer strada u maloro?" To je edino kar lahko vprasam takega mulcka. Se mi zdi, da sploh vec ne opazijo razlike med RL in INET lajfolm. Katastrofa. Ja sej, posiljajo si SMS-je in se kurjo, ker jim je vilk lazje napisat "ljubim te", kot pa v zivo rect "vsec si mi". To je to. In zaradi te modernizacije, ki se je zal vmesala tudi v cusvene vode ni vec romantike... pa dobro, kot je Thot reku, sej romantika na splosno ni prinesla nic dobrega razen kasnejsih butastih pogledov in razocaranj, ko je dec zeno postavil pred stedilnik in sel ven na 200 pirov, ter slatal kelnarco za rit. Jaka romantika!
Tale modernizacija je unicla se tiste lepe stvari, ki se jih spominjam iz otrostva in ce se osredotocim samo na ljubezen, bi lahko rekel, da je mladini veliko prikrajsanega, ker misli, da je INET vse in da ko se enkrat pol spoznas v zivo, da je vse isto, kot je bilo napisano prej na IRCu. Kako velika zmota!

Ze sam stavek, recimo "Daj, prosi te, nehaj." ima kar nekaj varjant, ce ga povem v zivo, ker mu dam ton in barvo glasu, mimiko obraza in telesa. Napisan pa lahko pomeni marsikaj. Nekdo si ga lahko razlaga kot jokajoco prosnjo, da naj se neka zadeva ustavi, jest ga pa lahko npr. napisem kot, da nekoga osorno posljem u maloro.

In to se mi zdi najvecja napaka tega interneta. Ni custev, ni direktnega kontakta in razocaranj je vedno vec. Vrednote, kot so ljubezen, spostovanje, odrekanje, prilagajanje pa izgubljajo na svoji tezi. Zal. Pa nisem noben pesimist, samo opazam folk in vidim, da ni isto, kot je blo vcasih.

Ja Thot, vedu sem, da imas (si imel) deklico. To je pa tud vse, kar sem vedel. Skoda, ker je konec, a ce ni slo, pac ni slo.

D.J. s teboj se pa strinjam kar se tiče interneta. Samo navidezna resničnost je. Ekran marsikdo zamenja za resničen lajf, skriva se za njim in piše tudi to, kar ni res...mlade zavaja v skušnjavo predusem odprtost tega medija, dostop do vseh vrst opolkosti in neresnic...potem pa pobrkajo vse...vživijo se v osebe iz filmov, hvalijo po netu kako so lepi in pametni. Ko spoznajo resnico, pa so britko razočarani. Mene najbolj moti, da v svoji naivnosti presegajo meje normalnega. Postanejo agresivni, posesivni, ubijejo si v glavo slike popolnih junakov iz filmov, mlade punce shujšajo do kosti, ker jo to moderno, fantje se razkazujejo z avtomobili očetov, bahajo v hitrosti in kaj vem...otročje. Z leti pa postanjo zagrenjeni in brezvolni...pa saj jih minejo tudi najstniške traparije...potem so v iskanju novih poti podobni nam...srečajo smisel, najdejo ljubezen in srečo. Vsaj večina.
Lep dan J.D.-ju!
Angel

[color=Blue][/color]Ja vem. Preračunljivost. Poznam jo. Marsikatera se je poročila na tak način. Ni srečna, verjemi. Nobena materialna stvar na svetu človeku ne more prinesti sreče. Žal spoznajo ljudje to takrat, ko niso več mladi. No, jaz pa zadnje čase poslušam zgodbe z žalostnim koncem. Nekdo je odšel...nekdo je pustil za seboj ranjeno srce...Po nekaj letih zakona, kar tako...Potem se spomnim, da imam jaz v bistvu še srečo. Meni ni bilo dano imeti popolne družine. Nesreča in postaneš ne kriv ne dolžen sam...se mar vdovstvo lepše sliši kot pa to, da si ločen? Ljudje bolj s sočutjem gledajo na vdove, kot pa na ločenke? Mislim da pa vseeno hvala za uno usmiljenje. To me prizadene in ponižuje še bolj.
Pustiva to. Vse zgodbe, ki jih poslušam imajo žalosten konec. Nekdo je odšel...ni več strasti in poželjivosti, ljubezen je odšla k hudiču...Ni isto biti sam, se videvat za nekaj ur na dan, hrepeneti in upati na srečo...kot pa zjutraj zazreti zobno šteko v istem lončku...zazreti se v obraz ljubljene, ki v postelji še smrči...Zakaj potem, ko je enkrat osvojena, ko se njen dih zbudi ob tvojem ušesu... ni več tako močnih strasti in želja...zakaj potem še ljubezen mine? In otroci...ti ostajo sami, nedolžni pri celi stvari...ja se mi smilijo, samo kaj naj?
Pa saj je isto v knjigah. Prešernova ljubica Julija še vedela ni...on pa jo je koval v zvezde...In ko to enkrat nedosegljivo postane v bližini tvoje roke...pa še osvojeno...zakaj potem vse mine?
Včasih so zgodbe z žalostnim koncem sporočilo, da človek začne osmišljati vsaj tisto nekaj malega kar ima...v iskanju sreče in ljubezni smo vsi samo raziskovalci in gostitelji tega sveta. Ni dano vsem...ne more biti. Otrokom pa...tem je dano. Tudi, če ne razumejo, prežive. Vem.
Se mi smilijo tite, ki mislijo, da je sreča v materialu, da se svet vrti zavoljo denarja in njih...kaj pa zvečer, ko ničveč ni...in se vležejo v posteljo...lahko ljubijo brez srca in čustev? Ali pa se še takrat pretvarjajo...
The never end of story...vem!
lp
Angel
Dober opazovalec kot ti D.J. že ve...

Ja Angel, kemija mora bit, itak da mora bit, samo je toliko kemije, da bi lahko vsak dan drugo jagal. mislim da misliš bolj na vzorce kot jih sama omenjaš in ne kemijo.
Kot pa je john povedal je vedno več žensk ki se dobesedno prodajo in podjarmljajo. In kaj se mi je porodilo ob tem? Saj ni čudno, da potem izpade da ženske nimajo pravic in podobne zadeve o emancipaciji. Sami vsi dobro vemo,kaj so ženske pripravljene trpeti ob neki osebi, zaradi nekega kvazi občutka varnosti in sigurnosti, čeprav bi lahko življenje na cesti bilo bolj varno, kot življenje s to osebo.
n mislim, da glede na to, vsaj sam pri sebi sem nekako našel vzorec, da žensko ki je pač podjarmljena, ne morem ceniti in dobesedno se mi smili. In ko bi bil tudi jaz tisti ki bi odločal o enakopravnosti, bi mi verjetno ta vzorec ne pustil mimo.
Pa nekatere potem rečejo sej smo primorane-bulšit, čist tko, koliko je samskih moških ki mogoče niso najbolj bogati in ne izgledajo majbolje, so pa dobri ljudje po duši. A ne tak ni zanimiv, ni izziv, mora biti nekaj, kajne-kemija, biologija, ljubezen na prvi pogled, in kajjazvemkaj, a zaključek je isti-kakor si boš postlal, tako boš spal.
MAlo sem zašel, samo razmišljam.
LP
T.

Uf kako jo vzgojiti, pubertetnico? Imaš šanso poiskusiti nemogoče. Ja se mi res zdi da so drugačni kot smo bili mi. Nekako več težav imaj. A mislim da je to samo prednost, pač z mojega vidika.
Veš kaj pa mi ni več jasno. Včasih je obstajal model, da se ženske podjarmljajo ravno iz vidika socialnega statusa, a danes zaslužijo skorajda več, pa se vzorec vseeno ponavlja. In potlej imam najraje ko mi začnejo jamrat. Pa ravno meni, ne vem kje me najdejo . In jim povem da ni nič narobe z njimi da so pač rade žrtev, pol se pa jezajo. Zabavne so res.
Lep dan tudi tebi.

Angel wrote on 06.08.2002 at 17:19:11:


KJE SO RIBE ??? ostala je samo še ena ) JAZ

hmmm kakorkoli zanimiva tema, pa moje vprašanje... ali je morda kriv prehiter razvoj in prehiter tehnološki napredek ? da tako zanemarjamo naše osnovne vrline, ki nas delajo ljudi... torej čustva ? in ali je res kriv materialni svet za razdiranje vez ? morda pa smo samo šli na stopnji evolucije nižje in ohromili eno človeško lastnost... čustva ?

[color=Blue][/color]Ajsi..ribe, ribice...kako sem lahko pozabila nate? Izdam ti še eno očarljivost... mislim, da so najboljše ribe, kar se že unega mesa tiče, ker so najbolj čiste, sej žive skoz u vodi...
Ni kriv napredek pa ne razvoj, da so ljudje postali bolj brezčutni. Saj človek je v svoji biti ostal isti...ranljiv je, občutljiv je...samo časa si ne vzame več za čustva drugih...v naglici pozablja še na svoja lastna...marsikdaj. Veš kaj, včasih je potrebno samo oditi ven v svet in spoznati nove ljudi...ali pa narediti nekaj, da pritegneš komu nasmeh na usta...Razumeš? Ko pozabimo nase, se v bistvu lahko šele poglobimo v druge...pozornost moramo odvrniti stran od sebe...pa jo najdemo v drugih. Je podobno kot takrat, ko se zazremo v ogledalo. Naša podoba je že res da odsev nas samih, ko pa se zazrem v drugem človeku, ko v njem opazim del sebe, sem lahko resnično srečen.
Sem isto želala napist Herby-ju, ki je načel to temo, ker razumem njegovo bolečino. Tudi bolečina je manjša, če o njej ne premišljujemo stalno. Našo pozornost je treba odvrniti drugam...in bolečina je manjša. Že ko jo nekumu zaupam, me manj boli.
lp
Angel