Bolečina nikdar ni tako trdna, da je čas ne bi zmehčal, pa tudi zbrisal!

PS: sicer so pa ženske kakor sence...če tečeš za njo, se ti izmika, če bežiš pred njo, teče za tabo!
(provare per credere)

vso srečo!

Angel, ni smrt tisto, kar nas loči in življenje ni, kar nas druži. So vezi močnejše. Brez pomena so razdalje, kraj in čas.,,al pa različne dimenzije...

Angel in Katarina!

Hvala za tolažilne besede. Bolj mal sem na forumu tko , da nisem videl, da se tle neki dugaja.

Večino bolečine in navezanosti sem že prefural -  6 mesecev je že...

Angel: Ljubezen je večna! Izgine samo navezanost in ostale "negativne" stvari... zadnjič sem se neki pogovarju z deklco, pa res ni bilo razlike, od takrat ko sva bila najbolj skupaj... just love, pa je z drugim pa je še vedno med nama ljubezen in vedno bo, pa nisem tle nč sentimentalen, sem jo že prebolu

če je kej večno je to ljubezen

No, vidim, da je herby ze malce prebolel celo situacijo, zato si bom drznil napisat nekaj besed, ki ne bojo zvenele glih tolazilne.

Ljubezen naj bi bila vecna, dokler traja. Fajn ane? In kaj se pol zgodi, ko neha trajat? Ko v herbyevem primeru deklica sedi na dveh stolih, da si zazihra novo zvezo in herbya se malce podjebava in ga ima za primer, ce se bo nov tip v postli izkazal kot zguba. No, lahko je pa deklica bla se tolk navezana na herbya, da se ni mogla odlocit. Pustmo to kaj in kako in zakaj je do tega prslo. Prslo je in tuki nastane problem. In zakaj pride do problema?
Zato, ker smo ljudje posesivni in navezani na nekoga. Pa naj bo to partner, zival ali stvar. In ko nam to vzamejo oz. ko to izgubimo, smo izgubili del nase lastnine in zaradi tega nam je hudo. Podira se nam svet, ne vidimo izhoda. Napaka. Skoda vsakega zabitega trenutka za zalovanje, ker s samim jamranjem in smiljenju samemu sebi ne dosezemo nic.
Dejte si v takih oz. podobnih primerih vzet kak dan-dva za razmislek, a ne o preteklosti, temvec o prihodnosti. Odlocte se kaj in kako v naprej in ne kako najti pot nazaj.

Ne delat teh napak, kot jih vsi zacetniki, ko dozivijo svojo prvo veliko ljubezen in sanjajo o tem, da bo ostala za vedno. Preklet mal poznam primerov, da so s svojo prvo deklico ostali do konca svojega zivljenja. Ce so bili pa zvesti pa itak ne sprasujem....

Naj vam zveze ne bojo neka huda obveznost pri 20 letih. Ne se obnasat v casu najlepsih mladostniskih let kot stari zakonci, ki pricakujejo kaj jest vem kaj zaenega boga ob sebi.

Dejte pustit folku dihat in tud sami zadihejte, sej je pred vami se ceu lajf!

PS: To je pac moje mnenje, ki se naslanja na mojo teorijo in prakso, da se je treba sprobati marsikaj, si izoblikovati svoje zelje, potrebe in pricakovanja, preden se podas v vode zakona. Cemu? Ker se clovek vsakodnevno spreminja in noben mi ne bo garantiral, da je bo deklica pri 20 se vedno enaka kot pri 40ih (karakterno). Sami pa veste, da so pri 30ih karakterji vec ali manj izpopolnjeni, vsekakor pa bolje, kot pri 20ih.
Me razumete, kaj sem hotel povedat? Kurc, no, ko je pa prevec obsirna tema, da bi jo tipkal..

Pa velik srece...

Angelcek.. JD se ni nic razjezu.
JD samo odkimava z glavo, ko vidi uboge pare, kako trpijo, ko bi sel en stran in je drug prizadet zaradi tega, prvi pa zaradi tega, ker drug trpi. A je tega treba?
A je treba na zacetku vse jemati tako globoko in resno, da so potem bolecine razhoda tako krcevite in hude?
Ne vem no... jest sem mal drgac nastelan.

[color=Blue][/color]Samonekdo in Sirena...imata prav, samo jaz ne morem biti čisto prepričana v to VEČNOST...ko nimamo več dimenzije in so vse razdalje do popolnosti mogoča...bo tudi ljubezen VEČNA. Mogoče takrat, ko se ustavi čas...ko prisluhnemu svojemu srcu in se spremenimo v popolna bitja...Pravijo, kadar si nečesa res želiš, kadar stremiš k temu, da bi se ti sanje uresničile...se to zgodi. V to verjamem...nekateri imajo modrost, ker stvari opazujejo od daleč. Le tistim, ki se hudo godi in trpijo ne vidijo...
Herby...saj bolečina tudi mine...potem se rodi nova Ljubezen!
lp
Angel

[color=Blue][/color]J.D. Človek ni nikoli star veš...srce je večno mlado...leta tu ne štejejo kaj dosti...Da je človek res srečen v ljubezni, si mora želeti edinosti, enosti; Včasih ta edinost vključuje marsikatero stvar, ki je boleča: poštenost, ko bi se rajši malo zlagal; razčiščevanje stvari, ko bi se rajši kujal;priznanje neprijetnih čustev, ko bi raje zvalil krivdo na koga drugega;vzdržati, ko bi rajši stekel proč; priznanje dvoma, ko bi rajši igral gotovost; in soočanje mnenj, ko bi rajši za vsako ceno pustil zadevo pri miru...
Nobena teh reči, ki so med upravičenimi zahtevami ljubezni, ne prinaša takojšnjega miru in sreče. Najprej prinesejo bolečino in boj. Da, ljubezen deluje, če smo pripravljeni delati zanjo. Delati? Kaj vem, ljubezen je, ko dosežemo popolno poštenost in pozornost. To pa je težko doseči. Ljudje, ki iščejo popolno ljubezen in srečo v njej, prav zato ostajo praznih rok. Edinost, ne pa sreča, je neizprosni pogoj za uspeh v ljubezni.
In tisto o mladih...mam eno tako doma. Ne vem, če se mladi kurijo na drugačen način, kot smo se nekoč mi...način je v bistvu ostal isti, samo več možnosti in svobode imajo, kot pa smo jo mi kdajkoli imeli. Svobode v smislu nočnih izhodov, gsm zapeljevanj, interneta...pa še kaj...
Če vprašaš mene, pa je vsa romantika nekam zginla. Noben deklič ne vzdihuje več ob branju romatičnoljubezenskih knjig, nobena ne pade več na šopek rož, nobena ne zdihuje ob pogledu na sončen zahod...romantike več ni.
Lep dan ti želim J.D.!
Angel