Herby!

Pisal si:
Pa vendar sem se vedno clovek. In clovek rabi objeme, ali ne? Toplino socloveka. Kako naj sam sebi podarim to ljubezen....skoz se fura, da je ljubezen v tebi, ne isci je uzuni, ker je ne bos najdel.  Da smo v svojem bistvu ljubezen in je ne rabmo pr drugih iskat. Pa to je teorija.

To ni teorija, Herby. To je nepopolna teorija. In ker je nepopolna, jo človek zlahka zamenja za zmoto. Torej, vse to drži, včasih.




V praksi pa je mnogo, mnogo ljudi osamljenih, ljudje ki rabijo dotik, objem, nezno besedo. Kako naj si clovek to sam seb podari. Kako naj clovek samega sebe objame v ljubezni? V praksi.  

Da se. Včasih. Enostavno je, če si le tako razpoložen. Enostavno si rečeš kako lepo besedo. Izgovoriš jo.
Enostavno se objameš. Skleneš roke okoli svojega telesa.
Da se. Včasih.

Herby!

Verjetno ima ta zveza poseben namen za prihodnost.  Vsak od nas je najmanj eno zensko, partnerja  izgubil. Vcasih je narod vesel ob takem dogodku, drugic spet kot ti apaticen. Evo mojga primera. Zadnjic sem jaz z eno nehal pa mi ni bilo vseeno. Dva tedna sem jo pogresal, danes pac imam spet sirsi poligon in normalno sem pononovno svobodnejsi.  Sicer pa. Vse je odvisno od posameznika.

Andres

Imaš prav, ker potrebujemo drug drugega bolj kot si mislimo. Potrebujemo dotike, objeme, poljub, nežno besedo... Tako kot zrak, vodo in hrano, včasih še bolj. In zato, da se z nekom objameš ni potrebno, da si si partner.

Sama sem res srečna, ker imam poleg mojega dragija toliko prijateljic s katerimi se objamem in poljubim vedno ko smo skupaj. Lepo mi je tudi, ko se stisnem in poljubim mami, pa tudi kak moški prijatelj je dobrodošel v mojem objemu, prav tako kot se vedno rada stisnem k svoji kužiki ali kateri živalci, ki jo srečam.

Sama si ne predstavljam življenja brez dotikov, nežnosti, poljubov... Govorim o dotikih in poljubih, ki nimajo zveze s spolnostjo.

Koliko prijateljev imamo, pa se jih nikoli ne dotaknemo, se ne objamemo...
Raje to storim danes kot jutri, čeprav je prvič morda hecno, ampak raje se malo hecno počutim, kot da se kaj zgodi in mi prijatelj umre, ker takrat se zavedati kaj vse bi storila, da bi ga lahko objela in poljubila, je prepozno.

Res je, vsak mora imeti najprej sebe rad, da sploh lahko daje drugim in ne pride do pretirane navezanosti. Vendar se mi včasih zdi, da nato ljudje zamenjujejo sebičnost s pojmom...najprej moram imeti rad sebe...in se s tem še bolj odmaknejo od soljudi.

Dotik je hrana za mojo dušo.
Sama se zelo rada dotikam ljudi in vedno več jih vedno bolj spuščam v svojo bližino in to me osrečuje.

Sicer pa obstaja ena ful lepa pesem od Minattija:
Nekoga moraš imeti rad...

Prelepa razmišljanja...berem vaše poste in razmišljam zraven....in najdem v njih del sebe...prelep občutek. Življenje zna biti tako zelo zelo lepo

                      vaš Grega

Naj še jaz napišem nekaj,pa čeprav pozno...
Tako kot Tebi Herby in verjetno še komu izmed Vas,se je tudi meni zgodilo nekaj podobnega.
Ne...ne vem odgovorov na vsa vprašanja,še zdaleč ne...lahko samo povem,kako sem preživela obdobje  "po..." sama.

Strinjam se...boli.Tudi mene je.Verjetno bolj,kot bi hotela opisovati.Veliko stvari sem preizkušala,da bi le prišla do tistega stadija,ko bolečina začne popuščati.Normalno...ne pride čez noč.Jaz sem potrebovala veliko časa.Po pravici povedano,tudi sedaj (po 2 letih) še stisne,zaboli...A ne več tako pogosto kot prej.

Najbolj ironično je bilo dejstvo,ki sem ga odkrila ob prebiranju knjig,s katerimi sem se hotela motivirati.Resnica namreč,da se slabo poznam...
Začela sem odkrivati samo sebe,stvari,ki so všeč samo meni,pa naj bo to preprosto pesem,ki se me dotakne,ali ceremonija,ki jo izvajam kadar si privoščim kopel.
Sem tip ženske,ki razvaja svojega partnerja in moram priznati,da sem velikokrat "sodelovala" v stvareh,ki so bile všeč Njemu,kasneje pa ugotovila,da me zanima nekaj povsem drugega.
Samospoznavanje ni lahka zadeva.Saj veš...najlažje je kritizirati druge,zase vedno najdemo milion in en izgovor za stvari,ki jih počnemo.
Torej,potrebno je iskrenost,pred samim seboj nima smisla igrat,samo pot ki jo prehodiš do kakršnegakoli spoznaja je daljša,verjemi...
Nagrada je motivacija,ki pomaga prebrodit bolečino.

Potem je še nekaj,zame zelo pomebnega.Optimizem,ki sporoča,da ima vse-ampak res prav vse svoj smisel.
Vem,da je  takrat,ko najbolj boli težko razumeti,iskati povezave zakaj ima vse svoj namen in podobno.

A obrniva drugače...Saj poznaš tisto...Včasih se moraš od nekoga posloviti,da lahko srečaš nekoga drugega.
Ne pravim,da jo boš srečal ta teden,mesec...,a takrat boš razumel,da je bilo slovo od te deklice potrebno.Kljub temu,da sedaj boli...

Tudi sama sem doživela marsikaj bolečega,a se vseeno ne morem,niti nočem strinjati z deklico,ki je pisala pred mano.
Res je,veliko ljudi srečamo.Precej tudi takih,ki nas na tak ali drugačen način prizadanejo.A dejansko se prizadanemo samo zaradi naših pričakovanj,ki ne rečem,da so napačna,le ljudje s katerimi jih delimo niso vedno pravi...
A izkušnje enostavno moramo obrniti v svoj prid,samo tako rastemo,se česa naučimo,razumemo.
Ljubezen je...tudi takrat,ko se nam zdi da odhaja od nas,zato ker odhaja nekdo,ki smo ga imeli res radi.

In če Te prizadane...ne posplošuj deklic.dovoli si nove začetke,nova poznanstva in ne bodi črnogled zaradi te izkušnje.Lahko se namreč zgodi,da boš spoznal čudovito deklico,pa jo boš odrinil od sebe,ker ne boš prežvečil preteklosti.
A vedeti moraš,da nimaš pravice obsojati-določati prihodnosti zato,ker preteklost ni ustrezala Tvojim pričakovanjem.
Pa saj to veš,kajne...?

Pošiljam Ti veliko volje,sama sem jo takrat najbolj potrebovala.
Srečno,

Katarina









Katarina

Katarina wrote on 22.07.2002 at 16:50:30:


Katarina.

Zakaj si "sodelovala" v stvareh, ki so bile všeč Njemu, tebe pa niti niso zanimale?

Mogoče zato, ker niso bile pomembne stvari, pri katerih si sodelovala, ampak občutki, ki so v tebi (vedno v tebi) ob tem sodelovanju bili.
Ti in še enkrat ti.

Robi wrote on 22.07.2002 at 23:23:42:


Ah, ah, ah...

vsakdo si želi ljubezni. Si ti ne želiš ljubezni. Kaj je zdaj to nekaj drugega, kot pa ljubezen?