Ten-nej,
Da se navezem na tvoj zadnji post in se vedno malce na Plotina...
Hja, pa sej ne morem reci nic drugega, kot da se strinjam s tabo. To kar si ti opisal je proces, ki se dogaja v vsakem povprecnem cloveku, ki svoje razumevanje sveta omejuje s svojimi preteklimi izkusnjami, prirojenim intelektom in cutili. Po Plotinu skratka mesanica nizje sfere dus duse in pa fizicnega plana do katerega pa on itak cuti odpor, saj mu ne prinasa razumevanja bistva.
Namrec, ko se je Plotin lotil svoje sheme cloveka ga tak nacin dojemanja, kot si ga opisal ti in bi ga lahko poimenoval - individualno razumevanje sveta - zagotovo ni zanimal. Ce je ideal platonistov odvisen od cutil, preteklih izkusenj, ki nato v veliki meri krojijo tudi intelektualno in custveno razumevanje sveta, potem nimamo samo enega ideala, temvec toliko idealov kot ljudi, pa se to vsak dan malce drugacne.
Kot pa sam ves vse religije sedanjosti in preteklosti, pa tudi filozofije, ki so vredne svojega imena, govorijo samo o enem, pa naj bo to bog, ideja, izvor itd., itd.
Kaj tocno mislim ti lahko podam s primerom, ki si ga gotovo tudi sam dostikrat izkusil.
Recimo, da sanjas o svojem psu. Enkrat bo sanjaska podoba - forma - dejansko pasja, drugic bo to lahko enostavno neki ptic, pa kaksna rastlina, kamen itd., itd. (govorim malce banalno), samo v sanjah bos ti vedno vedel, ne glede na sanjsko obliko oz. formo, da je to tvoj pes. Na fizicnem planu to ni mogoce, saj je prevec odvisen od oblike, saj je navsezandje tudi plan oblik.
To razumevanje zagotovo ni odvisno od preteklih izkusenj, saj svojega psa nisi se nikoli videl v obliki smreke. Kako bos s svojim intelektom dojel, da je smreka v resnici tvoj pes, ne da bi hkrati ugotovil, da si nor? Kako bos to ugotovitev mirno custveno prenesel?
Pa vendar se ti bo v sanjah zdelo cist normalno, da je smreka tvoj pes.
Vem da je moj primer banalen, samo to je morda najlazji nacin, da prikazen, da je razumevanje sveta in pa nas samih odvisno se od dela nas samih, ki so morda nad govorico, kot si jo sicer ti dobro prikazal. Navsezadnje nam o tem govori tudi Plotin
V duhovnosti tezijo k temu, da se tako razumevanje sveta preseze. Ne govorim o preseganju delovanja, temvec razumevanja. Po moje je tudi Plotin tezil k takemu, od oblik in form, neodvisnem razumevanju sveta. Zato pa ga je bilo tako "sram", da je iz mesa in kosti.
Vendar, forme kot take, katerih del je tudi misel, so pac potrebne, saj nam omogocajo delovanje v sferi form - t.j. fizicnem planu, v katerem navsezadnje prebivamo. Zato se jih mora tudi spostovati in enako ceniti, saj so isto del zivljenja, vendar se vsaj po Plotinu ne smemo z njimi poistovetiti.
Plotin se npr. za razliko od sodobnega cloveka ni poistovetil s svojim telesom, pa intelektom, saj je do njega cutil tak "odpor".
On se je precej vec, vsaj po Titudu, posvecal planu duha, ki pa je ze plan nad plani forme.
Naj se recem, da je po Plotinu sfera duse sfera reinkarnacije.
Sem natresel precej neznanstvene solate, ki bo za marsikoga neprebavljiva

. . .
Realbe,
Jest osebno tudi mislim, da prvotno krscanstvo ni crpalo svoj izvor in znanje v helenizmu, kar se ne pomeni, da ni bilo kompaktibilno s helenizmom, kar tudi ne pomeni nic slabega, kot smo ugotovili.
Da so pa v srednjem veku krscanski misleci nanovo odkrili stare grke in jih skusali vkomponirati v krscanstvo oz. karkoli ze, pa samo kaze ne samo na njihovo duhovno naprednost, temvec ocitno tudi cerkve nasplosno, ki je to ocitno dopuscala in podpirala (al se motim, pa so jim dali priznanje sele kasneje cez stoletja?).
Realbe quote:
Recimo, da se zlažem in sem tako pameten, da mi ne more nobeden tega dokazat, a to pomeni, da imam prav?
Ne, to pomeni novo dogmo in vecne razprave od bull shitu dogme na splosno
Lp
Jst