Quote:titud : se prav je po tvoje "vse kar je" in "vse kar ni" le virtualna resnica, ker tko al tko nismo zmozni dojet nbene stvari "as it is" ampak le "as it appears" tko kot je govoru tud Kant?
Po platonu po moje ni 'ding-an-sich', so stvari zmeraj dojejete v luči nečesa. No mogoče stvari na seb clo so, ampak to zanjga etično, s človeškega stališča gledano, sploh ni važno. Človek to mora tako oblikanjo gledanja presečt, kar kasnejši filozofi mal zabanaliziral da se človeku stvar ne kaže neposredno kot stavr na seb ampak kot le skoz vnaprejšnjo 'naperjenost' na to stvar. V platononskem smislu je naprejenost do stavri zakodininarna v ideji o tej stvari, ki obstaja zunaj, kar je v naprotju sodobna racionalistična filozofijo, ki je višek spoznaja vidla v 'objektivnosti' spoznanju stavri-na-sebi. Po platonu je edina stvar-na- sebi prazprav ideja stvari, jung pa je je to idejo lociral iz zunanjega sveta (sonca) nazaj v psiho, v arhetipsko danost v človeku. Platonovo sonce je v tem smislu le projekcija dobrote, ki jo ma človek že v seb, idejo ma človk po jungu že v seb in do vseh stavri je 'naprejen' iz sebe ven ne pa iz neke zunanje ideje. Edina stvar-na seb je v nekem smilsu 'kolektivno nezavedno' oz, v pricipu dobra ideja, zakodirana v človekovem nezavednem.
Če mal prafrziram, za spoznavanje po platonu bi rabu sončna očala pa kašen začitni faktor, pr jungu pa potapljašako opremo pa znanje o dekompresiji. V obeh primerih pa bi pršov do tistga, iz katerga vse izhaja. Ideje o enosti, ki je dobra, ki se ji je treba znat prepustit pa ji zaupat.