Quote:Iz tega lahko morda sledi, da manj prisotno bo povezovanje preko religije ali kakšne druge bolj ali manj dogmatične ideologije, bolj bo močno družbeno razslojevanje in stratificiranje?
Seveda pa lahko ta "evolucijska" hipoteza ne drži.
Tale tvoj razmišljanje, bp, mi skor ni dal spat. Se mi zdi , da je nekaj na njem, čeprav na religije gledamo kot kozvervatorje družbene stratifikacije.
Religije so, gledano iz sedanje sekularzine pozicije, ki temelji na pozitivističnem odnosu do sveta in drug do drugega in samega sebe, ki je izraito partikulren in dualističen, ustvarjale precej bolj holističen/celovit pogled posmeznika na svet. Religiozen človek se ne izgublja v iluziji, da bo dobil celovit pogled na svet, ko bo spoznal do konca pa brez ostanka njegov posamezni delček. Religiozni človek se pri spoznavnju posamičnega na nekem mestu mora ustavit, sprejet dogmo o stanju stvari na tem področju, ki jo je še zmeraj sposoben povezat v odnos do drugih posamičnosti in preko teh spravit v en kolikor toliko celovit pogled na svet. Na funkcijo dogme v tem smislu ne smemo gledat posamično, ampak skoz njeno vlogo vlogo pri konstruiranju v celovitega pogleda na svet. Ta celovit pogled na svet smo z racinolistično znanostjo, osredotočeno na cepljejnje detajlov proti neskončnosti, čist zgubl in smo čist nebogljen in prakktičnmo neusposobljen ta pogled spet nazaj vzpostvljat. V to našo nesposobnost na svet gledat holistično, v tesni soodvisnosti/povezanosti vsega z vsem, se je uturila legitimnost brezmejnega kopičenja bogastva na eni in revščine na drugi strani. Posamično gledano v tem ni nobenga problema, ker se itak gibljemo vsak na svojem polju kot da nismo eno, tko da se svet polraizira brez vsakega mehanizma, ki bi ga spet vzpostvljal v celoto.
To najbolj ekstremno čutjo v revnih slumih velikih mest muslimanskega sveta azije in afrike, kjer tradiconalne na islamski religiji sloneča solidarnost med folkom razpadla, folk pa (še) ni ozvestu zahodnjaške sekularne odgovornosti zase. V teh okoljih, ki so izvržena iz tracionlne, na religiji sloneče solidarnosti, se poraja verski fanatizem in terorizem, ki se ga boji celo tradicionalni islam sam. To, da je zahod s svojim kolonilizmom (afriške države), kasnejšo blokovsko delitvijo interesov(afganistan, palestina) in naftnimi interesi (bližnji vzhod) razsul islamsko tradicinalno družbo, se mu sedaj v obliki terorizma dobesedno sesipa na glavo. Pardoks je v tem, da s tem terorizmom vsaj na tiho solidraziriajo depreviligirani sloji na zahodu, ki so sami žrtve partikulariziranega pogleda na svet brez družbene solidarnosti v krščasnkem smislu, ki jo je uničla partikularistična revolucionarna romantika meščanskega, pol pa še fašitoidnega in proletarskega tipa.
Tko da tud jest samega sebe zalotim v poziciji, ko se nostagčno oziram po cajtih, ko je bila stanovsko/kastna uredite vsaj dogma, ki je posmične družbene sloje sicer cementirala in v tem smislu utesnjevala, vendar so se vsi počutl kot potreben in nepogrešljiv del celote. Znotraj takega religiozno sicer omejenega holizma je imel vsak svoj točno določen prostor, na katerega se je lahko zanesu. Dons ga nima več, je mogoče določen folk mimogrede proglasit za odvečen. Hitler je dober primerek za to, zdaj so to svetovni oligarhi, ki jim je odveč tisti del sveta in domačije, ki ne troši.
Se zavedam, da vsaka religija s svojimi dogmami pomeni zamejvanje sveta v bolj ali manj tesne okvire, ki je na posamičnih področjih možno dokaj zlahka in z velikim veseljem razbijat in se 'osvobajat' njenih okvirov. Jebeno pa je pol zopet vzpostvljat nazaj celoto in tle smo pozitivistični realtivisti dost bolj nebogljen kot dogmtični verniki. Zato se verniki križajo in upravično zgražajo nad našimi naivnim dojemnjem sveta kot celote, našimi zapletnajem v nerešljive paradokse dualnosti in nam skušajo pomagat 'dojet' njegovo celovitost. Po moje moramo nardit en konpromis: mo si moramo priznat, da dualizma, ki ga poraja pozitivistično/racionalitičnega pogled na svet, ne moremo presečt brez priznavanja legitimnosti religioznega pogleda na svet; verniki si morajo priznat, da je njihova razligijska razlga sveta v bistvu tud partikularistična, ker možna le zarad pristjanja na omejujoče dogme.
Humanistični holizem je po moje možno dosečt le s preseganjem obeh partikularnosti, tako religijske kot sekularne.