titud wrote on 18.02.2003 at 08:04:11:Zamračeno sonce je samo prispodoba zamračenaega uma, ki izgubi fokus, okrog katerga bi se centriral. Če torej dogma opravlja vlogo tega fokusa, je v bistvu najbolj priročno, da se zafiksina v sonce, ki je fiksiran v sredo osončja. To instiktivno ve vsak 'primitivc', le krščani so svojo oblast temeljil na geocentrični dogmi, da so si lahko ustvar temljni razlog za uničevanje poganskih religij. Zarad tega je moral zgoret tud bruno, dogma današnjega buševskega gledanja na svet pa je vodikovo sonce, s katerim človk lahko za par sekund samemu sebi špila boga...
Mater, kokr da smo so vrnil platonov jamski svet grozljivih senc v soju umetnih sonc
Sem hotel pravzaprav povedat, da je kolektivno nezavedno, če želiš verjet v to precej komplicirana zadeva, zaradi katere si moraš potem izmislit en cel kup novih entitet, da lahko to pojasniš, pa naj gre za duše, pa za arhetipe, odkar pa so nam gene preštel pa geni že odpadejo.
Je sonce, kar ti bo vsak primitivc in pa šaman s tonge znal povedat, dosti boljša reč za verjet vanjo. Je vir življenja, nanj se lahko res zaneseš, vsak dan vzide in te lahko ogreje, daje ti vso energijo, ki jo rabiš (posredno ali neposredno) ipd. Tako, da če že rabiš v nekaj verjet, sploh če ga častiš skupaj z drugimi je sonce ful kul. Za tiste, ki se težko koncentrirajo in rabijo vedno kaj novega, si pa izmisliš podbožanstva, vetrove, vodovja, gorovja, škratovja, časovja, ..., dost boljš kot pa verjet v nekaj hudo abstraktnega kot je kolektivno nezavedno, kjer pravzaprav tudi trčiš ob iste stvari, samo, da jim potem rečeš namesto božanstva arhetipi.
Kar pa mene zanima, so bolj potreba po gotovosti in varnosti, potreba po predvidljivosti in nadzoru dogodkov (kot derivat prejšnje), potreba po vpetosti v skupnost, ki so v ozadju vsega tega. In ki jih dobra dogma zaštrika v en tak klobčič, da ga par tisoč let težko kdo razplete.
lp bp, pomožni dogmatik