titud
5 p
Offline
Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender: 
|
titud wrote on 24.03.2003 at 10:25:28:Tole rapredam naprej bolj sam zase, a ker utegne kašnemu podobno zapletnmu iskalcu prav prav prit, se mi zdi škoda, da ne gre med folk.
Skratka, napisov sem, že na tem pa tud na kakšnem drugem topiku, da je evropski eksitencializemkot ena najbolj vitalnih filozofskih smeri XX. stoletja v marsičem sovpadal s filozofijo zen budizma. Če bi verjel heidegru kot vodilnemu filozofu eksistencializma, bi človk reku, da je to filozofsko ujemanje naključno, pri literatih pa drugih umetnikih bi se to ujemanje po moje dalo tud dostkrat kot nenaključno ali clo jemat kot posnemanje (npr. haiku pesništva in slikarstva).
Na odnos budizem-eksistnecializem se navezuje tale tekst od žižka, ki ne išče podobnomosti ali clo posnemanje vzhodnih in zahohdnih konceptov praznine, ampak zahodno matrico razglaša izvornejšo od nirvane: V 'vzhodnjaški' perspektivi, v njeni najbolj radikalni obliki, je temlejna “realnost” realnost Praznine, “pozitivne Praznine”, in vsaka končna /dločlena realnost je inherntno “iluzorna” - edina avtentična pot do etično-epistemološke Resnice je odpoved želji kot pogoju tistega, kar nas priklene na končne objekte in je torej zadnji vzrok trpljenja, t.j. tega, da stopimo v ravnodušno blaženost nirvane. V nasprotju stem stališčem najbolj notranje jedro 'zahodnjaške' matrice v tem, da obstaja tretja pot: povedano v kantovsko-nietzschejenskih terminih, alternativa med ničesar ne želeti in “patološko” željo, ki nas priklene na pozitivne empirične objekte, ne izčrpa vseh možnosti, saj pri ljudeh obstaja želja, ki ni “patološka”, temveč “čista” želja po samem niču. Oziroma s Heideggerjevmi termini rečeno, obstaja “predontološka premaknjenost”, ki je “izvornejša” od alternative med blaženo zatopljenostjo v Praznino in podreditvijo “patološkim” željam.
Lacanovsko stališče glede vzhodnjaškega pojma nirvane je torej jasno in nedvoumno: temeljna izbira, s katero se soočamo ljudje kot bitja želje, ni izbira med željo (nečim znotraj lažne realnosti) in odpovedjo (pokončanjem) želje, ne želeti, potopiti se v Praznino; obstaja tretja opcija, ki je želja po samem Niču, po objketu, ki je nomestek za Nič. Lacanovsko stališče ni v tem, da je budizem “premočan”, da je budizem dejansko le za tiste, ki lahko izbrišejo svojo željo, medtem ko za nas, zahodnjaške subjekte, ujete v dialektiko želje, psihoanaliza seže najdlje, kar lahko – gre za to, da je “želja po samem Niču” “izginevajoči posrednik”. Tretja, izvornejša opcija, ki ko enkrat formuliramo nasprotje kot nasprotje med željo po nečem in neželjenem, postane nevidna. Dejstvo te tretje opcije je mogoče razkiti iz težave, s katero budistično stališče pojasnjuje vznik želje: kako to, da je prišlo do motnje izvorne Praznine in da je nastopila žalja, da se je živo bitje ujelo v kolesje karme, povezanosti z lažnjo realnostjo? Edina rešitev te zagate je, da postavimo predontološko motnjo/obrat/izgred znotraj same nirvane, to je pred razcep na nirvano in lažni videz, tako da postane sam Absolut (kozmična Sila, ali kakorkoli ga že imenujemo) radikalno sprevrnjen. Sledi tega obrata je mogoče zaslediti celo v novodobnih pop-kulturnih ikonah, kakršen je Darth Vadler iz Vojne zvezd: v ideji, da so resnično zle osebe tiste, ki SO imele dostop do Sile, ki nam omogoča doseči resnično področje onstran lažne materialne realnosti, ki pa so potem to Silo izpridile/zlorabile, jo uporabile za napačne cilje. Kaj pa. Če ta padec v preverzijo ni sekundarna sprevženost Sile? Kaj pa če je ta “perverzija” izvorna, izvorni pošatni rez/eksces, pri čemer je nasprotje nirvane in želje po lažnih videzih tu namenjeno temu, da prikrije to pošastnost?
|
Home
Pages: 
