Ej, sori, titud, le škoda se mi zdi, da te je. Kaj se tolk matraš?

titud wrote on 16.01.2003 at 09:31:03:

Če bi bil revež, pa ne bi bil tu…

Titud, meni so všeč vsa tvoja razmišljanja in mi je všeč tudi to, da vsako stvar pogledaš z desne, pa z leve, pa odspredaj, pa odzadaj… In vsaj jaz poskušam v vsaki situaciji, vsake debati in vsakem razmišljanju kjerkoli in kadarkoli prepoznati darila in si zapomniti biserčke – tisto, kar je dobro zame…

Kako že gre tisto: kar je dobrega obdržite, kar je slabega zavrzite…

Kar je dobrega poskusim obdržati, kar je (zame) slabega pozabim… In v tvojih razmišljanjih vsaj jaz najdem veliko biserčkov, ki tudi meni razširjajo obzorje…

Kar tako naprej!
m.

Evazh, ni finta tale knjiga. Sem že povedov, da bi se  skor vse, kar notr piše,   lepo dalo uporabit na seb in če bi to prakticitral pol bi  točno tak zadovoljstvo pa srečo pa zboganost s samim sabo pa okolico doživu, kot je notr obljubljeno. Problem je v tem, da nam s tem, ko nam  definira, kako pa po čem iskat pa najt pa razpoznat pa najt  naši pravi jaz, preko tega definiranja 'pravi jaz'  šele deformira, ne pa razkrije. Skreira pa nam ga  točno tkega, da ga lahko  čim bolj brez problema vkomponiramo v skupnost in srečna bo skupnost in srečni bomo mi, ker tako pašemo v srečno skupnost. Ker naš kriterij sreče je pasat lepo v skupnost, ne pa spoznat samga sebe. Ker če bi se človk zares lotu izkazovat svoj pravi jaz, pol je boljš, da gre to počet v kašno himalajsko jamo, ker ta pravi jaz nima v tko sformuliranih predstavh o srečnih skupnostih kaj delat, pa če je še tolk različen.

Kaj pa vem, morda me je pa samo naslov zmotu, morda bi naslov moral glasit: kako spegat moj pravi jaz? pa bi bil tih in vas spoštljivo opazoval pri peglanju    

Titud, jaz naslov knjige (tudi mene je naslov zmotil na samem začetku ) razumem nekako takole:

Skozi vse, kar so nam vbijali v našo bučko, ko smo bili majhni, smo se naučili komunicirati tako, kot smo se pač naučili. In kakor smo skrili svoj pravi jaz za raznorazne maske, obrambne zidove, tako tudi komuniciramo. Kjer smo recimo prizadeti, odreagiramo (tudi skozi komunikacijo) tako, kot pač odreagiramo. Vedno tako, da se skrijemo za masko, ki smo si jo zgradili, se obvarujemo in zaščitimo. Lahko recimo takoj napademo nazaj, nehote in nevede, samo zato, da zaščitimo sebe. Ali se tudi skozi komunikacijo umaknemo, utihnemo in se potegnemo vase. Ali pa kaj tretjega - vsak po svoje se je tega naučil v svojem otroštvu. V nobenem primeru pa nikoli ne pokažemo našega pravega jaza. Naš pravi jaz ostane varno skrit za vsemi maskami, za vsemi obrambnimi zidovi, ki smo si jih zgradili – zato, da se zaščitimo. Ker se je recimo težko soočiti s samim seboj in si recimo priznati, da tudi mi nismo popolni, da imamo tudi mi napake, da tudi mi sprožimo nesporazum, komuniciramo tako, da krivdo zvalimo na nekoga drugega: ti si kriv, da sem jezen, ti si naredil to in to, da si prizadel mene, ti si… Ali pa se recimo sploh ne zavedamo, da imamo samo svojo resnico, ki smo jo sestavili skupaj na podlagi našega lastnega doživljanja, občutenja in razmišljanja. Predvidevamo (hudo to postane, kadar celo zahtevamo!), da je naša resnica tudi resnica vseh drugih, da je naša resnica torej popolna resnica. In tako tudi komuniciramo. Pa še razne druge maske, ki si jih nadenemo, da skrijemo svoj pravi jaz. Vendar vedno z namenom, da zaščitimo sami sebe.

Nekako tako – ko odkrijemo svoj pravi jaz, se naučimo tudi »pravilno« komunicirati. Tale pravilno sem dala v narekovaj – ker je pravilno samo zame, za Evo recimo, pa za avtorja tele knjige, pa morda še za koga. Za nekoga tretjega to recimo ni pravilno. Ta tretji raje ostaja za svojimi maskami in komunicira še naprej tako. Ampak, saj veš: njegova izbira, njegova odločitev… Ali: to je le moja resnica, druge vrste komuniciranje je resnica nekoga drugega... Pomeni pa le to, da je tale komunikacija tiste vrste, da se v vsakem primeru naučim ohraniti svoj jaz, drugemu dovolim njegov jaz in komuniciram tako, da drug drugega ne prizadaneva.

m.

Titud – recepti po mojem mnenju niso prava pot. Ker je treba za vsakega posameznika vsak recept začiniti z drugačnimi začimbami…Ni enakega recepta za vse. Vsak si piše svoj recept. Osnovne sestavine so lahko podobne, v nekaterih primerih celo enake, dodatke pa si doda vsak sam… Ali drugače: kar je dobrega obdržite, kar je slabega, zavrzite… Seveda pa so pripomočki, na osnovi katerih si lažje napišeš svoj recept. Tudi tale knjiga, recimo. Spet: kar je dobrega, obdržite, kar je slabega, zavrzite… Me razumeš, kaj želim sporočiti?

titud wrote on 20.01.2003 at 10:04:06:

In podobno kot zgoraj pri receptih: ja, seveda je komunikacij toliko vrst, kolikor je posameznikov. Vsak komunicira po svoje, verjetno pa se boš strinjal vsaj s tem, da smo si nekje v sami osnovi smo kljub vsemu na nek način podobni? Recimo: neradi ali pa težko sprejememo kritiko na svoj račun (nianse pridejo po mojem mnenju pri samem doživljanju kritike, nihče pa si tega v sami osnovi ne želi), zato je pravilno sporočanje kritike pomembno. Seveda se spet lahko obesim na »pravilno« - za nekoga je pravilen nek način, za nekoga drugačen. Iskrenost in odkrit odnos pa omogočata lažje in primernejše sporočanje kritike drugemu. Ali pa svojega doživljanja, da ne bom uporabljala besede kritika, ki zazveni negativno. Nekako tako, kot pri receptih… Osnove so enake, dodatki so različni…

Se pa ne strinjam z drugim delom – da lahko nekoga začutiš direkt v srce, kaj ti hoče sporočiti. Po mojem mnenju to ni mogoče – spet iz razloga: jaz sem jaz in ti si ti. Jaz s svojim doživljanjem, svojim načinom razmišljanja, svojimi izkušnjami. Ti s tvojim doživljanjem, tvojim načinom razmišljanja in tvojimi izkušnjami. In edino v primeru iskrenega, odkritega in odprtega odnosa lahko spoznam nekoga tako dobro, da se lahko močno približam temu, da začutim, kaj mi želi sporočiti. V vsakem drugem primeru vsako stvar doživim in začutim na podlagi svojega doživljanja, svojega načina razmišljanja in svojih izkušenj… Žal je res tudi to, da nas v srce zadane najprej tisto, kar boli in torej začutimo najprej tisto, kar je za nas boleče. In sploh ni nujno, da je prav to boleče tudi za drugega. Ker on nima takšne izkušnje, ne ve, da to in to lahko sploh boli in stvar pove s popolnoma drugim namenom, kot jo v srcu začutimo mi... In, evotigana: spet en šum v komunikaciji...

m.

titud wrote on 22.01.2003 at 10:59:05:

Titud, tole v oklepaju, a to je samo nekaj za primer navedenih abstraktnih lastnosti, naključno izbranih izmed mnogih možnosti?

bp

Super topic! Rad berem pravila "kako bi moral delovati, da bi postal boljši človek (oz. dosegel razsvetlitev, odkril samega sebe...). Iz vsake takšne knjige lahko pobereš košček resnice, ne glede na to kako nerealna so avtorjeva pričakovanja pri vtisu na bralca.
Po moje (uvajam svojo osebno resnico) bi opisana pravila (vzeta v celoti)  držala v neki idealni družbi z idealnimi ljudmi, kjer razvoj ne bi bil več potreben. Res je da skozi razvoj začutiš resnico posameznih pravil, načel a da bi se jih naučil na pamet in potem tako funkcioniral se mi zdi hmm, ... tako kot je opisal titud ;D
Do vsakega spoznanja se pride z iskušnjami in ne skozi spoštovanje pravil. Če bi spoštoval VSA pravila dobrega, poštenega človeka, državljana bi razvoj verjetno stagniral, ker bi se kot ovca prilagajal vsemu in vsakomur. To je res drža BOGA, razsvetljenca, a smrtnik bi si (spet: po moje) naj prizadeval ravnati po izkušnjah svojega jaza na svoji lastni stopnji razvoja, ne pa IGRATI  popolneža vse svoje življenje. Sicer dvomim, da lahko to komu uspeva, redko katera družba sprejema takšne ljudi.

By titud:
Quote:

Na žalost se tudi meni vedno bolj dozdeva, da je veliko newageosvse literature res plod in sredstvo kapitalizma... Res pa je, da jih lahko podrediš svojemu (svobodnemu) razmišljanju in imaš tako od njih korist.

Verjamem pa, da je komunikacija izražanje našega ega (kot je nekako povedal tudi titud), ne pravega jaza, katerega bi si z upoštevanjem vsevrstnih duhovnih pravil resda preoblikovali, da bi bil bolj sprejemljiv (verjetno za tržno gospodarstvo:)).
Če pa bi jaz upošteval vsa prej našteta pravila, ne bi imel več prav ničesar za povedat in bi se zavlekel v kakšno jamo, se valjat v širnih poljanah svojega solipsizma  ;)
Upoštevam oz.se trudim upoštevati (tudi če jih ne bi videl zapisanih)  tista, katerih resničnost sem sam izkusil.

Navdušenje nad knjigami katerih avtorji trdijo "Naredi to in dobil boš tisto!" je tudi mene minilo, evo logika pravil (katera sta mi sicer zelo povšeči): Quote:
in Quote:

Dve pravili, za katera se mi zdi da jih avtor paradoksalno, neprestano krši . V bistvu nam daje navodila kako jasno govoriti le (njegovo) splošno resnico.  ;D
Ok, moram še prebrati celotno knjigo, da bom lahko kaj več napisal.
Ne glede na se pa mislim, da nam takšne knjige podajo nekaj spoznanj, do katerih smo že sami prišli, lepo črno na belem, kar pa je tudi svojega denarja vredno. Ostalih pa tako ponavadi ne posvojimo:
Quote:
, pri čemer je slabo pač tisto nedoživeto...

Hmm, ne vem če sem zdaj vse skupaj napisal tako, da bi imelo neki point :-[ Če nisem sem pa odprt za kritike ;)
Aja pa še:
Quote:

;D