| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Knjige & Filmi & Slike & Glasba >> Se bo izkazal moj pravi jaz? http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1041182646 Message started by Miska on 29.12.2002 at 18:24:06 |
|
|
Title: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 29.12.2002 at 18:24:06 … je naslov knjige (avtorja John Powell in Loretta Brady) in v njenem uvodu lahko najdete tri primere: Rečem ti naprimer: »Veš, zdi se mi, da ne izgledaš najbolje, kadar se tako počešeš.» Vzemimo, da je to vse, kar sem rekel, in vse, kar sem mislil. Toda ti ne moreš, da si ne bi domišljala še marsikaj, kar sumiš, da je hotela povedati moja pripomba. »Najbrž me nima rad; ni kriva samo moja pričeska.« Morda pomisliš: »Vrača mi milo za drago, ker sem mu rekla, da mu barva obleke ne pristaja.« To so le možni primeri nevarne domišljije. Zagotovo drži, da se domišljija začne tam, kjer se neha komunikacija, in to zelo pogosto v našo veliko škodo. Naslednji primer: Skoraj prepričan sem, da ima vsak človek, s katerim imava vi ali jaz dolgotrajne stike, določeno predstavo o tem, ali ga imava rada ali ne. Najbrž ljudem nikoli izrecno ne poveva, kaj dejansko občutiva. Toda domišljija nadomesti dejstva in jih skoraj vedno izkrivlja. Ko moški pomaga obleči ženski plašč, se lahko z roko nehote dotakne njenega lica. Ona si lahko domišlja, da je to storil namenoma, in vzpostavi popolnoma nerealen odnos. »Dotaknil se me je! Prepričana sem, da je bilo to namerno. To je jasen znak – ljubi me.« Ubogi možakar bi bil zelo presenečen, če bi vse to izvedel. Mislil je, da ji je samo pomagal obleči plašč. Hmm, kaj pa tole? Ženska, ki sedi pri isti mizi z moškim, po nesreči zadane pod mizo s svojo nogo njegovo. Moški si prav lahko začne domišljati, da je to storila namerno. Razlaga si to kot tajno, a prepričljivo znamenje, ki pove, kar besede ne bi mogle nikoli povedati: »Dobrika se mi. Mislim, da je zaljubljena vame!« Takšna domišljija nas lahko privede v žalosten svet prevare. Končni udarec je vedno boleč. Četudi se kaj takšnega ni zgodilo vam, verjamem, da se strinjate, da je to čisto možno. Imate vi sami kakšno takšno izkušnjo? Ko ste nekoga čisto narobe razumeli ali ko je nekdo vaše besede/dejanja razumel popolnoma drugače, kot so bile mišljene? In zakaj pride do tega? Zaradi neuspešne komunikacije med nami in zaradi neuspešnega sporazumevanja. Zato, ker poznamo le sami sebe, poznamo le svoje vzgibe, svoje želje, svoje namene, ne moremo pa z gotovostjo trditi, da poznamo sogovornika, njegovo doživljanje, njegove reakcije. Lahko jih sicer predvidimo, vendar v takšnih primerih, bolj kot ne, ponavadi brcnemo v temo. Ker izhajamo iz sebe in ker se ne znamo uspešno sporazumevati… Ali lahko to spremenimo? Če vzamete v roke knjigo, boste v knjigi našli odgovor: DA, to je mogoče spremeniti. Pa to seveda ne pomeni, da postanemo jasnovidci, da bomo znali brati sogovornikove misli, da bomo poznali njegove občutke in njegova čustva. To pomeni le to, da se z uspešnim sporazumevanjem lažje izognemo raznim nesporazumom, morda neželjenim reakcijam sogovornika in konec koncev tudi to, da sogovorniku lažje povemo, kaj mi sami mislimo in kaj mi sami čutimo. Uspešno sporazumevanje je po besedah avtorjev te knjige vir zdravja in sreče. Vprašanje sporazumevanja je morda najpomembnejše vprašanje, ki smo se ga kdajkoli dotaknili. Večina se nas je naučila govoriti v prvem ali prvih dveh letih življenja. Kot trdijo neonatologi, smo slišali že celo pred rojstvom. Žal večina med nami misli, da se avtomatično naučimo sporazumevati se, ker se naučimo govoriti in poslušati. To je tako, kot bi rekli, da bomo že kar znali igrati klavirsko glasbo, ker znamo pritiskati na tipke. Uspešno sporazumevanje ni avtomatičen in preprost dosežek. Pomislite na svoje težave, s katerimi se srečujete, ko poskušate koga razumeti in si želite, da bi vas kdo razumel. Dejstvo je, da nikoli ne bo uspešnega sporazumevanja, dokler se dva ne odločita, da si bosta zanj prizadevala. Zahtevne umetnosti sporazumevanja se moramo naučiti s pridobivanjem znanja in prakse. Moramo se naučiti, kako naj prepoznavamo pasti in kako naj se jih izogibamo. Knjiga »Se bo izkazal moj pravi jaz?« podaja poenostavljen opis in razlago drž in veščin, ki naj bi podpirale učinkovit in zaupen pogovor med dvema človekoma. Nekaterim držam in veščinam lahko takoj pritrdimo, druge se bodo izkazale za bolj izzivalne. Vse pa bodo zahtevale ponavljanje v praksi, dokler ne bodo postale stvar navade. Meni osebno je knjiga zelo všeč. Čeprav je še nisem prebrala do konca, najdem v njej veliko resnic, za katere nameravam, da bodo postale tudi moja resnica. Nekatere od njih sem osvojila že prej, nekatere še nameravam osvojiti. Lahko greste v knjižnico in si knjigo sposodite, lahko pa skupaj pregledamo in sproti predebatiramo posamezne veščine, ki jih predlagata avtorja knjige… Kakor vedno – izbira je vaša… m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Eva on 30.12.2002 at 10:44:09 plosk plosk, knjigo imam doma, sem pa sredi branja..že kar dolgo časa... no, všeč mi je, - poučna! :) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by KarmenA on 30.12.2002 at 23:12:31 Knjige nisem brala, zato "no comment". Eva a si se ti ločila a imaš samo nov nickname? Karmen |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Eva on 31.12.2002 at 09:05:58 ma, ja Karmen, maš prav... ampak če že ni imel veze s knjigo.. zakaj mi nisi msg-jala... zakaj pa jest nisem zdele teb... ahh :-* |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by KarmenA on 31.12.2002 at 10:01:59 EvaZh msgje samo enemu pošiljam, v kolikor odgovori drugim ne štejejo. Tvoji lubčki me drugač ne motijo. :) Karmen |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 31.12.2002 at 18:13:25 Danes sem prišla do misli, da bi kazalo te knjige blo že dovolj za kaka pravila obnašanja, ali pa etični kodeks. Miska, če želiš, lahko tudi jaz kaj natipkam. Karmen: :) :-* :-* :-* ;D |
|
Title: [b][/b]Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 02.01.2003 at 13:09:41 wrote on 31.12.2002 at 18:13:25:
Eva – hvala za pripravljenost. Je pa tipkanje lažje kot učenje uspešnega sporazumevanja, ane? ;) Čeprav tudi meni tipkanje ne dela kakšnih posebnih problemov, si dajva razdeliti kazalo – jaz pretipkam prvo polovico, ti drugo? Fifty – fifty? Morda pa bo tole kaj bolj pritegnilo še koga, da bo začel o tem razmišljati… Pa dajmo: VSEBINA PRVI DEL: Izhodišča za uspešno sporazumevanje 1. Za sporazumevanje se moramo zavzemati 2. Prepričani moramo biti, da smo dar, ki naj bi ga podarili, in da so drugi, ko se nam razkrivajo, dar, ki se nam ponuja 3. Odločiti se moramo, da bomo iskreni do sebe in pri tem vztrajati DRUGI DEL: Kako naj uspešno delimo sebe z drugimi (govorimo) 4. Ko govorimo z drugimi o sebi, moramo vedno prevzemati nase vso odgovornost za svoja dejanja in svoje reakcije. Zato bomo uporabljali »jaz« in ne »ti« trditve 5. Govoriti moramo le v svojem imenu. Ko se pogovarjamo, moramo jasno povedati, da govorimo le svojo resnico in ne popolne resnice 6. S sogovorniki moramo deliti vse svoje pomembnejše občutke 7. Moramo biti tako pogumni, da drug z drugim delimo svojo ranljivost 8. Tistim, ki nas poslušajo, moramo izkazati hvaležnost. TRETJI DEL: Kako naj uspešno sprejemamo, kar drugi deli z nami (poslušamo) 9. Moramo biti »prisotni« in »na razpolago« ljudem, ki se nam želijo zaupati 10. Ljudi moramo sprejemati, kjerkoli že so. 11. Pozorno moramo poslušati »notranjo konsistenco« drugih ljudi. … Tole je približno polovica kazala – Eva, nadaljuješ še z drugo polovico? m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by gape on 02.01.2003 at 13:14:11 edin _moramo_ je mal trda beseda ... pa naj ji bo |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 02.01.2003 at 18:11:29 Se opravičujem, za zamudo. Se pa tipkanje res zdi lažje, ja. Nadaljevanje kazala: 12. Ne smemo se prepuščati branju misli, tako da presojamo namene in vzgibe drugih ljudi. 13. Ko se nam ljudje zaupajo, morajo v naših reakcijah čutiti empatijo in oporo. 14. Sporočilo, ki ga sprejemamo, si moramo razjasniti in skušati pravilno razumeti, kaj je hotel povedati sogovornik. 15. V vlogi poslušalca moramo le predlagati, nikoli pa ne smemo dajati navodil. 16. Kot poslušalci se moramo izogibati vsem oviram za sporazumevanje. 17. Tistim, ki so se nam zaupali, se moramo izrecno zahvaliti. ČETRTI DEL: Splošne navade, ki podpirajo uspešno sporazumevanje 18. Uspešno sporazumevanje zahteva, da sogovornika preživita skupaj poseben čas ali čas posebnega pomena. 19. Dotik je pomembna oblika sporazumevanja. 20. Če hočemo postati pri sporazumevanju bolj učinkoviti, se moramo 'iztegniti' preko meja svojih 'območij ugodja'. 21. Pripravljeni moramo biti, da se opravičimo, kadar je opravičilo primerno in koristno. 22. Izogibati se moramo kopičenju napetosti. 23. Ob krizah pri sporazumevanju bomo morali uporabljati posebne pristope. 24. Naj govorimo ali poslušamo, vzgib dobrega sogovornika mora biti vedno ljubezen. 25. Moliti moramo za razsvetljenje in pogum, da bi se dobro sporazumevali. To bi blo to, zdaj pa če koga kaka tema posebej zanima.. naj pove, pa lahko tisto pretipkam... al kako :) Mhm. Ta pravila sem si že večkrat prebrala, celo prepisala sem si jih in obesila na omaro, ampak je res, da 'pridno' podlegam čustvom in jih vedno znova pozabljam. :-[ |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by gape on 02.01.2003 at 21:20:06 4. Ko govorimo z drugimi o sebi, moramo vedno prevzemati nase vso odgovornost za svoja dejanja in svoje reakcije. Zato bomo uporabljali »jaz« in ne »ti« trditve |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 03.01.2003 at 08:29:30 ja, gape, ta je precej "tehnična", je treba pazit na besede. Ko govorimo z drugimi o sebi, moramo vedno prevzemati vso odgovornost za svoja dejanja in za svoje reakcije. Zato bomo uporabljali 'jaz-', in ne 'ti-trditve'. Skoraj vsi smo odraščali kot 'obtoževalci'. Obtoževali smo druge, da nas jezijo. Racionalizirali smo svoje odzive in dopovedovali drugim: »Sam si tako hotel.« Ali pa smo vztrajno trdili, da so drugi povzročili naš odziv. »Enostavno nisem mogel drugače.« ... »Ne bi se razburil, če ne bi ona začela.« Večini nas se je težko ozreti in priznati, da naših dejanj in odzivov niso povzročili drugi, pač pa nekaj v nas. Toda v resnici je vedno tako. Če bi mogel le prestopiti mejo, ki ločuje obtoževalce in tiste, ki prevzemajo vso odgovornost za svoje vedenje, bi bilo to verjetno najbolj zrelo dejanje, ki sem ga kdaj storil. Privedlo me bo vsaj v iskren stik z resničnostjo, kar je edini način, da odrastem v zrelega človeka. Za ilustracijo te resnice o osebni odgovornosti svojim slušateljem večkrat predočim hipotetično situacijo. »Če bi nenadoma kdo izmed študentov iz protesta jezen zapustil predavalnico z zagotovilom, da se ne bo nikoli več vrnil, me nikoli več poslušal, kaj mislite, kako bi jaz reagiral? Kaj bi po vašem mnenju storil? Kako bi se počutil? Običajno dobim množico najrazličnejših odgovorov. »Oh bili bi jezni. Zmajali bi z glavo in zažugali s pestjo. Zapisali bi si študentove podatke in mu zagrozili s povračilom. Rekli bi: 'Posledice vam ne uidejo.'" Kdo drug ponavadi reče: "Ne, mislim, da bi vas prizadelo. Bili bi videti potrti in žalostno bi vprašali: 'Kako ste mi mogli storiti kaj takega? Trudil sem se po najboljših močeh.'" Navadno kdo izmed študenov pravi: "Predstavljam si, da bi reagirali z občutkom krivde. Ugibali bi, kaj ste storili, da ste vzbudili tako sovražen odziv. Verjetno bi vprašali preostale študente: 'Le kaj sem storil?' Morda bi pohiteli za odhajajočim in se mu opravičili. Prosili bi ga, naj se vrne, naj vam da še eno možnost." Vedno čutim neko olajšanje, ko kateri izmed študentov vztraja, da bi občutil sočutje. "Človeka bi vam bilo žal in najbrž bi si mislili; 'Zelo žalostno, da je tako nedostopen. Verjetno še ni pripravljen na to.'" In tako naprej in naprej. Število možnih odgovorov je skoraj neskončno: zavračanje ... depresija ... zaskrbljenost ... sočustvovanje ... strah ... občutek poraza in tako dalje. Vedno sem vesel, da dobim toliko različnih odgovorov, saj mi je to v pomoč, ko poudarjam, da je možna vsaka izmed predlaganih reakcij. Vendar ne pozabite prosim: moja reakcija ni odvisna od človeka, ki odhaja iz predavalnice, temveč od nečesa v meni. Vem tudi, da bi kdo drug na mojem mestu verjetno reagiral drugače kot jaz. Tisto, kar določa moje čustvene in vedenjske odzive, je dejansko moja naravnanost ali osebni pogled. Če dojemam sebe kot dobrega predavatelja in predmet, ki ga poučujem, kot pomemben, bom verjetno reagiral s sočutjem. Če imam sebe za tepca, ki vedno zine kaj neprimernega, bom najbrž reagiral tako, da se bom opravičil. Če so moja naravnanost in moji pogledi obarvani s preganjavico, bom prepričan, da mi bo 'ta mulc še kaj zakuhal'. Zelo pogosto je v ozadju odziva težko odkriti naravnanost in poglede, ki bi odziv pojasnili. Toda to je že drug problem in vprašanje, ki ni neposredno povezano z našo temo o osebni odgovornosti. Pač pa je z njo neposredno povezano notranje priznanje, da mojega odziva - kakršenkoli že je - ne povzroča pobudnik, temveč nekaj v meni. Morda ste slišali za napis, ki ga je imela pokojna Eleanor Roosevelt v svoji pisarni na steni: "Nihče te ne more prisiliti, da bi se čutil manjvrednega, razen če mu to dovoliš." Res je, nihče nas ne more prisiliti, da bi imeli določen občutek ali da bi ravnali na določen način. Vedno je nekaj v nas odgovorno za naše čustvene in vedenjske odzive. Ljudje, okoliščine ali situacije lahko vzbudijo odziv. Sami pa odločamo, kakšen bo ta odziv. No, bom še nadaljevala, morte pa met vsaj mal dela... ;D :-* |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 03.01.2003 at 08:55:25 Nasprotje priznavanja, da smo 'lastniki' svojih odzivov, predstavlja prelaganje krivde ali, če uporabimo bolj strokoven izraz, projekcija. Projekcija je standarden in splošno razširjen obrambni mehanizem. Ko projiciram, krivim za svoje neuspehe ali nezaželene odzive nekoga ali nekaj drugega. Ne prevzemam osebne odgovornosti za svoje odzive, temveč prelagam to odgovornost na drugega človeka. Če sporazumevanje ni pošteno, postane seveda samo igra in projekcija enostavno ni poštena. Kot smo že povedali, drug človek ali okoliščine lahko vzbudijo v meni neki odziv. Toda značilni način, kako se odzovem, bodo določali moja naravnanost in moji osebni pogledi. Te pa spet oblikujejo sporočila, shranjena na magnetofonskih trakovih mojega spomina, ter izkustva iz mojega življenja. Naravnanost je tako izjemno osebna kot prstni odtisi. Zato niti dva človeka nikoli ne vidita česa na povsem enak način. Vi lahko smeje se opravite z nečem, na kar bom jaz gledal zelo resno. Lahko da se boste odzvali s sočutjem na človeka, na katerega se bom jaz razjezil. Vzemimo, da se nama pripeti nekaj popolnoma enakega. Prav možno je, da se boste vi veselili izziva, medtem ko bo mene nesreča povsem uničila. Človek, ki prelaga krivdo in projicira odgovornost za svoje odzive, nikoli resnično ne odraste. Življenje takega človeka je večna vaja v projiciranju in racionalizaciji. To je življenje v pretvezi, v katero resničnost nikoli ne prodre. Ljudje, ki prelagajo krivdo na druge, vztrajno trdijo, da imajo njihove vajeti v rokah drugi ljudje. Tako nikoli zares ne spoznajo svoje notranje resničnosti. "Človek je včasih sreče gospodar: ne, ker so zvezde krive, dragi Brut, po lastni krivdi ..." (Julij Cezar, 1. dejanje, 2. prizor). Če se res poglobimo v resnico o vsem tem, se bo to takoj videlo v našem sporazumevanju z drugimi. Uporabljali bomo raje 'jaz-trditve' kot 'ti-trditve'. Pomenilo pa bo to veliko več, kot zgolj izbiro besed. Ni še konc :-[ |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 03.01.2003 at 09:12:57 Vzemimo, da sem jezno reagiral na nekaj, kar si ti storil ali rekel. V danem primeru ti lahko povem o svoji jezi na dva možna načina: 1."Razjezil si me!" (To je 'ti-trditev'.) 2. Lahko pa ti rečem: "Ko si rekel tisto in tisto, sem občutil jezo." (To je 'jaz-trditev'.) Prvi način izražanja, 'ti-trditev', neposredno zanika resnico o vsem, kar smo povedali o osebni odgovornosti za svoje odzive. Še več, krivdo zvali na tebe. To je poskus manipulacije, ki pa je slabo prikrita. Spravljam te v položaj 'človeka, ki povzroča nevšečnosti'. Taka opazka vas bo, če ste bojevite narave, zvabila v razgret prepir za zmago ali poraz. Prav gotovo bo povzročila več vročine kot svetlobe. Če pa uporabim 'jaz-trditev' - "Občutil sem jezo" - prevzamem odgovornost za svoj odziv. Priznavam, da bi kdo drug v mojem položaju prav lahko reagiral drugače. Morda ne bom ravno z lahkoto ali takoj razumel svoje naravnanosti in vseh svojih pogledov, ki so oblikovali moj odziv. Toda vsekakor vem, da je moj odziv posledica nečesa v meni. Ko uporabim 'jaz-trditev', priznam to sebi in tebi. Resnično opazim, da ob nekaterih ljudeh postanem jezen, medtem ko jih je drugim le žal. Razburim se v določenih okoliščinah, medtem ko jih drugi mimogrede razrešijo. Nekater situacije dojemam kot 'res strašne', toda zavedam se, da se drugim zdijo prav te situacije 'priložnost za ustvarjalnost'. Pomembna posledica vsega tega zame osebno je dejstvo, da bom odkril svoj resnični jaz, če bom 'lastnik' svojih odzivov in če bom sprejel odgovornost zanje. Počasi bom spoznal, da v moji naravnanosti obstaja nekaj hromečega, izkrivljenega, kar moram predelati. Tovrstna iskrenost se bo pokazala kot neustavljivo uvajanje v zrelost. Pripravljen bom reči sam pri sebi: "Obnašam se kot pravi otrok, kadar stvari ne gredo tako, kot bi rad." Moral bom biti iskren in ti reči: "Ko si med najinim pogovorom zazehal, sem si to razlagal kot nezanimanje, zato sem bil žalosten in bilo mi je žal." Če bom nadaljeval z odkritosrčnostjo in poštenostjo 'jaz-trditev', bom odraščal in res se bova sporazumevala. Lahko da smo prav zdaj vi in jaz ujeti v živi pesek projekcije in obtoževanja. Morda nikoli nismo resnično poznali sebe, ker smo vedno iskali zunaj sebe, ko smo hoteli razumeti sebe in svoje odzive. Če lahko spremenimo tako razmišljanje, bodo posledice zelo koristne. Spoznali bomo sebe, kakršni smo v resnici, in ugotovili bomo, da smo vzpostavili iskrene zaupne odnose, namesto da bi se zapletali v prevare obtoževanja. Pravijo, da iskrenost vedno največ doseže. na, to je to. Zdaj pa naj kar prvi pogumnež pove kako izkušnjo... ;D |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by ARS on 03.01.2003 at 12:02:45 Hvala, Miska in Eva, za vajin trud. Lohk zmeri nuca, če še na kak način slišiš/prebereš. Se mi zdi, da mi tole zadnje, "jaz-ti", niti ni več izziv, sem se pa zavedla, da še vedno kaj rečem, pa čeprav niti slučajno ne mislim tako, kot je slišati (in tisti, ki me poznajo, v glavnem to štekajo, drugač se pa znam/potrudim celo popravit/dopolnit) - gre le za moč ukoreninjene navade oz. vzorca izražanja, morda malček tudi linije najmanjšega odpora, bi rekla. Primer? Uf, n. pr., "Kako si me pa ti zdajle ...", "Kako me je pa on(a) zdajle ..." No, bom še pozorneje spremljala, kar govorim, ni druge. ;) ARS |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by gape on 03.01.2003 at 12:45:49 hudo dobra knjiga ... |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 03.01.2003 at 14:03:57 Eva, pridno ti tole tipkaš… ;) gape wrote on 02.01.2003 at 13:14:11:
5. Govoriti moramo le v svojem imenu. Ko se pogovarjamo, moramo jasno povedati, da govorimo le svojo resnico in ne popolne resnice Hmm, tale "moramo" je verjetno njegova resnica… Mogoče je pa njegova naslednja lekcija »moramo«? ;) Je pa tudi sam v knjigi zapisal: »Ljudje delamo napake in tudi jaz sem med njimi. Saj prav zato delajo svinčnike, ki imajo na drugem koncu radirko.« wrote on 02.01.2003 at 18:11:29:
Aha…Poznam to… Ne pomaga, če si jih prepišeš tisočkrat, če si jih obesiš na omaro ali na hladilnik, ne pomaga, če jih samo bereš ali poslušaš… Po mojem mnenju je edino izvedljivo na dva načina: ali da si vseskozi pozoren sam nase (se zavedaš samega sebe, svojih misli in svojih dejanj), kar je zelo težko, ali pa da imaš ob sebi nekoga, ki ti da iskreno ogledalce… Če sem recimo navajena, da uporabljam »ti« trditve, potem sama sebe niti ne slišim… Slišijo in občutijo pa me drugi… In če zmorem z nekom: 6. S sogovorniki moramo deliti vse svoje pomembnejše občutke 7. Moramo biti tako pogumni, da drug z drugim delimo svojo ranljivost, potem mi ta nekdo lahko pove, da sem spet uporabila »ti« trditev, namesto »jaz« trditve. Pa spet in spet in spet… In rezultat? Hja: »jaz« sem te doživela tako in tako… Ali pa obstaja še kakšna tretja možnost? m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 03.01.2003 at 14:11:49 ARS wrote on 03.01.2003 at 12:02:45:
Približno enako, ARS. Se mi zdi, da če pišem, tkole kot zdajle, npr. gre vse bolj počasi, premišljeno in bolj pazim, kaj pišem, enako, če pišem svoj dnevnik, ampak je pa velikokrat, predvsem z možem taka situacija, ko 'pravim( ;Dmilo rečeno)' Al pa: Nehi me jezit! >:( Sam je pa res tut to, da zadnje čase, če to rečem, mam zmeri to v mislih, da je MOJA reakcija, pa se začnem vn mazat: to kar delaš me jezi.. :( & stuff in ko to nardim, pol avtomatično začnem razmišljat, zakaj me jezi pa tud on me vpraša, zakaj je tko in zato lahko pritrdim temule, kar mi je ful všeč, in zarad česar se ful splača popazit na te besede: Quote:
Quote:
Tko da mi pomaga tut vzorce odkrivat. gape wrote on 03.01.2003 at 12:45:49:
me veseli ;) (sam kaj točno si pa mislu z besedo "hudo" :o) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 03.01.2003 at 14:35:32 Miska wrote on 03.01.2003 at 14:03:57:
You can say that again ;D (mam kompleks, rajš ne rečt) Quote:
Tole mi je všeč pri njem, ma zmeri take. Npr 5. točko, potem, ko 'soli pamet' kako in kaj je treba ravnat, zaključi: "Kako nespameten sem, ko se pretvarjam, da poznam vso resnico, ko dejansko poznam le en sam delček!" Al pa 8. "Ah, saj res, hvala, da ste me poslušali." Quote:
Po mojem tut to pomaga, sploh če jih tisočkrat :D :o Kar velikrat slišim, al pa napišem, se me začne počas prijemat, sploh pa, ko jaz to berem, se potrudim zraven tut kaj domislit no. (ne tko, kokr sm rožni venc molila pri maši ;D) Quote:
Prvo se strinjam, je težko, ampak vaja dela mojstra. Pravzaprav stric John pravi, da tri tedne vaje rabmo, da se nas stvari primejo, ampak je treba vadit vsak dan. Kar se tiče druge možnosti, jest sicer pred možem velikrat na glas razmišljam, da mu lahko povem, kako se počutim, pa kako se te stvari pri meni dogajajo in potlej ko se on zapleta skoraj norca delam iz njega, ko mu poskušam pokazat, kako so stvari povezane,on mi pa govori, da to ni tko. Dočim, ker se vseeno pridno uči od mene, če mi kasneje sam poskuša pokazat, kje ga lomim, me prime samo: ZASE SE BRIGEJ! ;D Potlej me pa oponaša pa on norca dela iz mene... :P |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by ARS on 03.01.2003 at 21:12:57 Miska wrote on 03.01.2003 at 14:03:57:
Ti zagotavljam, da lahko pomaga, tako prepisati kot opomnik si nekam dati ... torej zagotovo nista le dva načina; v vsakem primeru pa samo dejstvo nekega teoretično - kao - osvojenega znanja prav nič ne pomeni, če ga v življenje ne spravljaš ... in spraviš. Lep večer, ARS |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 04.01.2003 at 14:17:44 Nekaj imam v mislih. Se mi zdi, da bi mi čisto prav prišlo, če bi me tudi vi opozorili na kikse v zvezi s temi pravili, ki jih delam zaradi zmanjšane pozornosti ali pa ker pravil ne razumem dobro, oz. ne razumem, kako se kakšna situacija nanje nanaša, ali pa ker ne razumem dobro, kaj govorim - pišem, oz. ker preprosto kaj spregledam, al pa se mi samo ne da. Kakorkoli, bi mi blo čisto prav, če bi mi povedal, če vam kdaj kaj v oči pade. Lahko tudi privat. Če že ne tukaj. Je pa tale topic 'idealen'. Tko da: Hvala. :) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 13.01.2003 at 12:12:05 Vidm zdej, da to ni točno tist, kar sem imela v mislih(http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=1042208500;start=0#14)ampak pomaga pa lahko ravn tko. 13 Ko se nam ljudje zaupajo, morajo v naših reakcijah čutiti empatijo in oporo V enem izmed šaljivih prizorov v filmu Rocky I se Adrian, sramežljivo dekle 'italijanskega žrebca', umakne za zaprta vrata. Rocky večkrat potrka na vrata, toda odgovora ne dobi. Končno reče v svojem zelo značilnem tonu: »Veš, nisem navajen pogovarjati se z vrati.« Odgovora pa še vedno ni. Včasih, ko se lotevam mučnega procesa odpiranja sebe in ne dobim pomirjujočega odgovora, bi najraje uporabil Rockyev stavek. Občutek, da govorimo zaprtim vratom, je vedno neprijeten in nam jemlje pogum. Kar v resnici potrebujemo, je empatija, zagotovilo, da nas je človek slišal in se nam pridružil v našem doživljanju. Empatijo imamo pogosto za nasprotje simpatije in nevtralnosti. Pri simpatiji delimo z drugim njegove čustvene reakcije. Človeku se pridružimo predvsem v njegovem trpljenju. Kadar izkazujemo simpatijo, vedno obstaja nevarnost, da bomo videti vzvišeni in zavetniški. Svoj odpor do zavetniške simpatije kažemo tedaj, ko odločno zavračamo, da bi nas ljudje pomilovali. Nevtralnost je bolj podobna zaprtim vratom. Nevtralnost pravi: »Popolnoma vseeno mi je.« Tovrstna ravnodušnost je za večino nas zelo boleča. Pri empatiji v večji meri delimo z drugim njegovo izkušnjo; njegove misli, občutke in njegovo naravnanost. Pri empatiji se postavimo v kožo nekoga drugega. Z močmi svojega uma in domišljijo mislimo njegove misli, želimo tisto, za kar si prizadeva, čutimo, kar občuti drugi. Skratka, doživljamo, kar trenutno doživlja ta človek. Ko beremo neko zgodbo ali gledamo film, običajno instinktivno občutimo empatijo. Poistovetimo se z nastopajočimi in podoživljamo dogajanje. Tudi če sta zgodba ali film domišljijska, postanejo nastopajoče osebe za nas resnične. Živo se poistovetimo z njimi. Srce nam bije hitreje, lasje se nam ježijo od strahu in skupaj z njimi nas spreletava cela paleta človeških misli in občutkov. V nekem smislu si nadenemo njihove osebnosti. S pomočjo tega procesa empatije nekako postanemo oni. Včasih si celo želimo, da bi 'barabe' ubežale, ker se istovetimo z njimi. Imamo jih za žrtve, čeprav jih v resnici zasledujejo 'dobri'. Tako kot druge sposobnosti, ki so povezane s sporazumevanjem, je empatija sposobnost, ki jo lahko razvijamo. Včasih se mi zdi, da predstavlja glavno oviro za empatijo naše trmasto prepričanje, da so vsi ljudje natanko taki kot mi. Vztrajamo v veri, da vsakdo vidi stvari tako, kot jih vidimo sami. Vsi reagirajo – tako mislimo – ravno tako kot i. Če hočemo razviti svoje sposobnosti za empatijo, moramo priznati enkratnost in drugačnost vsakega človeka. Moramo se naučiti opuščati lastna merila in instinkte ter prevzeti merila drugih. V nekem smislu je empatija osnovna spretnost človeka, ki v procesu sporazumevanja posluša. Kot smo že povedali, empatija zaradi razlik med nami ni enostavna. Še posebej težka je tedaj, ko se kdo ne strinja z nami, nas dejansko ne mara ali mu ni všeč, kar počnemo.Če v takih trenutkih stopimo iz svoje kože in si nataknemo njegovo, dosežemo popolnost empatije. Te gore človek ne prepleza, če nima veliko predhodnih izkušenj z nižjimi griči.Empatijo, tako kot večino spretnosti, si pridobimo damo s postopnim napredovanjem. Svetovalci bi morali vedeti, da os tedaj, ko človek razkriva sebe, pogosto še najmanj pomembne besede, ki jih uporablja. V prizadevanju, da bi razvili svoje sposobnosti za empatijo, moramo pozorno spremljati besedna sporočila drugega človeka. Toda še pomembnejši so nebesedni znaki. Sem spadajo izrazi na obrazu, jakost in barva glasu, predahi ter govorica telesa na splošno. Ni ravno enostavno prehoditi miljo v tujih mokasinih. Toda če se res hočemo poglobiti v misli in v naravnanost nekoga drugega ter vstopiti v jegovo doživljanje, to lahko storimo. Prvi potreben korak je ta, da stopimo iz svojih mokasinov. Včasih ponudimo drugemu le svojo glavo. Poslušati samo z glavo je razmeroma lahko. Skrbno pretehtamo predstavljena dejstva in z njimi povezano logiko. Kdor posluša samo z glavo, lahko povzroči, da se človek, ki se razkriva, počuti kot sporna zadeva ali problem. Kadar prisluhnemo samo dejstvom, slišimo le del in preslišimo celoto. Običajno se človek, ki posluša samo z glavo, oddalji od empatije, ker sliši samo dobeseden pomen besed. »Točno tako si rekel,« nas opomni. Toda različnim ljudem besede le redkokdaj pomenijo isto. Govornike in učitelje večkrat opozarjajo: Ne smete slišati le vprašanja. Slišati morate človeka, ki postavi vprašanje. Druga ovira za empatijo izvira iz dejstva, da ljudje navadno mislimo veliko hitreje, kakor smo sposobni govoriti. Zato si mora človek, ki posluša, prizadevati, da se osredotoči na govorečega. Ker mislimo hitreje, kot lahko govoreči pripoveduje, lahko postanejo manjši miselni odmiki prava skušnjava. Če tej skušnjavi podležemo, bo najbrž govoreči to opazil in sklepal, da smo naveličani ali do njega ravnodušni. Najresnejšo oviro za empatijo pa vsekakor predstavlja naša zaverovanost v nas same. Kar slišimo, radi navezujemo na lastne izkušnje. Vsakomur postavljamo za merilo sebe in svoje izkušnje. »Čudno,« si mislimo, kadar slišimo kaj, česar sami še nismo doživeli. »Temule bi bilo pregledati kolesca. Zdi se mi, da mu eno manjka.« Ali pa imamo v mislih svoj program in ugibamo, kako dolgo še nas bo sogovornik zadrževal. Nestrpnost bo prosevala skozi naše zaigrano zanimanje. Govoreči navadno razločno razbere našo oceno: »Žal te ne uvrščam med posebno pomembne ljudi.« ...se nadaljuje |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 13.01.2003 at 12:12:24 Spominjam se neke noči, ko me je poklical po telefonu mlad moški, ki se je znašel v stiski. Glas se mu je tresel, ko me je vprašal: »Ali lahko pridem k vam še nocoj?« K sreči sem v njegovem glasu zaznal stisko in tesnobo ter ga brez oklevanja povabil, naj pride kar takoj. Ko je vstopil v mojo pisarno, ni sedel, ampak živčno hodil sem in tja. Povedal mi je, kako zelo ga je skrbelo, medtem ko je vrtel telefonsko številko in skušal priti v stik z menoj. Rekel je, da je kar naprej ponavljal vprašanje: »Kaj če ga ni doma?« Ker si je mladenič že večkrat prej poskušal vzeti življenje, sem sklepal, da čuti, kako ga smrt zalezuje in se mu približuje. Potreboval je pomoč, in to takoj. Vedel sem tudi, da je vir njegove stiske njegovo homoseksualno nagnjenje. Potem ko je z nemirno hojo premagal nekaj začetne živčnosti, sem ga povabil, naj sede. Takole sem začel: »Frank, sam nisem homoseksualec in še nikoli nisem bil samomorilsko razpoložen. Toda že večkrat sem se spraševal, kako je to. Domnevam, da je izkušnja za vsakega človeka drugačna, vendar bi resnično rad vedel, kakšna je zate. Kako je biti ti? Ali mi lahko pomagaš, da bom razumel? Ko zjutraj vstaneš in pogledaš v ogledalo, kakšna je tvoja reakcija na tisto, kar vidiš?« To ni bila svetovalska zvijača. Res sem hotel vedeti, kdo je moj mladi prijatelj in kaj preživlja. Očitno je bilo prav teh nekaj vprašanj, ki sem jih zastavil, vse, kar je potreboval, da je lahko začel. Govoril je celo ure, vmes sem ga le občasno opogumljal, s tem da sem mu postavil še kakšno vprašanje. Nazorno je opisal svojo osamljenost, mučne odnose z družino, svoj občutek, da je zapuščen in sam. Govoril je o tem, kako sovraži sebe, in mi zelo nazorno pripovedoval o preziru do sebe, ki ga razžira kot rak. V nekem smislu je bilo tako, kot bi bral napet roman ali gledal privlačen, a tragičen film. Vsaj ob tej priložnosti sem bil sposoben oditi od tam, kjer sem bil, in vstopiti v notranjost človeka v hudi stiski, čigar izkušnje so se zelo razlikovale od mojih. Gotovo sem vsaj stokrat sočutno zavzdihnil. Na koncu je moj maldi prijatelj vstal in se nasmehnil. Spominjam se njegovih besed: »Veste, ko sem prišel sem, sem se počutil kot popolnoma razbit pajac, zdrobljen v tisoč koščkov. Rekel sem si: Nihče na svetu me ne more več sestaviti. Ampak veste kaj ... počutim se spet celega. Tega res ne razumem, toda tako lepo je biti spet cel. »Prijateljsko mi je stisnil roko in smehljaje se odšel. Nato sem sedel, zaprl oči in razmišljal o doživetju. Mislim, da sem se tisto noč spustil v doline in se povzpel na vrh gora, kjer nisem bil še nikoli prej. Mislim, da sem se veliko naučil o zdravilni moči empatije. Pravijo, da se nikoli, ko odidemo iz kiše in se vrnemo domov, ne vrnemo isti, kajti naše izkušnje nas spremenijo. Prepričan sem, da enako velja, kadar gremo iz sebe, zato da bi krajši čas živeli v osebnosti in svetu drugega človeka. Nikoli se ne vrnemo v svoje življenje kot isti ljudje. Empatija zdravi in preoblikuje vedno obojestransko; zdravi in preoblikuje oba – človeka, ki sprejema, in tistega, ki daje. Zame se povabilo k empatiji začne z nslednjim vprašanjem: Kako je biti ti? Če si res zastavim to vprašanje, ko se obračam na drugega človeka, bo ta slišal moje vprašanje kot dokaz o zavzetosti: »Ni mi vseeno.« Naj žalujemo ali se veselimo, za nas ljudi je težko, če smo tedaj sami. Če drugi reagira z empatijo, nas to tolaži in pomirja. Jasno in neizpodbitno nam govori: »Nisi sam. Sem s teboj, ker mi ni vseeno.« To gotovo presega pogovor z zaprtimi vrati. Vidim, da mam še veliko dela. Sem pa zadnjč rekla Mihu ;D Kako je biti ti? In še preden je reagiral sem imela že pripravljeno faco, kakor da sem povedala eno največjo šalo... res mi je blo ful čudno to vprašat. »...tako lepo je biti spet cel...« mi je pa mogoče še najbliže, ker ko dobim občutek, da ni nič slabega biti jaz – da je kul bit jaz, potlej 'dobim nazaj' svojo svobodo - se sestavim...(G, a veste kaj sm hotla rečt? :-/ ;D) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 13.01.2003 at 20:35:16 wrote on 03.01.2003 at 14:35:32:
Eva, po temle, kar si napisala danes, mi kaj dosti drugega ne preostane, kot da ti spet rečem: hudo pridno ti tole tipkaš… ;) wrote on 13.01.2003 at 12:12:05:
Ne vem, ampak v temle delu se moje mnenje razlikuje od mnenja avtorja knjige. Po mojem mnenju namreč ne morem deliti z nekom drugim njegove izkušnje, njegovih misli, njegovih občutkov in njegove naravnanosti. Ne morem se postavimo v kožo nekoga drugega. Lahko (in to se mi še dogaja) tako rečem, vendar s temi besedami nikoli ne mislim točno tega, kar povedo besede same. Ne morem namreč doživljati točno tega, kar trenutno doživlja drug človek. Ne morem se popolnoma poistovetiti se z drugim človekom. Ne morem si nadeti osebnosti nekoga drugega. Ja, lahko postane oseba v filmu zame resnična. Lahko mi začne srce utripati hitreje, lahko spustim kakšno solzico, lahko se mi ježijo lasje ježijo od strahu in lahko me spreletava cela paleta človeških misli in občutkov. Ampak to se mi dogaja zaradi mojega doživljanja in ne doživljanja osebe v filmu. Ali v realnem življenju. Ne morem postati on/a. Naj malce bolj razložim tole. Enkrat sem na threadu »Pedri in lezbijke« gapetu že razlagala o tem: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1027617397;start=30, Reply #44 in podobno mislim še danes. Edino, kar dopuščam, je to, da se lahko zelo približam temu, da doživljam zelo podobno, kar doživlja nekdo drug, da si nadanem njegovo osebnost, da se z njim poistovetim. Podarjam: lahko se približam temu, vendar tega v popolnosti ne morem nikoli doseči. Približam se temu lahko v primeru nekoga, s katerim sem popolnoma iskrena, odprta in odkrita. In on/a do mene, seveda. In da imava recimo zelo podobne vzorce otroštva. Zelo podobne rane. Zelo podobne strahove. Zelo podobno razmišljanje. Zagovarjam namreč stališče, da niti dva človeka nista popolnoma enaka. Vsakdo izmed nas ima najprej drugačno genetsko zasnovo, vsaka duša si je zadala svoje poslanstvo in torej teži k izpolnitvi poslanstva, vsakdo izmed nas je imel drugačno otroštvo. Torej dveh popolnoma enakih ljudi ni. Po mojem mnenju vsaj. Celo za dvojčka si upam trditi, da nista popolnoma enakega mišljenja, enakih občutkov in enakih reakcij v istih situacijah. In zato ne morem nikoli doživljati popolnoma istega, kar doživlja nekdo drug. In zato si nikoli ne morem nadeti osebnosti nekoga drugega. OK – ponavadi uporabljamo te besede (jaz se jih učim izogibati in se učim uporabljati: jaz bi to doživela tako in tako in podobno), ampak četudi jih uporabljamo, se moramo zavedati različnosti med nami. Različnosti torej, ki jih skrivajo te besede, ni pa ta različnost med nami v teh besedah jasno izražena. Nekako tako. Sem bila dovolj jasna? m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 15.01.2003 at 11:31:15 Kar se mene tiče, dovolj jasna, Miška. :) Najprej sem takoj pomislila na 5-ko... potem sem se mogla tud vprašat, a se mi splača sploh kaj pretipkat, glede na to, da si že vse pojasnila... zdaj al se avtor sam s sabo ne strinja ;D al samo poskuša nekaj razložit z mal pretiravanja.. ker tisto od filma.. tega jaz res od nikogar ne pričakujem.. 5. Govoriti moramo le v svojem imenu, ko se pogovarjamo, moramo jasno povedati, da govorimo le svojo resnico, in ne popolne resnice. Večina nas rada posplošuje svoje osebne izkušnje. Pozabljamo, da so drugi ljudje pač drugačni, da se od nas razlikujejo. Velikokrat napačno domnevamo, da vsi reagirajo natanko tako kot mi. Zato pri opisovanju svojih osebnih odzivov rečemo kaj podobnega: "Danes me je na ulici ustavila terenska poročevalka. Vprašala me je, kaj mislim o našem novem županu. Začel sem nekaj blebetati, še preden sem si vzel čas za razmislek. Saj veš, kako je to. Jezik ti v preveliki vnemi in navdušenju teče kot namazan, še preden se utegne glava segreti. Potem se zaveš, da si zinil kakšno neumnost. Spoznaš, da si ga spet polomil. Ali ni tako?" Nikakor! Čeprav imam sam osebno zelo podobne izkušnje, je mnogo ljudi, ki ravnajo bolj premišljeno in v takem opisu enostavno ne bi našli sebe ali svojih nagnjenj. Nekateri ljudje so celo tako redkobesedni, da nikoli ne govorijo veliko, tudi tedaj ne, ko jim v glavi kar roji. Lahko govorim zase, gotovo pa ne v njihovem imenu. Zares, govorim lahko le v svojem imenu. Strokovnjak sem le za sebe. Ko projiciram svoje odzive v druge ljudi, to pogosto povzroča zapletene situacije. Človeku, ki me posluša, naprtim neprijetno breme, da mora reči: "O ne, jaz sploh ne reagiram tako." V takem trenutku se bo človek, ki vztrajno govori v imenu vseh, verjetno mirno nasmehnil in rekel: "Ah, praviš, da ne, toda v resnici bi na mojem mestu reagiral povsem enako." Tedaj se večina ljudi tiho vpraša: "Kaj naj še rečem?" Nagnjenje k posploševanju je znamenje, da pomanjkljivo dojemam drugačnost. Nisem še v polni meri spoznal, kako enkraten in poseben je vsak izmed nas. Zato se še vedno nagibam k projiciranju svojih reakcij v druge. Če me kaj prizadene ali teži, predvidevam, da bo prizadelo vse ljudi. Če določena situacija vzbuja v meni skrb kot reakcijo, pričakujem, da bo v taki situaciji vsakdo zaskrbljen. Takšna navada v razmišljanju in govorjenju me postavlja za merilo vse človeške resničnosti. Ste kdaj gledali risani film, v katerem nastopa oseba z imenom General Bullmoose? Njegov motto se je glasil: "Vse, kar je dobro za Bullmoosa, je dobro za narod." Bil je človek, ki je razmišljal in govoril v imenu vseh ljudi. Dejansko imamo ljudje res veliko skupnega, toda vedno ostajamo le posamezniki. Način, kako reagiramo na stvari, celo na take kot sta lepota in šaljivost, bo drugačen pri vsakem izmed nas. Z drugimi besedami, lahko ti povem samo svojo izkušnjo, svojo reakcijo, in ti mi lahko poveš le svojo. Nobeden od naju si ne more domišljati, da pozna zapleteno delovanje duha in srca drugega. Toliko manj lahko domnevava, da najina uma in srci delujeta popolnoma na enak način. (je še več.. pa glih ne vem, kolk se mi zdele da ::) :P ) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 15.01.2003 at 11:58:43 Dobr no, kolk sm res hudo pridna ;D Človek, ki se zaveda naše individualnosti in enkratnosti, ne bo samo govoril previdneje in le v svojem imenu, temveč bo tudi vprašal, preden bo postavljal domneve. Spominjam se, kako sem nekoč opazoval človeka pri določenem opravilu. Njegov način dela se mi je zdel zelo zamuden. Moje življenjsko pravilo je 'graditi boljše mišnice', najti nove in ustvarjalne načine za opravljanje vsakdanjih obveznosti. Vprašal sem človeka, ki sem ga opazoval: "Ali bi rad spoznal lažji način za opravljanje tega dela?" Ker sem predvideval, da bo odgovor 'da', sem stopil korak bliže. Prijatelj se je uprl: "Ali ti je kdaj prišlo na misel, da uživam v takem načinu in ne iščem lažje poti?" Ajej, še en primer uporabe lekcije o drugačnosti. Človekova individualnost prinaša resne posledice, ko ptretresamo vprašanje, kaj je res in kaj je napačno. Na ameriških sodiščih od prič zahtevajo, naj govorijo 'resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico'. Toda priče naj bi pričale le o tem, kar so osebno videle in slišale. Nobena priča domnevno ne pozna vse resnice. Mislim, da v teoriji to vsi priznavamo. Veliko težje pa je večini nas ravnati v skladu s tem, kar teoretično priznavamo. Ujamemo se v past in pripisujemo nezmotljivost svojim opažanjem, razlagam, svojemu pomnjenju. Zato pogosto delamo napake pri sporazumevanju. Pravimo: "Ti si tako rekel. Ti si to storil. Dobro se spominjam." Ko bi govoril svojo resnico in ne resnico, bi verjetno rekel: "Zdi se mi, da si rekel to ali ono, vsaj tako mi je ostalo v spominu, da sem slišal. Ali si res to rekel ali me spomin vara?" Ko bi tako govorili, bi pripomogli, da bi učinkovito sporazumevanje lažje teklo, in podpirali bi lepšo izmenjavo mnenj. Zelo pogosto zadevamo ob drugačna mnenja. Če bi rekli: "Tako gledam na zadevo jaz...," bi to pomenilo, da govorimo samo svojo resnico in da na zanimiv način vabimo k izmenjavi mnenj. Lahko tudi rečemo: "Vedno sem imel vtis, da ..." Ljudje, ki mislijo, da lahko govorijo resnico, se radi šopirijo z nezmotljivostjo: "Tako je. Tako je vedno bilo, je in vedno bo." Tovrstna ošabnost je za večino nas vabilo k nasprotovanju, ne k sporazumevanju. Nihče na tem ljubem svetu ne pozna vse resnice. Vsak od nas je ima le delček; toda če smo pripravljeni deliti te svoje delce, svoje kose resnice, bomo vsi imeli v posesti mnogo širšo resničnost, veliko večji delež popolne resnice. [(ful lep tale stavek :))] Ob tem pomislim na prizor z dvema človekoma na nasprotnih straneh zidane ograje. Ena stran ograje je popleskana rjavo, druga zeleno. Če človek na zeleni strani vztrajno trdi: "Ta ograja je neizpodbitno zelena," bo vzbudil nasprotovanje v človeku, ki stoji na drugi strani ograje. "Ne, ni. Očitno je rjava." Vsak od njiju seveda pozna del resnice, tako kot v večini naših nesoglasij vsi poznamo le del resnice. Težko si je predstavljati, da bi se v kakršnikoli kompleksni zadevi kdo povsem motil. Vsak ima kakšen del resnice, ki ga lahko deli z drugim. To je povsem razumljivo, mar ne? Zakaj torej tako pogosto ravnamo napačno? Včasih se mi zdi, da vprašanja, ki jih pretresamo in o katerih razpravljamo, nikoli niso ločena od širšega konteksta. V večini medčloveških odnosov obstajajo nevidne razpredelnice, kamor beležimo svoje zmage in poraze. Ženska, ki hrepeni po ljubezni ali hlepi po uveljavitvi, prav lahko zagovarja nasprotno stališče v kakšni zadevi samo zato, da lahko da duška svojim potlačenim čustvom. Moški, ki misli, da se krha ali zmanjšujej njegov jaz, prav lahko ravna enako. Nekdo je modro dejal, da se nas večina ne prereka o konkretni sporni zadevi, pač pa svoje občutke prelagamo in jih vežemo na lažna sporna vprašanja. Zakonski mož se pritožuje, koliko denarja je porabila žena za svoje nove čevlje, žena pa ga spomni, da ni popravil vrat, kot je obljubil. Vendar cena čevljev in vrata niso tisto, kar ju teži. V takšnih okoliščinah se zdi osebno zmagoslavje bolj zaželeno kot resnica. Zato zaključimo stem, da zabeležimo svojo zmago v nevidno razpredelnico z rezultati. Dosežemo namišljeno zmago tako, da prevrnemo slamnate možice in pripovedujemo drugim resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico! Kako nespameten sem, ko se pretvarjam, da poznam vso resnico, ko dejansko poznam le en sam delček! ;) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 15.01.2003 at 13:01:49 Jest mam en dvom v to, da se skoz 'pravilno' komunikacijo lahko izkaže ' moj pravi jaz'. Si je treba dopostit 'zmontne' komunikacije, ker 'zmotne' niso brez razloga. Namen tega priročnika je iz komunikacije naredit orodje za spoznavanje 'pravega' jaza. Kako naj iz orodja, ki je namenjeno občevanju, torej ustvarjanju občega, za/vse/enako veljavnega, brez napak in nedvoumno izrazim mene samega, ki sem unikaten in edinstven? Enostavno: tako da se poobčim v koumunikacijo in se iz te poobčitve vzamem nazaj kot sebi in razumljiv objekt. Pazite, ne subjkekt, ampak objekt! V tem je fora in blazen biznis večine zahodnjaških psihoteraterapevtskih metod: skoz komunikacijo se poočbit in se tko poobčenga sprejet kot objetiviziran 'pravi' jaz. Seveda si kot tak bolj družaben, manj konflikten, bolj kooperativen, bolj toleranten, bolj voljen, bolje uporabljiv/učinkovit, saj si vendar poobčen, v svojem bistvu dojet in sprejet kot sredstvo komunikacije z drugim. Si z orodjem komuniciranja postal eno, zato garantirano ne more prit do šuma in napak. Si postal pravi jez brez napake. Mater, si se pa res spoznov, si se pares samu seb prbližov, si pa res pravi jaz odkril. Kapo dol! Ups, mi je odlegl. Sorry, dajte me prosm opozorit, če sem se morda sprostu na napačne mestu. Brez straha, se, se ne bom razpoznal kot zmotna komunikacija, le primernješe mesto se bom prestavu svoj pravi jaz fušat :-X |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 15.01.2003 at 17:44:03 titud wrote on 15.01.2003 at 13:01:49:
Katere besede so ti pa dale tko mislit? Ker jest zgleda še vedno nisem dovolj pozorna. Drugač sem ob prebiranju knjige dobila tak občutek, da naj bi se moj pravi jaz izkazal z odkritim govorjenjem o meni pa s tem, da sem pozorna na besede in fraze za katerimi se imam navado skrivat. Če se zalotim, da sem uporabila eno tako frazo, potem je že neizogibno, da se zavem, da sem nekaj hotla prikrit, oz. se izognit nečemu malo globljemu in če 'si upam' poskušam tud ugotovit, kaj to je. In na ta način sem jaz že marsikaj o sebi izvedla, pa sploh ne toliko v pogovoru z drugimi, ko imam že avtomatično debelejši zid, ampak predvsem skozi pisanje dnevnika, ker sem pisala o sebi in sem se enkrat začela trudit v tej smeri, da ne bi kar bleknila nekaj, kar tako ali tako vsi govorijo, ampak da za svoja doživljanja uporabim svoje besede... takrat sem se mogla mal bolj zamislit, nad tem, kaj sploh je tisto, kar občutim... Ne vem, očitno, dokler je blo vse v glavi, sploh nisem znala dobro začet, ampak sem mogla nekako preoblikovat v bolj 'očitno' obliko ??? Seveda, potlej, ko sem se enih stvari že navadla, jih opazim tudi še dokler so v glavi.. ampak zmeraj pa tud ne. In se mi zdi, da je isto v komunikacii z drugim človekom, če mu pišeš, al pa če govoriš z njim.. Quote:
Quote:
Quote:
Sicer sm mal v dvomih, kolk zlo resno si tole mislu, ampak glede na to, da nikjer ni nobenga smajlija, naj ti resno povem, da je tole čist v redu mesto ... še ko sem tole zadnje pretipkavala iz knjige, sem imela tebe mal v mislih, ker tko, kot migrede opazim, 'veselo debatiraš vsenaokrog' :) Prav zanimiv... da te je tolk 'rashudil' :D Da ne govorim o tem, kolk mi je simpatično ispadl. ČE sem te pa narobe razumela, mi pa lahko tud poveš. ;) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 16.01.2003 at 08:22:29 Quote:
Evazh, tole mi je dal mislt: vera v odrešilno moč komunikacije, v uspešnost komunikacije kot vira zdravje in sreče, vera v komunikacijo kot poti do samega sebe.... Komunikacija je bla in ostaja orodje za izražanje medsebojne pripadnosti, povezanosti, solidarnosti, socializacije..., je pa hkrat tud sredstvo za induvidalizacijo, razločevanja od drugega in drugih, zarad katere se lahko ta potreba po identificiranju šele vzpostav. Brez enega ni drugega. Ne moreš svoje sreče vezat samo na to, da bi bil 'pravilno' razumljen, ker pol tej potrebi po 'pravilni' razumljenosti začneš prilagajat svojo induvidulanost, jo v bistvu začneš zgubljat, se v vanjo ne moreš več vračat po inspiracijo, zarad katere si lahko tud nerazumljen al pa napačno razumljen in ki te dela za subjekt, bit-za-sebe, za en potencilal, ki se nikol ne more postet bit-na seb, ki je mogoče do konca objektivizirat... Iskat odrešitu v 'pravilni' komunikaciji je silit sebe v enost na način izgube lastne identitete, je ene vrste pranje možganov, ki je zlo podobno psihološkim prijemom oz. religioznim praksam raznih sekt. Zahodni človek, nenaravno atomiziran, odtujen od sebe in produktov svojega dela, je lahek plen odrešilnih praks, skoz katere bo lahko losal bremena svoje osamljenosti v induvidulanosti in se zlil z drugim/drugimi v enost, v kateri bo razumljen brez šuma in ostanka. Ampak to ne pomen, da bo sprejet kot v bistvu na nerazumljuenost obsojen induviduum, ampak da bo le pogojno sprejet kot individum: če bo semega sebe razumel kot odslikavo vsega objektivnega, tj. obče sprejetega in razumljivega. Zat se najdejo ljudje, ki iz komunikacije kot dvosmerne ceste ugledajo sredstvo posmeznikove odrešitve: one vay to heaven. Ne vem, to je zame konec induvidulne kreativnosti, ki sreče pa zadovopljstva ne črpa samo iz tega, da bi bla razumljena. Ki je lahko tud nekonformna in konfliktna, ker je drugačna, ki hoče imet svoj plac pod soncem, tud če je nobeden ne šteka, če je ignorirana al pa je 'sprejeta' s popljuvanjem. Evazh, jest se v posmezne odlomke iz knjige ne bi spuščal, ker sami zase držijo, ob pravilni uporabi delujeju in so nedvomno učinkoviti. Jest se samo sprašujem, kam taka učinkovitost v globalu bralca vodi. :-/ >:( :) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by LittleStar on 16.01.2003 at 08:44:52 Sem razmišljala, titud... če te lahko vprašam... pa te bom: a si ti že od malega bil takšen kritik, al kaj se ti je zgodilo ??? |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 16.01.2003 at 09:11:52 Ti kar vpraš, samo garantiram, da boš kaj zvedla oz če je tistmemu, kar boš zvedala, za verjet. :-/ Ok, moj problem od malga je bolj ta, da se hitr navdušim. Ker pa vidim skor v vsaki zadevi le tisto, kar bi me lahko v celot zapolnil, se to po pravilu nikol ne zgodi, zato pol zadevo tud v celot zavržem, zlebdim v praznem in tolk zakriziram, da postenem spet nekritično odprt za vse, kar bolj ali manj slučajno pride spet mim.... Tega je blo v življenju že kar nekaj, tko da sem se počas znjadu vsitruaciji, ko sem začel šarat po razbitinah pričakovanj. Brskam ven tisto, ki je ostalo kaj vredno in sestavljam iz črepinj en mozakik, v katerga malokaj novga še sede. Tisto, kar slutim, da bi utegnilo sest, preventivno najprej razbijem in si ogledam, kaj je ostal od tega najbolj trpežno, da lahko vkomponiran v mozaik trajnih spoznanj. Tko je tko, po moje: včasih sem razusval naknadno zarad razočaranja nad neizpolnjenimi pričakovanji, zdaj preventivno, da se vnaprej začitim pred iz prevelikimi pričakovanji. Lahko bi temu reku isto sranje - drugo pakovanje, lahko se pa tud tko vzame, da sem se nekaj pa vendrle nauču :P :'( :) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by LittleStar on 16.01.2003 at 09:25:22 Ej, sori, titud, le škoda se mi zdi, da te je. Kaj se tolk matraš? |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 16.01.2003 at 09:31:03 Če bi bil vedež, ne bi bl revež. ;D |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 16.01.2003 at 10:41:54 titud wrote on 16.01.2003 at 09:31:03:
Če bi bil revež, pa ne bi bil tu… ;) Titud, meni so všeč vsa tvoja razmišljanja in mi je všeč tudi to, da vsako stvar pogledaš z desne, pa z leve, pa odspredaj, pa odzadaj… In vsaj jaz poskušam v vsaki situaciji, vsake debati in vsakem razmišljanju kjerkoli in kadarkoli prepoznati darila in si zapomniti biserčke – tisto, kar je dobro zame… Kako že gre tisto: kar je dobrega obdržite, kar je slabega zavrzite… Kar je dobrega poskusim obdržati, kar je (zame) slabega pozabim… In v tvojih razmišljanjih vsaj jaz najdem veliko biserčkov, ki tudi meni razširjajo obzorje… Kar tako naprej! m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 17.01.2003 at 12:58:46 titud, zdele sm prou za zaušesa, recmo in se en bom ne vem kolk poglabljala ti pa sam na hitrco povem to.. da potlej že kera kolk knjiga ki je.. al pa karkol, kar nas nekdo poskuša naučit.. da to je pranje možganov.. to da v bistvu se mormo mogoče res za vse sekirat... vsaj jest se zadnje čase ful.. kdo sm jest??? :( ( ;D no ampak resno) Če bi vsi komuniciral na tak način, bi blo tko, kot da bi vsi mogoče imel isto religijo? ... zgledal bi lahko prou fletn.. u ...bi blo pa to prkazan kot.. da smo na zgubi, saj smo vendarle različni... različni z namenom... menda ne samo zarad samih sebe, ampak zarad nas kot ene skupnosti...si pa ne bi delala ekstra skrbi zdej zarad te knjige... čeprav mogoče današnjega človeka laži pritegne, kot pa ena religija, al sekta... |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 17.01.2003 at 15:51:27 Evazh, ni finta tale knjiga. Sem že povedov, da bi se skor vse, kar notr piše, lepo dalo uporabit na seb in če bi to prakticitral pol bi točno tak zadovoljstvo pa srečo pa zboganost s samim sabo pa okolico doživu, kot je notr obljubljeno. Problem je v tem, da nam s tem, ko nam definira, kako pa po čem iskat pa najt pa razpoznat pa najt naši pravi jaz, preko tega definiranja 'pravi jaz' šele deformira, ne pa razkrije. Skreira pa nam ga točno tkega, da ga lahko čim bolj brez problema vkomponiramo v skupnost in srečna bo skupnost in srečni bomo mi, ker tako pašemo v srečno skupnost. Ker naš kriterij sreče je pasat lepo v skupnost, ne pa spoznat samga sebe. Ker če bi se človk zares lotu izkazovat svoj pravi jaz, pol je boljš, da gre to počet v kašno himalajsko jamo, ker ta pravi jaz nima v tko sformuliranih predstavh o srečnih skupnostih kaj delat, pa če je še tolk različen. Kaj pa vem, morda me je pa samo naslov zmotu, morda bi naslov moral glasit: kako spegat moj pravi jaz? pa bi bil tih in vas spoštljivo opazoval pri peglanju :-/ :) |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by EvaZh on 19.01.2003 at 08:43:29 Aja, naslov je pa tko mišljen, če se bo izkazal moj pravi jaz v komunikaciji z drugimi, al se bom skrivala za zidom? Al bom povedala svoje pomembnejše občutke, ranljivosti.. ali ne... originalni naslov je namreč: Will the real me please stand up? .. ne vem.. če ti to kej pomaga? |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 20.01.2003 at 07:40:22 Titud, jaz naslov knjige (tudi mene je naslov zmotil na samem začetku ;)) razumem nekako takole: Skozi vse, kar so nam vbijali v našo bučko, ko smo bili majhni, smo se naučili komunicirati tako, kot smo se pač naučili. In kakor smo skrili svoj pravi jaz za raznorazne maske, obrambne zidove, tako tudi komuniciramo. Kjer smo recimo prizadeti, odreagiramo (tudi skozi komunikacijo) tako, kot pač odreagiramo. Vedno tako, da se skrijemo za masko, ki smo si jo zgradili, se obvarujemo in zaščitimo. Lahko recimo takoj napademo nazaj, nehote in nevede, samo zato, da zaščitimo sebe. Ali se tudi skozi komunikacijo umaknemo, utihnemo in se potegnemo vase. Ali pa kaj tretjega - vsak po svoje se je tega naučil v svojem otroštvu. V nobenem primeru pa nikoli ne pokažemo našega pravega jaza. Naš pravi jaz ostane varno skrit za vsemi maskami, za vsemi obrambnimi zidovi, ki smo si jih zgradili – zato, da se zaščitimo. Ker se je recimo težko soočiti s samim seboj in si recimo priznati, da tudi mi nismo popolni, da imamo tudi mi napake, da tudi mi sprožimo nesporazum, komuniciramo tako, da krivdo zvalimo na nekoga drugega: ti si kriv, da sem jezen, ti si naredil to in to, da si prizadel mene, ti si… Ali pa se recimo sploh ne zavedamo, da imamo samo svojo resnico, ki smo jo sestavili skupaj na podlagi našega lastnega doživljanja, občutenja in razmišljanja. Predvidevamo (hudo to postane, kadar celo zahtevamo!), da je naša resnica tudi resnica vseh drugih, da je naša resnica torej popolna resnica. In tako tudi komuniciramo. Pa še razne druge maske, ki si jih nadenemo, da skrijemo svoj pravi jaz. Vendar vedno z namenom, da zaščitimo sami sebe. Nekako tako – ko odkrijemo svoj pravi jaz, se naučimo tudi »pravilno« komunicirati. Tale pravilno sem dala v narekovaj – ker je pravilno samo zame, za Evo recimo, pa za avtorja tele knjige, pa morda še za koga. Za nekoga tretjega to recimo ni pravilno. Ta tretji raje ostaja za svojimi maskami in komunicira še naprej tako. Ampak, saj veš: njegova izbira, njegova odločitev… Ali: to je le moja resnica, druge vrste komuniciranje je resnica nekoga drugega... Pomeni pa le to, da je tale komunikacija tiste vrste, da se v vsakem primeru naučim ohraniti svoj jaz, drugemu dovolim njegov jaz in komuniciram tako, da drug drugega ne prizadaneva. m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 20.01.2003 at 10:04:06 Ok., oglejmo si recept, po katerem po moje delujeju ti priročniki: Predpostvka: 'pravi jaz' je nekaj , kar je v nas že artikulirano/oblikovano. Diagnoza: nezmožnost 'pravi jaz' avtentično predstavit pa uveljavit. Simptomi: 'Pravi jaz' nam je problem pokazat, ker cvikamo, da taki kot 'v resnici smo', ne bomo pravilno razumljeni, ker se bojimo, kako bomo sprejeti, se skrivamo za maskami, za nerazumevanje obtožujemo druge al pa smo pa kar tiho in se izključmo iz komunikacije. To vpliva povratno na razkrajanje našega 'pravega jaza'. Zdravljenje : spoznajmo zakonitistosti komunikacije, uporabmo to orodje, da bo delalo za naš 'pravi jaz', ne pa proti nam. Komunikacija je predvsem sredstvo za utrjevnje 'pravega jaza'. Je poživilo za 'pravi jaz', če ga jemljete v skladu s priloženenimi navodili. Kontraindikacije: ker terapija deluje na predpostavki, da je vaš 'pravi jaz' že izoblikovan oz. da sprejmete uprabo pravilne komunikacije le kot sredstvo za razkrivanje in utrjevanje vašega 'pravega jaza', AVTORJI NE PREVZAMEJO NOBENE ODGOVOPRNOSTI za neraziskne povratne učinke komunikacije na avtentičnost vašega 'pravega jaza' samega. Quote:
Klinc, miška, jest ne verjamem v iste vrste komunikacijo. Komunikacije je tolk vrst, kolikor je posameznikov, vsak lahko drugega začut dirkert v srce, kaj mu hoče povedat. Do odtujenosti in nerazumevanja ne prihaja zarad napačne komunikacije, ampak zarad tega, ker ne čutmo potrebe po vzpostavitvi enega totalenega zaupanja drug v drugega, znotraj katerga t.i. 'komunikacija' zlavfa brez pravil, šumov in napak. Komunikacija je tako uniformiranje posameznika, je pristajanje na osiromašeno opcijo bit razumljen in razumet drugega. S komunikacijo zmerom filtriraramo svoj 'pravi jaz', inštrumetalizaramo drug drugega. Komuniciranje enostavno ni narejeno za to, da bi prek nje kazal svoj 'pravi jaz', ampak le zato, da izražamo svoje interese, ki z našim 'pravim jazom' nimajo nobene veze. Razen seveda, če svoj 'pravi jaz' zreduciram na nekogaršnji interes, pa naj bo ta uveljavitev mojga ineteresa na enmu drugmu al pa ponotranjenje interesa nekoga drugega. Sprejet interes nekoga drugega za svojga pa je itak interes tistih, ki vladajo, katerih moč temelji na obvladovanju orodij komunikacije. Bolje rečeno orožij. >:( |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by Miska on 22.01.2003 at 08:42:47 Titud – recepti po mojem mnenju niso prava pot. Ker je treba za vsakega posameznika vsak recept začiniti z drugačnimi začimbami…Ni enakega recepta za vse. Vsak si piše svoj recept. Osnovne sestavine so lahko podobne, v nekaterih primerih celo enake, dodatke pa si doda vsak sam… Ali drugače: kar je dobrega obdržite, kar je slabega, zavrzite… Seveda pa so pripomočki, na osnovi katerih si lažje napišeš svoj recept. Tudi tale knjiga, recimo. Spet: kar je dobrega, obdržite, kar je slabega, zavrzite… Me razumeš, kaj želim sporočiti? titud wrote on 20.01.2003 at 10:04:06:
In podobno kot zgoraj pri receptih: ja, seveda je komunikacij toliko vrst, kolikor je posameznikov. Vsak komunicira po svoje, verjetno pa se boš strinjal vsaj s tem, da smo si nekje v sami osnovi smo kljub vsemu na nek način podobni? Recimo: neradi ali pa težko sprejememo kritiko na svoj račun (nianse pridejo po mojem mnenju pri samem doživljanju kritike, nihče pa si tega v sami osnovi ne želi), zato je pravilno sporočanje kritike pomembno. Seveda se spet lahko obesim na »pravilno« - za nekoga je pravilen nek način, za nekoga drugačen. Iskrenost in odkrit odnos pa omogočata lažje in primernejše sporočanje kritike drugemu. Ali pa svojega doživljanja, da ne bom uporabljala besede kritika, ki zazveni negativno. Nekako tako, kot pri receptih… Osnove so enake, dodatki so različni… Se pa ne strinjam z drugim delom – da lahko nekoga začutiš direkt v srce, kaj ti hoče sporočiti. Po mojem mnenju to ni mogoče – spet iz razloga: jaz sem jaz in ti si ti. Jaz s svojim doživljanjem, svojim načinom razmišljanja, svojimi izkušnjami. Ti s tvojim doživljanjem, tvojim načinom razmišljanja in tvojimi izkušnjami. In edino v primeru iskrenega, odkritega in odprtega odnosa lahko spoznam nekoga tako dobro, da se lahko močno približam temu, da začutim, kaj mi želi sporočiti. V vsakem drugem primeru vsako stvar doživim in začutim na podlagi svojega doživljanja, svojega načina razmišljanja in svojih izkušenj… Žal je res tudi to, da nas v srce zadane najprej tisto, kar boli in torej začutimo najprej tisto, kar je za nas boleče. In sploh ni nujno, da je prav to boleče tudi za drugega. Ker on nima takšne izkušnje, ne ve, da to in to lahko sploh boli in stvar pove s popolnoma drugim namenom, kot jo v srcu začutimo mi... In, evotigana: spet en šum v komunikaciji... m. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 22.01.2003 at 10:59:05 Kaj je kritika na svoj račun? Po moje to, da bi jes rad pri nekomu nekaj dosegu, pa se tega ne lotevam prav, ker izhajam iz svojih prestav, kaj je za njega dobr, kar po mojem rabi, kakšen bi jest rad vidu da bi on bil. On mi govori nazaj, da nimam prav, da delam narobe, da naj se spremenim ali vsaj spremenim svoj odnos do njega, da je on drgačen kot si jest predstavljam da je; da on ne rab tega, kar jest mislim, da rab. Sprejet kritiko na svoj račun pomen, da se zavem, da delam narobej, da se moram spremenit oz. spremenit odnos, če bom hotu, da bom od drugega sprejet, upoštevan, da bom skratka pri temu drugmu uveljavu svoj interes. Zdaj se postav vprašanje, kolk sem zarad upoštevnja te kritike bolj avtentičen, kolk se je z upoštevanjem kritike bolj izkazal moj pravi jaz? A nisem v bistvu svoj pravi jaz zataju, če bom pri njem zarad njegove kritike nehov bit tak kot sem al pa se bom njemu na ljubo tolk prilagadu, da me bo sprejel. Zakaj bi tistmu drugememu bolj zaupal, da ve, kaj je moj pravi jaz, kot pa to vem jest sam? A me ni ravno zato kritiziral, ker sem jest njemu dopovedoval, kdo in kaj je zame on? Štos takšnih knjižnih priročnikov in psihoterapevtskih teorij in praks, ki mi obljubljajo, da mi bodo predstavli kdo sem oz. skoz kaj se lahko šle razpoznam, je torej v tem, da predpostvljajo, da bi rad s sabo nekaj dosegal oz. bil nekaj, kar še nisem (uspešen, srečen, ljubljen, upoštevan). Prvo kar morajo z mano naredit je to, da me naredijo nezadovoljnega s tem, kar sem, da sem dovzeten za krtiko. To nima nobene veze razkrivanjem avtentičnosti mojga jaza, kvečjemu tolk, da ga lovijo na 'avtentično' potrebo, da bi rad boljši/drugačen kot je, ker mu obljubljajo, da mu bo le na tak način boljš znesl. Jaz, ki se želi izrazit tak kot je, za to ziher ne bo izbral komunikacije. Komunikacija je sredstvo za uveljavljavljanje pričakovanj (ukazov, prošenj, zapovedi, pogojevanj...) in zato vsak, ki se v komunikacijo spusti, mora v naprej pričakovat, da bo nerazumljen in mora bit zato pripravljen na to, da bo svojo predstavo o seb prisiljen prilagodit/spremenit al pa podredit drugmu. Probelm je v tem, da samega sebe ne znamo več razumet drgač kot skoz druge, zato ta jaz, ki si ga šele utvarim skoz komunikacijo, vzamem za avtentično svojga. To pa je postopek, ki ga s pridom izkoriščjo medijska industrija, moda in tudi popularna psihologija in ki drži skup družbe, sestavljene iz le na videz avtentčnih in avtonomnih posameznikov, ki jim je prav neavtentičnost garant za uspeh in srečo. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by bp on 22.01.2003 at 12:51:56 titud wrote on 22.01.2003 at 10:59:05:
Titud, tole v oklepaju, a to je samo nekaj za primer navedenih abstraktnih lastnosti, naključno izbranih izmed mnogih možnosti? bp |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by titud on 22.01.2003 at 13:02:34 So izbrane za primer, so pa po moje najbolj uporabljane vabe, na katere nas lovijo. Une bolj plehke so bit lep, slaven, bogat..., ki bolj odkrito razkazujejo naš odnos do sebe skoz druge. |
|
Title: Re: Se bo izkazal moj pravi jaz? Post by tomi on 22.01.2003 at 15:14:43 Super topic! Rad berem pravila "kako bi moral delovati, da bi postal boljši človek (oz. dosegel razsvetlitev, odkril samega sebe...). Iz vsake takšne knjige lahko pobereš košček resnice, ne glede na to kako nerealna so avtorjeva pričakovanja pri vtisu na bralca. Po moje (uvajam svojo osebno resnico) bi opisana pravila (vzeta v celoti) držala v neki idealni družbi z idealnimi ljudmi, kjer razvoj ne bi bil več potreben. Res je da skozi razvoj začutiš resnico posameznih pravil, načel a da bi se jih naučil na pamet in potem tako funkcioniral se mi zdi hmm, ... tako kot je opisal titud ;D Do vsakega spoznanja se pride z iskušnjami in ne skozi spoštovanje pravil. Če bi spoštoval VSA pravila dobrega, poštenega človeka, državljana bi razvoj verjetno stagniral, ker bi se kot ovca prilagajal vsemu in vsakomur. To je res drža BOGA, razsvetljenca, a smrtnik bi si (spet: po moje) naj prizadeval ravnati po izkušnjah svojega jaza na svoji lastni stopnji razvoja, ne pa IGRATI popolneža vse svoje življenje. Sicer dvomim, da lahko to komu uspeva, redko katera družba sprejema takšne ljudi. By titud: Quote:
Na žalost se tudi meni vedno bolj dozdeva, da je veliko newageosvse literature res plod in sredstvo kapitalizma... Res pa je, da jih lahko podrediš svojemu (svobodnemu) razmišljanju in imaš tako od njih korist. Verjamem pa, da je komunikacija izražanje našega ega (kot je nekako povedal tudi titud), ne pravega jaza, katerega bi si z upoštevanjem vsevrstnih duhovnih pravil resda preoblikovali, da bi bil bolj sprejemljiv (verjetno za tržno gospodarstvo:)). Če pa bi jaz upošteval vsa prej našteta pravila, ne bi imel več prav ničesar za povedat in bi se zavlekel v kakšno jamo, se valjat v širnih poljanah svojega solipsizma ;) Upoštevam oz.se trudim upoštevati (tudi če jih ne bi videl zapisanih) tista, katerih resničnost sem sam izkusil. Navdušenje nad knjigami katerih avtorji trdijo "Naredi to in dobil boš tisto!" je tudi mene minilo, evo logika pravil (katera sta mi sicer zelo povšeči): Quote:
Quote:
Dve pravili, za katera se mi zdi da jih avtor paradoksalno, neprestano krši . V bistvu nam daje navodila kako jasno govoriti le (njegovo) splošno resnico. ;D Ok, moram še prebrati celotno knjigo, da bom lahko kaj več napisal. Ne glede na se pa mislim, da nam takšne knjige podajo nekaj spoznanj, do katerih smo že sami prišli, lepo črno na belem, kar pa je tudi svojega denarja vredno. Ostalih pa tako ponavadi ne posvojimo: Quote:
Hmm, ne vem če sem zdaj vse skupaj napisal tako, da bi imelo neki point :-[ Če nisem sem pa odprt za kritike ;) Aja pa še: Quote:
;D |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |