Najbolj osnovna vprašanje je - kako se vklučiti v družbo?
To je odvisno od vsakega posameznika posebej. Nekateri so zgovorni, drugi ne. In ko se recimo srečata dve osebi ki po naravi nista ravno najbolj zgovorna se oba počutita nelagodno, saj velikokrat ne najdeta teme o čemer bi se pogovarjala.
Med njimi sem tudi jaz. Nekoč skorajda nisem govrila z ljudmi, sedaj pa se je moje stanje že zelo izboljšalo, saj sem spoznala osebo ki zelo veliko govori. In kadar sem ob tej osebi začnem samo govort in nakladat in me je skoraj nemogoče ustaviti.
Ob zgovornih osebah se dobro počutim saj je možno govoriti o vse mogočem, ko pa sem z manj zgovorno osebo pa mi je že malo teže saj takrat tudi jaz nisem tako zgovorna ampak se vseeno trudim biti.
Kako pa se vi počutite? Ste zgovorni? Kaj vas najbolj moti?  ???
Drugače pa rada spoznavam nove osebe, samo problem pa je mker se  mi tudi tukaj jezik ustavi!
Kaj mi lahko svetujete?
Vsakega nasveta bom vesela!!!

Ne vem, limonca, se mi zdi, da samo vključevanje v družbo nikoli ni bil ravno moj problem. Pri meni se je problem vedno začel prej – ali sploh v družbo… Zelo rada sem namreč sama ali pa z ljudmi, ki jih zelo dobro poznam in ki so mi blizu. Velike in bučne družbe, spoznavanje novih ljudi – meni pač to ni nikoli sedlo… Ampak potem, ko sem se vseeno odločila, da bi pa šla v »akcijo«, mi samo vključevanje ni delalo kakšnih posebnih preglavic. Razen na samem začetku, ko pač spoznavaš, tipaš, okušaš, poskušaš, preverjaš… Hehe, takrat znam tudi ustreliti kakšnega »kozla«, ja… Ampak se nam verjetno to dogaja vsem… Tudi tisti osebi, ki stoji/sedi nasproti tebe. Še posebej, če…

Lažje je seveda, če se v taki situaciji ne znajdeta samo ti in on/a, ampak jih je več. Če nisi preveč zgovoren, je takrat verjetno malce lažje. Se vključiš pač takrat, ko čutiš, da bi želel nekaj povedati in ne tudi takrat, ko nastane smrtna tišina in se tvoje misli sučejo samo okoli »kaj naj pa zdaj rečem?«, »uf, spet tišina« in podobno. Se mi pa zdi, da se ravno v tem primeru zna zgoditi, da pač ostaneš tiho ves čas, samo opazuješ, poslušaš, nič ne rečeš in na koncu, ko odhajaš, odhajaš z občutkom praznine… In če se ti to dogaja večkrat, s tem tudi raste strah pred vsakim novim spoznavanjem.

Če se ti to dogaja samo pri vključevanju v družbo, pri spoznavanju novih ljudi, kasneje, ko komunikacija steče, pa nimaš posebnih problemov, je po mojem mnenju to samo strah pred ??? . Pred čim, boš morala ugotoviti sama…

Je to strah: kaj pa če bo spet tišina? Kaj naj rečem? Kaj pa, če spet ne bom imel nič pametnega za povedat? In kaj, če bom izpadla trapasto? Neresno? Butasto? Smešno? Sama bi se, če bi se znašla v takšni situaciji, verjetno vprašala – zakaj ostanem tiho? Zakaj nič ne rečem? Česa me je strah? Tega, da ne bom sprejeta? Tega, da ne bom nič pametnega povedala? Tega, da bom spet ustrelila kakšno butasto? Saj pravim – ne vem. Jaz sem jaz in ti si ti. In vsak mora sam pri sebi ugotoviti svoje strahove. Težko je pomagati pri tem. Smo si pač popolnoma različni med seboj.

Hmm, in kakšen bi bil moj »nasvet«? Ne vem, ampak jaz vse svoje strahove poskušam premagovati s tveganjem. Kar pomeni, da poskušam svoje strahove najprej ozavestiti, potem se jih učim prepoznavati v realnih situacijah in tvegati… Poskusiti… Edino poskusi in napake so tisto, kar nam omogoča rast… Pa naj bo to kakršnakoli rast… Tudi premagovanje strahu pred vključevanjem v družbo…

Poskusi. Tvegaj. Pa kaj potem, če boš falila? Boš falila enkrat, dvakrat, trikrat… Pa enkrat uspela, pa uspela drugič, pa uspela tretjič… Hej, saj to je pa dober feeling… Kako mi je že to uspelo? Aja, takole in takole… Nekako tako gre to pri meni…

In če bi jaz pisala tale post, limonca, bi tvegala in ga pripopala v Svetovalnico… Ali vsaj med Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja… In ne med Knjige, filmi, slika, glasba…

Srečno!
m.