Rad imeti oz. ljubiti boga?

Govorijo/Govorite, delujejo/delujete po principu "Bog je v vseh stvareh", mar ne?


Če je bog v vseh stvareh, je tudi v ljudeh.

Če je bog v ljudeh, je tudi v meni.

Če je bog v meni, sem jaz sebi bog.

In sebe imam rada; najraje - takoj za svojo hčero; pa če sem sama sebi bog, ali pa ne.

Če imam sebe rada, imam rada tudi druge in vse ostalo; oz. sprejemam ... kakor komu ljubše.
S pomembnim poudarkom: "tukajle" in "zdaj"; ne zaradi "zgodovine" in ne "na zalogo".



ARS

Je s tem bogom v seb res en problem. Če ga ubiješ kot eno zunanjo, samo po seb obstoječo in nasprot tebe postavljeno  entititeto/existenco, s tem nis čist nč naredu.  Tud če jo prej razkrinkaš kot lastno izmišljotino. Niče je en dober primer za to.  

Nietzsche (niče) je v krščanski  morali ugledal en ovinek, prek katerega kristjani,  sklicujoč se na božjo avtoriteto,
zasledujejo le svoje  pragmatične uživaške cilje. Krščanstvu je očital, da je krivo za pomehkuženje folka; da pragmatično vztraja pri enih dogmatičnih predstavah antičnega sveta; da se tolaži z onostranstvom, v katerga niso verjeli niti kristusovi sodobniki; da živijo v eni hinavščini, v kateri po lastnem mnenju sicer ne živijo, a vedo, da samim  sebi lažejo. Niče je problem rešu tko, da je razglasu " Bog je mrtev! Bog ostja mrtev! In mi smo  ga ubili!" in začel oznanjat novo dobo, ki bo prevrednotila vrednote. Stare da  so zbledele, nove pa je usmeril v princip volje do moči. V svoji zaratustri je slavil svojega nadčloveka, popolnoma osvobojenega od tradicionalnih vrednot, ki stremi po sili vitalnosti in moči. Njemu nasproti so postavljeni čredni  ljudje, ki se uklanjajo dikatau izmišljenega boga, morali šibkih in sočutju. Le nekaj nadljudi je po ničeju dovolj močnih, da prenašajo posledice svoje svobode in njeno naravnanost k vitalnosti in grobosti. Njihov poslednji preskusni kamen  je sposobnost, da vzdržijo mislel o večnem vračanju...

Iz tega  ni težko zaključit, da  ko je niče boga ubil, ga s tem  ni tud odpravu. Je samo ponotranju njegove principe, da mu služijo krepit občutek moči, voljo do moči in moč samo. Ni čudno, da je postal  žrtev lastnega samoprecenjevanja in se na stara leta začel spraševat, zakaj piše tako dobre knjige, zakaj je tko pameten in da se je na koncu v tem  samopoveličevanju tud zlomu.

Z bogom je  torej križ: če se začeneš sumit, da je  izmišljen, ga začneš izigravat, z njim manipulitrat pa se začneš it eno dvojno moralo; če se mu upreš pa ga ubiješ,  s tem v bistvu priznaš, da bog je (bil), pa  se ga seveda na tak način ne moreš znebit: ko si prilastiš njegovovih  principov, te skurjo od znotraj.

To, da boga ubiješ samo napol,  da mu sicer priznaš, da sicer je, ampak samo v teb, zunaj pa ne, je po moje samo en hibrid ničejanstva (ki se je  povampiru v imperilaizem/nacizem/fašizem/stalinizem) in  klasičnih religij (ki so zvodenele z zatonom trdicionalnih družb). Ta hibrid se bolj sklada z modernim  pojmovanjem samega sebe kot atomiziranega posamznika, induvidualista, ki svobodno združuje z drugimi in se mu pri tem ni treba podrejat nobenmu višjemu interesu kot svojmu čutu za dobro in koristno.  

No, tud ta hibrid v času trka civilizacij in krize idendetite in liberalnih samoregulativnih principov globalnega kapitalizma ne deluje najboljš, zato se  bog širi tud  ven iz  posameznika, pri čemer se ne upa več artikulirat kot avtoriteta nad njim. Aryan dobr zadane to zunajo  pojavnost  boga kot substanco, našo induvidulanost pa potenco. Odnos tako ni več hierarhičen, ampak enakopraven in nedeljiv. Se boga ne da  okrog prinest, ga ignorirat al pa se mu upret, ker smo samo skupaj z njim eno, torej  to, kar smo induvidualno.

Tega krščanstvo nekak ni znalo nardit, čeprav ma v svojih antičnih pa tud starejših  temeljih tud ta potencial, ki se ga je šele zdaj lotilo pod pritiskom kunkurence z vzhoda aktivirat.  

Glede bomb: ga ni blo boga, ki se mu ne bi  kakšen norc izneveru pa prtisnu na gumb, da bo šel svet verižno k hudiču. Še bolj verjetno: v  imenu svojga boga bo poslal k hudiču častilce konkurenčnega boga, tud če bo šel sam za njimi.

Verjet v absolutno dobro dons še tolk bolj kot kdajkoli prej pomen verjet v to, da je dobro vse, kar biva. Da nč, kar biva, ne more bit slabo, da si ničesar z ničemer ne zasluž nasilne/zavestne prekinitve svojega bivanja od svoje al pa tuje roke. Ne samo roke, pač pa tud misli. Pa ne samo roke misli, tle zraven je še vse tist, kar ogroža eksitenco brez posega roke in milsi, a roke in misli lahko preprečijo poseg tega smrtonosnega 'onega' v eksistenco. To pa lahko roke in misli storijo le tko, da posegajo v tisto ono le za eksitenco dober način. Kakteri je ta, je je težko vedet, ker tud z dobrinimi nameni se lahko tlakuje pot v pekel.

Edino dobro  je zmerno delovanje znotraj možnega.

Vsekakor to ni popredmetujoča/posesivna drža do sveta, soljudi in samega sebe, ki ustreza abstarktno/objektivistično mišljenju, ki  je te bombe ustvarlo in ker je to tud  sposobno pripravit roko do tega, da jih aktivira. Ampak s tem zadnjim dejanjem človekove nadmoči se človek  ne bo do konca učloveču, kot si zmotno predstavlja, ker človek ne izvorno eksistira v razmejevanju, pač v sodelovanju z ljudmi in božjo bitjo.

Notranja pobožnost je potrebna zato, da se človek  z njo predaja tej izvorni biti.  Sodelovati v biti se uresničuje v ljubezni, ki se drugemu odpira brez pridržkov ter se prek tega umerja k 'zunanjemu' bogu kot absolutnemu ti.

Tako približno se o bogu in božjem razmišlja po krščansko znotraj filozofije eksistence in to men zna bit bliz.

Bog kot absolutno ti bi se tako lahko imenoval tud TITUD. V imenu takega boga  moja roka garatirano ne bi prtislna na gumb ampak bi ga znala tud deaktivirat   8)   

Quote:


Zmerno je vsako upiranje pogojem svojega bivanja pod pogojem, da smo v tem smislu vsi sotrpini, da smo  so si solidarni. Če se človek med uprom žrtvuje, potem lahko stori v korist dobrega za druge (svobode, pravičnosti) ki sega čez njegovo lastno usodo (prometej). Nezmerne oblike upora/delovanja natanejo v zgodovini tam, kjer  zatajijo svoj izvor v solidarnosti ter žrtvujejo eksitenco  za namišljen abosluten cilj, , ki se izteka v nihilizem in zanikanje človeka.

Ker ni možno v naprej najti aboslutnega smisla, ki vodi življenje, pol to pomeni, da mora človek najt pravo mero znotraj svojih možnosti. Ni druge.      

Quote:

Ja, napisal si, kako ti to vidiš oz. ti o tem misliš/čutiš, a te nisem čisto dobro razumela:

Quote:

Aja?
A potem jaz, po tvoje, sebe ne morem imet rada?   ???
Oziroma, po tvoje, da se imam lahko, ker nisem niti nič niti vse?   ???

Quote:

Komot.      
Imava pač drugače meje "zastavljene":
Jaz, za začetek, ne "rečem", da se ne poznam čisto dobro. Poznam se do meja mojega trenutnega zavedanja in se niti ne slepim niti ne mučim s tem, da se oz. ali se kdaj bom v celoti poznala, štekala ... In pav zato mi je fino z menoj, zanimivo, izzivalno, spontano, nepredvidljivo, ... In tudi zaradi tega se imam rada.

Quote:

Ma, meni se tole tko "intelektualno onanirajoče" bere, kot n. pr. tole:
Kako lahko vem, da imam svojo hčerko rada, če ne vem, kdo ona je in bo?

titud wrote on 14.01.2003 at 07:46:28:

Titud, meni sta "intelektualno onaniranje" oba zgoraj napisana stavka:
Quote:

kakšno se pa komurkoli zdi spraševanje na temo "kdo sem", je pa stvar posameznika - in ne dvomim v to, da se komu tudi to spraševanje zdi "intelektualno onaniranje"; pa še vso pravico ima do tega.

titud wrote on 14.01.2003 at 07:46:28:

Morda si spregledal, ali pa po svoje razumel, ampak se mi zdi, da jaz tukajle "gor" prav nikomur ničesar ne dokazujem; pišem svoja mnenja, videnja, vprašanja, replike, ... in mimogrede še mal po sebi "brskam". Tako kot najverjetneje večina nas.

ARS wrote on 13.01.2003 at 21:31:44:

Velike besede a res misliš, da v celoti sprejemaš svojo nepopolnost

Titud/Ars,

Ja, zanimiv piseta. Najprej sem ploskal Titudu za izvrstno analizo, potem pa se Ars, ker je nekako utemeljila moj dvom pri Titudovi analizi. Po moje analiza kar dobr zadane, ne velja pa za vse ljudi in vedno. Nekdo, ki morda tezje izraza custva bo raje rekel "rad te imam", kot pa "ljubim te", ceprav morda misli ravno to. Vcasih je tudi enostavno primerneje tako reci itd., itd.
Npr. jaz moji bivsi punci ze nebi rekel, da jo ljubim, ceprav bi jo se vedno. Raje bi ji svojo naklonjenost izrazil z "rad te imam". Razlaga po moje ni potrebna.

Drgac, pa se mi je ko sem bral posta utrnila ideja od mislim da Anthonyja de Mella, ko je rekel, da ko nam nekdo umre, nismo zalostni zaradi njegove smrti, temvec zaradi nase izgube ob njegovi smrti. Ta modrost vsekakor govori Titudovi analizi v prid

Ta splosen pojav sem jaz na temu forumu opazil v topicu o Nejcu iz Bepop. Naj recem, da so vsi verjeli (verjetno bi moral govoriti v sedanjiku?), da je v nebesih, pa med angelcki, odresen, koncno srecen itd., itd. Ko sem nekako poskusal opozoriti na osebo, ki je povzrocila Nejcevo smrt in, ki ob tej vsesplosni zalosti se toliko bolj verjetno resnicno trpi zaradi tega kar je storila, pa je moj post ostal popolnoma ignoriran. Mislim, da se je nekdo oglasil nanj, pa je itak cist falil pomen. Pac zaradi te nesrecne osebe nihce ni nic izgubil.

Je ze res, da danes v dobi materialnega in racionalnega osebno zalost dost splosno pogojujemo predvsem z osebno izgubo, pa ce to dejstvo nato potegnemo vzporedno s Titudovo analizo, lahko vidimo, da ni glih tolk intelektualno onaniranje (btw, res cool izraz  ). Zelo dobro odraza duh casa, kar pa se ne pomeni, da dejansko velja za vse ljudi.

(ker sem prebral samo zadnja dva posta debate, upam, da nisem falil, al pa povedal ze povedano)



Lp
Jst