me zelo zanima, kakšno karmo so imeli npr. židje v prejšnjem stoletju...

meni se še vedno zdi, da zakon karme ne deluje v smislu "odpravljanja" ampak "ozaveščanja", kar pomeni, da se slaba karma ozavesti in ne odsluži. To pomeni, da npr. ni dovolj le "trpljenje" da slabo karmo izničiš ampak šele "ozaveščenost" , ki izhaja(ali pa tudi ne izhaja) iz tega trpljenja. In tukaj je spet največ odvisno od tebe samega in manj od okolice. Ampak Gape, ali hočeš povedat, da imamo Slovenci dobro karmo napram npr. Afričanom ?




LP
 

Quote:


zakaj ?

mogoče pa bi tam neko nalogo veliko lažje izpeljale ? in predvsem hitreje  

duša je pomoje takšna kot je, vedno enaka....mi pa smo tisti ki smo od nje oddaljeni pa čeprav je del nas....in zato ji moramo sledit....jo prepoznat....ji zaupat....in sčasoma verjetno se znjo zlit in postat z njo eno

in zanima me kaj to pomeni ?   ali to pomeni, da moramo čim dlje proč od materialne sfere ?  če bi temu bilo tako potem se mi pojavi vprašanje smisla materialnega sveta ...zakaj materialni svet če hočemo pred njim bežat?

Torej, Aryan v čem je po tvoje/ali po tvoji teoriji smisel materialnega sveta v katerem smo se znašli oz. v katerem živimo ?


LP

Quote:


gape, kako se ti najlažje učiš ?  a se ni najlažje in najhitreje naučit iz trpljenja, torej ko te nekaj "vseka" po glavi ali v telesu ? saj brez trpljenja se sploh nimaš kaj učit več. Če predpostavljam, da Afričani bolj trpijo (zaradi okolja) kot mi, potem se oni hitreje učijo, ne ?

duša se uči ?  kaj pa potem delamo mi ?  od koga se uči duša ? a ti enačiš sebe in dušo ?


LP

Če bi me vprašali,
čemú je trpljenje,
bi bil moj najkrajši odgovor:
zato, da ga je vedno manj.



ARS

Quote:



ko govorim o trpljenju mislim pač na negativna čustva, ki se mi dogajajo oz. pojavljajo

in nevem kako bi drugače lahko spoznal sebe oz. svojo dušo brez teh negativnih čustev torej brez trpljenja...

tebe trpljenje zablokira praviš....no mogoče  ti ta blokada hoče nekaj povedat....zakaj te zablokira ko trpiš...a ni prav ta blokada dodatno trpljenje? če bi odpravil trpljenje ne bi bil več zablokiran....zato ti to trpljenje predstavlja nekakšnega učitelja pomoje

psihopat ne čuti trpljenja, on je srečen v svojem svetu, in point tukaj je, da če bi ta psihopat trpel ne bi bil več psihopat




LP

mind wrote on 29.12.2002 at 22:23:04:

v redkih primerih je se to tud zgodi ja. bozja milost je nad kakrsnimikoli zakoni, ker je on postavljalec vseh zakonov. kadar hoce pa jih lahko tud spremeni za svoj namen, ceprav redko, ampak se zgodi.

sri caitanya je bil eden izmed takih ki je prosto delil " bozjo milost" ne glede na kakrsnekoli kvalifikacije. studiraj njegovo biografijo in nauk, kasnej pa dozivi to v druzbi njegovih spremljevalcev in sledilcev pa bos dosegu in realiziral Boga.

Quote:

aryan,

moja priljubljena mantra, kadar res ne znam seštrikat vseh koncev med sabo se glasi takole: "jest grem spat".
ponovim jo pa samo enkrat ali dvakrat in to na glas, in zanimivo, navadno bolje deluje, ce je še kdo v moji bližini. cez par uric sem kot nov, z osvobojenim umom in vcasih celo s kakšno zanimivo idejo.

kar se jabolk in hrušk tice, ce bi pogledal fotografijo mene v postelji med spanjem, takrat skoraj gotovo ne bi spal (razen ce ne bi vsega skupaj sanjam), in niti malo me ne bi zmedlo, ce bi zraven isto fotografijo gledal še kdo in rekel, "lej ga kako spi". Saj je res vcasih težko, pa vendar jabolk, simbolov, slik, opisov, razredov in kategorij ne tlacim vedno v isti žakelj.

Kategorije in simbole pa imamo v zahodni filozofiji ja lepo razdelane že ene 2500 let, da nam niti ni bilo treba po pomoc na vzhod, kot marsikje drugje. v zadnjih desetuh letih so spet postale zanimive za lingviste inu filozofe, prav pri receh o katerih govoriš ti - telo, um, zavest.

in glej si ga no, kaj so ti lingvisti in filozofi odkrili. Ta naša univerzalna zavest, naš um, tako locen od našega telesa ves cas razmišlja v kategorijah, ki so v svojih osnovah tako zelo osnovane na naši telesnosti, na naši fizicni pojavnosti, na naših preživetvenih nagonih, na naši orientaciji v dvodimenzionalnem prostoru v katerem se navadno gibljemo, na naši živalskosti ce hoceš. Naš um torej, ne obstaja kot nekaj locenega od telesa, saj ves cas razmišlja v okvirih telesa. In to celo brez tega, da bi se pri tem kaj dosti spušcali v mehanizme kako deluje.

Aja, jaz zase mislim, da sem brezdušen Me je nekaj ljudi na forumu že prepricevalo v nasprotno, pa ne prepricalo. Jim pa seveda tudi jaz na vse nacine poskušam pokazati moje poglede   Najdeš pa tuki gor tud modela, ki je brez ega, egoless pikca , njega namrec sploh (vec) ni, so samo (še) stvari, ki jih morajo drugi naredit zanj

Tako, da po mojem vzhodne idelisticne filozofije in sistemi in ideologije, malo starejše, kot tudi tiste malo mlajše, po mojem mnenju pocasi izgubljajo svojo moc grajenja skupnosti in uravnavanja življenja posameznika. Delno, ker se same profanizirajo, saj je vstop v Oshov ashram zelo podoben ogledu Disneylanda, vsaj kar se procesov, organiziranosti in locenosti od ostlega sveta tice. Delno zaradi tega, ker so dostikrat komplicirane, pa potem rabiš vse življenje študirat ali pa preživljat bolj ali manj pooblašcene interprete, ki pa morajo za svoj obstoj znat vse skupaj še dodatno zakomplicirat. Delno pa zaradi tega, da pocasi na zahodu izgubljajo svojo "novost" in "svežost" in izgubljajo pozornost (medijev), delno, ker na vzhod vdira potrošništvo ki ruši na teh temeljih postavljene skupnosti, in na koncu, ker jih bo po mojem prepricanju in moji veri prej ali slej zamenjal humanizem.

Jih je pa vseeno dobro poznat in se od njih ucit in se ti zahvaljujem, ker si nam tukaj eno vsaj v majhni meri poskusil predstavit.

lp bp

Quote:


Bp, se strinjam, ampak humanizem je precej zmuzljiva zadeva.Vključuje tako gradnjo  materialnih temeljev  do spletanja nebeških niti. Materialni temelji so pretežno že  humanzirani, niso več  prividni  objekt človeških čutov (maya), ampak so produkt teh čutov, ki so materialnemu svetu že vdahnile avtentično človeško podobo. Kakršna je, je, v nobenmu primeru ne štartamo več od nule, smo na klinu te nebeške lojtre že po defoltu od nekje štartal. Tud če nardimo totaln reboot, nule ni tam, kjer smo štartal, ampak dost mim al pa clo spodaj.  

Zdaj po moje ne gre več tolk zato, da bi humaniziral materialni svet, zdej je treba humanizirat človeka. Ga nacentrirat na eno kolikortolk trdno podobo o seb, da bo lahko kolikortolk trdno naslednji klin postavu, da se bo lahko nanjga opru.

Tle nam trenutno lahko pride prav vse, sploh ne bi smel nobenih predsodkov pred nobeno stvarjo imet. Si enostavno priznat, da je  tako materilani kot duhovni svet produkt naše psihe, ki polaga račune edino  življenju in da zato mora bit zmeraj v plusu. Psiha je eksistenčno vezana na življenje in ne more 'pobegnt' v duha, da se bo kao  losala trpljenja. Tud  tak duh/duša mora bit pa ostat povezan z življenjem, tud če izbere opcijo  bit 'nč' al pa 'vse'.

V tem je po mojem jedro humanizma, ki ga je imela v seb tud  najmočnejša filozofija druge polovice 20. stoletja - eksitencializem  in ki je tud v spoznanju absurda najdla eno humanistično noto.

Jest to noto iščem magari tud v t.i. new age vzhonjaških/zahodnjaških religijah/duhovnih praksah iz konca 20. stoletja, ne bi želel imet  nobenga predsodka do tega, pa tud nobene slepe vere po odrešenju ne.  

Vero v človeka razumem kot vero njegovo odgovornost do lastnega življenja, ker  le human odnos drug do drugeg lahko jamči preživetje vsem drugim  oblikam življenja. Pred sabo nimamo več  kam pobegnt, se nimam več kam umaknt, se nimamo več h komu začet, niti v duha niti materijo, smo oba že do konca pa čez eksploatiral, ne da bi trpljenje odpravl.

To bi si po moje moral v naši psihi non stop mantrat in na ta način en pozitiven odnos do vsega živga ustvarjat,  ker vse živo pa nam bo edino na tak način pomagalo kreirat življenjske okoliščine  za življenje brez trpljenja. Trpljnje nim a po moje nobene druge funkcije kot nas prav tega naučit.