Quote:


ja zakaj je nekdo lahko srečen v nekem okolju nekdo drug pa v istem okolju ni ?   od česa je torej odvisna sreča, od posameznika ali okolja ?  zakaj iščeš razloge za nesrečo od zunaj oz. okolju ?

Quote:


enako vprašanje kot aryanu :

zakaj iščeš razloge za neuspeh,nezadovoljstvo , nesrečo,trpljenje od zunaj ?

si napisala:
""Zmeraj bodo ljudje, ki me ne bodo videli 'prav' - usoda kot dejstvo. ""

če se ne bi obremenjevala z "zunanjim" bi vidla, da si ti tista, ki misliš, čutiš, da te drugi ne vidijo prav.


LP

mind wrote on 13.12.2002 at 12:39:33:



Ne iščem razlogov za neuspeh, nezadovoljstvo, nesrečno, trpljenje od zunaj!!!! Definitivno ne (to si ti rekel). Zmeraj v sebi. Morda moja največja slabost.

Ja, obremenjujem pa se, ker sem človek duše, ker ljubim in jih čutim (bližnje). Lahko je to usoda - karma, lahko pa je pošteno pomešana z dharmo - vesoljnim redom, whatever.

Quote:


Ne moreš  v svojo iluzorno zavest  aboslutnih/večnih  kategorij  direkt prenašat.  Ker tud če take absolutne kategorije obstajajo in  so zate logično utemeljene in čustveno nevzdržno privlačane, prenešene v tvoj  iluzornen svet ne delujejuje, se nujno popačjo, pretvorijo, skvarijo. Jest pač računam na to, da se praznega  nična ne da popačit. Nč je  nč,  tud naša iluzorna zavest je ne more pretvort v kaj drugega bolj ali manj privlačnega. Preprsoto ji zmanjka materiala, rizika popačenja tega asoluta tkorekoč ni.

Popolna ljubezen kot absolutna kategorija izpolnjenosti v bogu  pa je na tem svetu trpljenja hitro pokvarljiva roba, skor ne rabiš razloga, da jo v hipu spremeniš v ljubosumje oz. strah pred izgubo z vsemi posledicami za našo psiho.

V višjih  stanjjih  zavesti v veljajo tud absolutne kategorije,  ampak o tem ne  morem govort, sem še daleč od njih. Po mojih podatkih moram bit atesit,  da bo zame rizik manjš, da bom do njih sploh pršov. Pol bomo pa vidl.

Kar se pa ljubezni pa trpljenja v tem iluzornem svetu tiče: da se zlo dost nardit, da za vladavino prvega in odpravo drugega tud v tem svetu iluzije, predvsem lastnem. Brez božjega absolutizma. Nekaj sem o tem pred kratkim po eni dobri knjigi povzel da pa dal semle objavt www.pozitivke.net po naslov Človek mora žrtvovati svoje trpljenje. Upam,  da bodo kmalu objavli.

gape wrote on 13.12.2002 at 13:46:56:


kaj me prosis? a da ti razlozim slikco v primerjavi z mojim konceptom? na uni slikci se analiticno lahko spozna "apparent-self" ali tisto s katerim se zdaj zmotno poistovecamo in nad kar mormo it ce hocmo spoznat sebe."real-self" spoznavas takrat ko se zavestno in po svoji volji ukvarjas s sluzenjem Bogu.  kaj pa mors delat pa ti lahko razkrije spet samo On, ali tisti ki so njegovi bliznji, ki ga poznajo.

ce dam jaz slonu mrtvo srno za jest, ga s tem ne bom zadovoljil, kajne? (ker slon je vegetarijanc). Kaj je Bog in kaj hoce, ve on, in tisti ki ga poznajo. preber Bhagavad Gito "As it is" od Srila A.C. Bhaktivedanta Swami-ja, in ti bo jasn komu, kdaj in zakaj se on razkriva in tud komu ne, pa zakaj.

Quote:


aryan:

govorila sva o tem ali je mozno se izključno na sebe zanašat...

in si vprašal zakaj potem vseeno občutim trpljenje, zakaj ne morem tega spremenit, če je vse od mene odvisno...

in ti vidiš odgovor med drugim v okolju, jaz pa ga vidim v sebi...

in v čem je fora tega vprašanja ?

ja zakaj pa kljub poznavanju okolja ne prides iz trpljenja ?

kako veš da je se lahko tega rešiš če razumeš okolje , če še tega nisi rešil...

jaz pač mislim, da imaš/mo to rešitev v sebi, neodvisno od okolja, kajti mi smo center in mi imamo sposobnost prilagajanja okolju in ne obratno


LP

Quote:


Znotrej iluzije ne samo trpimo, ampak trpimo pomnogotereno, ker brez veze samemu seb povzročamo trpljenje. Ljubezen, srečo...  imamo definitivno v seb, samo ju razjebemo, ker čim se ju uklenemo pa ju hočmo nardit trajno, ju v hlastnju po njih zadušimo, oziroma spridmo tako, da nam ta lepa čustva spet povročajo trpljenje. V seb nimamo pravzaprav ničesar, zakar bi moral trpet in vse, da bi bli srečni. Tega nam od zunaj ne more noben dat niti vzet, samo tega dejstva mi nismo sposobni sprejet oz sprejemmo šonavad šele takrat, ko si s tem spoznanjem nimamo več kaj pomgat.

V Boga smo utelesili lastno nesposobnost zadržat  ljubezen pa lepote pa srečo. Kolk nam on lahko odravt trpljeneje, je pa spet na nas, kako ga sprejmemo. Zmerja se pr men začne pa ustav...

titud wrote on 13.12.2002 at 16:02:52:

sej o tem jz govorim. ce se zmeri pri "men" zacne in ustav, zakaj pol "jaz" ne nardim take realnosti ki mi bo dala vecno sreco in za vecno odstranla trpljenje v trenutku?

na to ciljajo tud avtosugeratorji, ampak jim ne uspeva cist se men zdi.

titud : zakaj nam ne uspe nardit to v trenutk, ce smo MI tist kar JE in NIC druzga.

ti se zmeri vstrajas pr "praznini" in meditaciji na njo, a ne? ne mors je opisat, ceprav si jo vseen opisu kot "praznina".