Quote:Vzorec nam ni vsajen, avtomatično, brez našega sodelovanja.
Vidiš, Amstel, jaz pa res mislim, da so vsaj določeni vzorci sprejeti avtomatično. Večji del vzorcev, ki jih sprejmemo v prvih letih življenja. Če gledaš otroke, saj so skoraj kopije svojih staršev. Včasih dobesedno kakšen stavek ponovijo. Tisti tipičen, značilen za določenega starša, za določeno situacijo.
Kar poglejmo, kako se otroci učijo.
Na primer, ko otrok udari otroka, pogleda starša in čaka, kako bo starš reagiral in tako prevzame nek vzorec, kako bi naj v določeni situaciji reagirali.
Tako otrok avtomatično sprejme, vzorce. Saj še ne zmore razmišljati.
Saj, če bi mi že od rojstva sami zavestno izbirali, potem nam ne bi bilo potrebno ničesar ozaveščati.
Quote:Vzorec utegnemo ponovno uporabiti, ko smo v stresu, ko doživimo izgubo, ko se želimo zavarovati pred bolečino.
Za sebe lahko rečem, da uporabljam tiste vzorce, katere še ne poznam zadosti. Ki jih še ne razumem. Od kje vse. In ko sem pod vplivom čustev, ne morem razumsko misliti. Enostavno ne gre. Ni sicer rečeno, da bom tako ravnala, je pa veliko verjetneje, da se ne bom počutila srečno ali zadovoljno.
V zadnjem času se veliko ukvarjam z določenim vzorcem, pa nikamor ne pridem.

Pa še bom.
(Me je Robi opozoril, da nekam pa vseeno pridem, da če nič drugega, da vedno bolj razumem.

)
Quote:Torej ga odvržemo.
Harry, kako boš nekaj odvrgel, če je pa še vedno v nas, če ne drugače, kot spomin.
Quote:Ali ga prerastemo in odvržemo, ali pa ostaja v nas.
Vedno ostane v nas / meni, ampak več ne reagiram tako, kot sem včasih. Brez truda ali kaj podobnega delam tako, da se v svojih delih počutim svobodna.
Miška, Gape, to o izbiranju duše...

Nekako mi ni blizu, ampak, kaj vem, mogoče pa le. Potem sem izbrala enega izmed staršev zagotovo, drugega pa ne tako zelo zagotovo.
Je pa zanimiva teorija, se mi zdi, da je v njej en pozitiven način razmišljanja, si potem lahko rečeš, da za neki je pa vse skupaj le bilo dobro. Če nič drugega, si danes na tem forumu, pa razmišljaš o sebi, in si čedalje bolj ti in nič več toliko neki vzorci.
Quote:Zakaj si kdo ne upa biti samozavesten?
Zato, ker, po vsej verjetnosti, je v času svoje samozavesti, v času delovanja in občutenja sebe v samozavesti, bil nesprejet.. ali zatrt.
Amstel, ali samozavest v tem primeru enačiš z svobodnim izražanjem sebe. Pa ker ga niso sprejemali kot njega samega, je potem bil tiho, se ni izpostavljal, bil čimbolj neopazen.
Če je to to, je to spet vzorec. Vzorec, da bo sprejet takrat ko bo tiho.
Pa tudi za nas je pojmovanje samozavesti nek vzorec. Torej nekaj, kar velja za večino. Samozavesten je tisti, ki brez problemov razlaga o sebi, pleše ali poje pred publiko, pa ne da bi bil vinjen ... Pa je to res samozavest? Verjetno, ni pa nujno.
Za mene je samozavesten tisti, ki ima tisto, kar ta beseda vsebuje, svojo zavest.
Quote:recimo primer samozavesti
jaz nisem samozavesten spljoh
najprej si furaš avtosugestijo
jaz sem samozavesten
...
Ja, tudi tako lahko. Ampak imam občutek, kot da si tako praviš, jaz sem lahko svoboden v izražanju svobode... jaz smem, moram, si želim delati za sebe, biti srečen...
hm, ampak za to bi pa že moral vedeti, kaj ti prinaša srečo, a ne.
N.