ana
5 p
Offline
Posts: 1223
Kranj
Gender:
|
Dnevnik, 31.avgust 2002 Nekaj stavkov iz članka Ranke Ivelja: Kalimerovščina
Krivični bi bili, če bi slovensko RKC, ki med vsemi družbenimi subjekti najbolj aktivno vodi razpravo o vrednotah, obtožili, da je v svojih prizadevanjih zgolj sprenevedava in oblastno nasilna. Marsikateri vrednotni koncept RKC dejavno uresničuje. Socialno integrativna vloga, ki jo igra v določenih okoljih, njena skrb za begunce, socialno deprivilegirane, za nacionalno dediščino, boljše medčloveške odnose je krščansko zgledna in družbeno dobrodejna. Problem je v tem, da Cerkvi to ne zadošča in da ne verjame, da bi lahko pridobivala duše brez vzvodov prisile. Sicer ni mogoče razumeti, da ji je danes, ko lahko ljudje svobodno pošiljajo svoje otroke k verouku, tako pomembno, da javna šola odpre vrata za verski pouk pod cerkveno taktirko, da je v ta namen pripravljena tudi zavajati in žaliti, kar si je privoščil na Brezjah dr. Rode. Za svoje težke besede ni namreč ponudil nobenega argumenta, če ne štejemo že neštetokrat argumentirano zavrnjenega prepričanja, da je Slovenija s svojim modelom verskega pouka v javni šoli nedemokratična in neevropska. Dr. Rode bi moral vedeti, da tak model obstaja v več evropskih državah in da je bila Slovenija zanj v evropskih forumih, kot je denimo Svet Evrope, deležna celo pohval. Če so denimo učni načrti pri zgodovini, filozofiji itd… res takšni, da šola »ne daje objektivne informacije o veri in Cerkvi«, potem naj to v Cerkvi povedo. Jasno in korektno: pri katerem predmetu, na kateri šoli. Če kdo omalovažuje verska čustva otrok, na dan z imeni in kraji. Če v šolah in občinah otroke, ki obiskujejo verouk, ovirajo z nemogočim voznim redom šolskih avtobusov, se vprašanje glasi: kje, kdo in kako to počne. Ko so problemi ozemljeni, se namreč velikokrat izkaže, da ne gre za »subtilne družbene pogrome nad Cerkvijo«, temveč za ravnatelja Franca in občinsko svetnico Marico, za njune predsodke in povsem navadno človeško ozkosrčnost. Kar je velikokrat mogoče rešiti »na terenu« samem.
Pa vendar, ali nadškofu in slovenski RKC za to, torej za reševanje problemov, sploh gre? Ali pa imajo prav tisti cerkveni kritiki, ki menijo, da Cerkvi položaj žrtve nadvse ustreza in se ga zato noče znebiti. Ker je, kot pravi sociolog Smrke, dobra mimikrija, s katero skriva naraščajočo družbeno in politično moč, ki ji jo omogoča vrnjeno premoženje. Po svoje potrjujejo to tezo tudi prvi cerkveni odzivi na pobudo mag. Matevža Krivica varuhu človekovih pravic za ustanovitev Sveta za spodbujanje spoštovanja vere in nevere. Po Krivičevem mnenju naj bi to »mešano posredovalno telo« z neformalno avtoriteto, torej z ugledom svojih članov, prispevalo k postopnemu premagovanju nesporazumov med vernimi in nevernimi in s tem k večji strpnosti. Človek bi si seveda mislil, da bodo v Cerkvi z obema rokama podprli možnost, da se neka skupina ljudi, ki bi ji zaradi ugleda tudi mediji namenjali pozornost, loti natančno tistih problemov, ki žulijo Cerkev oz. vernike. Ustanovitev takega sveta je, milo rečeno, nenavadna v družbi, kjer je še toliko drugih, hudih oblik diskriminacije in kršenj človekovih pravic (med ostarelimi je po predvidevanjih okrog 10% žrtev nasilja, pa za seboj, za razliko od vernih, nimajo nobene institucije). Varuh človekovih pravic se tega očitno zaveda, zato predlaga, naj telo za preprečevanje diskriminacij vseh vrst imenuje državni zbor.
Krivičevo pobudo so cerkveni kritiki podprli, Cerkev pa je ni podprla. Dr. Ocvirk je v Večeru rekel, da bi bilo posredovalno telo kvečjemu za to, da se kršitve pometejo pod preprogo, država pa bi z njim dajala vtis pravnosti. Ali zato, ker bi se utegnilo izkazati, da se vernim v naši družbi vendarle ne godi tako slabo in da s svojim položajem niso tako nezadovoljni, kot bi to rad prikazal cerkveni vrh? V tem primeru bi se Cerkev kaj hitro iz »žrtve« prelevila v Calimera.
|