Quote:Svojo starševsko vlogo so dokončno odigrali in pravico imajo do miru. Kar je bilo takrat narobe, se je dogajalo v drugem času, težko bi danes pravično presodili vse okoliščine.
Naj za ilustracijo povem primer. Očim me je od 7 leta naprej zlorabljal, mama za to resnično ni vedela. Pustimo, kako ni vedela in kako sem se izkopala iz tega...
Po moje je to ena najhujših stvari, kar se ti lahko zgodijo, saj naenkrat ostaneš brez preteklosti oz. vse je zlagano.
Prepričana sem, da je potrebno starše pustiti v njihovem času v miru umreti, svoje travme pa razreševati v današnjem času drugje.
Pa brez zamere.
Tora,
ti si zaslužiš, da te mama vsak dan ziba v svojem najmehkejšem naročju - še bolj kot mi vsi!
Imaš prav, ne jih ozaveščat in ne še enega njunega dela opravljat namesto njiju!!!
Ne zlorabljaj otroka, ki je v tebi in ne bo ti več treba nosit bremena - Zato pa grebi, grizi, praskaj, tuli in brcaj!
Zdaj si pomembna ti in ne to ali bosta onadva mirno živela vnaprej v svojem času!
Imaš odgovornost, da obrneš tok. Verjamem, da boš samo tako, da narediš kaj tudi za druge, lahko naredila zase. Kako bosta odreagirala mama in očim pa naj bo zdaj njuna skrb.
Miska wrote on 12.08.2002 at 09:36:24:... čustva tlačimo vase in v svojo podzavest predvsem takrat, ko smo otroci. Kasneje obstajata dve možnosti: ali tlačena čustva prepoznaš, se z njimi soočiš, jih ozavestiš in presežeš ali pa se ne ukvarjaš s tem in jih pustiš tam, kjer so – globoko v tvoji podzavesti, torej.
Prva varianta je težja, je polna bolečine, vendar je rezultat tisto, kar si želiš: TI. Druga varianta je lažja, bolj enostavna, vendar se vedno in povsod srečuješ z istimi vzorci, z isto bolečino, ki še vedno ždi nekje v tebi – potlačena in »pozabljena«.
Ravno zato, ker na starše gledam kot na ljudi in ne kot na bogove – ravno zato dopuščam možnost napake. Ravno zato, ker so tudi starši ljudje, se lahko motijo. In ravno zato lahko naredijo nekaj, česar niso hoteli in niso nameravali. In ravno zato jim moramo odpustiti…
m.
Odpustite jim, ker ne vedo kaj delajo?
V veliki meri se strinjam s tabo Miška glede načina reševanja problemov. Mislim, da si odgovorila na ogromen del vprašanj v tej temi.
Ni lepšega od mamine ljubezni in ni hujšega od nedolžne mamine ljubezni. Mi vsi smo uterini, otroci ene mame, samo hudič nastane, ko mama sama ne loči očeta od sina. Pri Ojdipu je bilo to povezano še s seksom, ampak kaj, ko ga je določila že kar prerokba pred rojstvom...
A da težim?
Mogoče, ampak jaz sem kljub želji, da bi lahko pozabila, še vedno lahko tudi zver, le z malo boljšim spominom. Kaj bi rada pozabila?
Če se mi niso dogajale zares hude stvari in me danes starša še vedno tretirata kot razvajenega otroka, mi pa ne moreta s tem več delat škode, ker imata tudi vnuke. Prepričana pa sem, da samo ko si tudi sam-a mama-oče, si lahko privoščiš to logiko, ali morda bolje, ti ni treba več vedet kaj čutit.