Vem,da mi nihče ne bo zameril,če odprem nekaj kar ste že predebatirali,razvlekli.Ali sem površna ali pa sem manjkala...

Kakorkoli...Že nekaj časa razčlenjujem  vpliv razuma in čustev Name.Dogaja se mi,da pred kakšno odločitvijo,ko mi razum narekuje najbolj preprost korak,čustva postanejo mejnik...
Saj veste...veš kaj moraš narediti,a ne moreš,ker Ti čustva ne dovolijo.
Uff,tole res ni lahko razlagat...

Vse to potegne toliko novih vprašanj,pa naj bo stvar v prijateljskem,družinskem odnosu ali samospoznavanju.
Nekateri pravijo,da je začetke razuma in čustev priporočljivo iskati v otroštvu.
Tudi sama verjamem,da so stvari,ki jih v otroštvu zavestno potlačimo,a nas spremljajo v svet odraslih ravno zato,ker ostajajo nerešena.
Vem,da ga ni človeka,ki se vsaj enkrat ne bi srečeval z podobnimi vprašanji,kot jih imam sama.
Zato se obračam na Vas...

Kako najti neko skladnost med čustvi in razumom,brez kakršnegakoli podrejanja?

Kot vedno...dobrodošle so tudi izkušnje.

Lepo Vas pozdravljam,
Katarina

Katarina wrote on 07.08.2002 at 13:45:29:


Zelo zajeban primer tega je recimo, da se en porocen tip zacopa v velik mlajso bejbiko, ko mu custva norijo in si deklice zeli, razum ga pa vlece nazaj k zeni. In tukej je prav, da se podredi razumu. V tem primeru zal ni skladnosti.

Verjetno sem spet narobe vprašala.O.K. grem v podrobnosti...upam,da bo tole lažje pokazalo,kaj sprašujem.

V konflikt sem prišla z svojo mamo.Ko sem bila še majhna punčka je velikokrat,ko sem naredila kakšno stvar narobe enostavno ignorirala.Tudi po dva dni je vladala grozna tišina...
Zdaj,ko sem malo večja punčka in ne živim več z Njo,ampak živim (iščem se) svoje življenje,sem ugotovila da sem nekaj njenih lastnosti prenesla nase.Kar je po svoje normalno...
Fora je v temu,da mi ta ignorancija,ki sem jo ljudem,ki so me na kakršenkoli način prizadeli,užalili,posredovala sama ni všeč,ker enostavno ni prav!Normalno,govorim o ljudeh,ki so mi blizu...
Potrebovala sem ogromno časa,volje,da sem se zavedala kaj počnem.In vedela sem da počnem narobe...ključen je še vedno pogovor,možnost opravičevanja,oprostitve,razumevanja.Brez pogovora je težko...vsaj zame.

Skratka...ogromno sem delala na tem in si grde navade rešila.ob priliki (mama to občasno še počne),sem ji povedala,da ignorancija ne reši problemov.V navalu jeze so iz mene izbruhnili tudi spomini iz otroštva.
Zakaj je stvari reševala tako,je odgovorila,da človek potrebuje čas,če ga prizadaneš,užališ...
S tem se načeloma strinjam,a to razumem sedaj.Od punčke stare 5 let je to težko pričakovati.Zato je treba povedat,pokazat...

V glavnem...Problem ni v obremenjevanju z preteklostjo,gre za prihodnost in to kakšna sem ko ne pašem več v okvirje,ki jih je izbrala zame.
Je krasna mama, a  (verjamem,da je tudi šok,ko govorim o stvareh,o katerih pred mojim odhodom-osamosvojitvijo,niti razmišljat nisem hotela), jaz enostavno ne morem igrati vloge,ki mi jo je namenila.V njej se enostavno ne počutim dobro...

Kot sem rekla...ni očitanja iz preteklost.Vem,da je (in je še),mama po svojih najboljših močeh.Gre samo za spoznavanje druga druge in zagovarjanje svojih stališč,kar pa ni vedno prijetno.
In tukaj nastane problem razuma in čustev...

LP
Katarina

Ne vem,če gre za odpuščanje.Še enkrat...vem,da je vse počela z najboljšimi nameni.
Gre za spoznavanje druga druge.Obe posvoje uživava v tem...prav zato postajava prijateljici.
A še enkrat...Zanima me kako čutit stvari,ki jih razmišljaš?
Ne gre samo za moj odnos do mame,gre predvsem zame.Moj odnos do vsega ostalega...

LP

Katarina

Eh, Katarina, o temle sem pisala vsaj že nekajkrat… Pa naj bo… Bom ponovila vajo…

Ker se mi res ne da vse razlage tipkat še enkrat, si jo lahko prebereš:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1... , Reply #4

Zdaj pa poskusim konkretno tvoj primer pogledati tako, kot si ga razlagam jaz:

Si slišala za besedo odpisovanje? Ko te nekdo na kakršenkoli način prizadene tako, da se počutiš popolnoma ničvredno, da se počutiš, da si manj kot nič, da bi raje videla, da tisti trenutek ne bi obstajala? No, tako je ignoriranje tvoje mame doživljala mala punčka… Kadar ni naredila nečesa v skladu z njenimi pričakovanji, je izgubila ljubezen mame... Še več, mama jo je celo odpisala na enega najslabših načinov, z ignoranco in popolnim prezirom torej.

To je ostalo v tebi in s tem boš morala razčistiti ti. Kakor praviš sama, si to že uspela in sprašuješ sedaj, kako razčistiti z mamo? Kako torej najti stik med razumom, ki ti verjetno še vedno govori, da je mama kriva za to razdejanje v tebi (ker te je pač ignorirala) in tem, da jo imaš kot svojo mamo rada? Ker ti je poleg tega dala tudi polno lepih stvari in polno vrednot, ki jih želiš zadržati in gojiti naprej? Je to tvoje vprašanje?

Če je temu tako, potem je treba najprej vedeti, da je mama naredila tisto, kar je znala in zmogla. Morda je bilo takšno njeno otroštvo in je to povzela po svojih starših, pa tega nikoli razčistila sama pri sebi. In je to prenesla nate. Ampak! Mama je naredila NAJVEČ, kar je zmogla! Pač ni zmogla več, pač ni zmogla drugega, pač ni znala drugega. S svojimi vzorci preteklosti ali s svojimi ranami otroštva, če tako hočeš, ni nikoli razčistila, vedno so bile del nje in jih je zato popolnoma normalno prenesla tudi naprej na svoje otroke, nate torej…

Vedeti moraš, da te ima kot mati rada in da naredi zate vse, kar v SVOJI ljubezni zna in zmore… Poudarjam v svoji – ona zna pač edino na ta način izražati ljubezen in edinole preko ignorance izražati svojo jezo. Žal. Tako je in nisi ti tista, ki bi lahko sodila o tem, ali je to prav, ali ne. To je bila mamina odločitev (verjetno nezavedna, saj se ni nikoli soočala sama s seboj) in ni na tebi, da bi o tem sodila. Zato jo poskusi sprejeti na ta način. Poskusi pogledati nanjo kot na mamo, ki je izrazila svojo ljubezen otroku na način, na kakršnega je znala in zmogla. Ji žal ni bilo dano to darilo, da bi se soočila sama s seboj, razčistila s svojimi vzorci preteklosti in ljubezen svojemu otroku lahko izrazila na način, na kakršnega bi to njen otrok tudi potreboval. Ona je naredila NAJVEČ, kar je znala in zmogla. In to je treba sprejeti. To boš najprej sprejela na razumski ravni in če te prav razumem, si to tudi že storila. Potem je treba to sprejeti tudi v srcu.. Do srca pa je še dolga pot… In dokler tega ne boš sprejela tudi v svojem srcu, bo v tebi nemir. Ko bo to sprejelo tudi tvoje srce, potem boš mami lahko v popolnosti odpustila in doživela tisti notranji mir, ki ga v tem primeru iščeš. Le da ti temu rečeš skladnost čustev in razuma, jaz pa notranji mir…

In ko boš tudi v srcu rešila s svojo mamo, potem ne bo več te dileme:

Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:56:11:


Tako sem vsaj uspela jaz. Ne sicer z vidika ignoriranja, ampak iz neke druge rane otroštva…

m.

Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:32:57:


Katarina, vloga, ki ti jo je mama namenila, praviš. Hm, tole je res, ker smo podvrženi mehanizmu, ki se mu reče programiranje. Poteka pa besedno in ne. In je skupek pričakovanj, prepovedi, odtegovanj, pogojevanja, s strani pomembnih ljudi.

Preseči program je bistven za napredek.
Kako to, česar nočeš, spremeniti?
Po mojem je dobro točno vedeti, česa ne želiš, oz. kaj želiš in predvsem kaj želiš postaviti namesto tega. Lahko pričakuješ odpor do spremembe, ki jo nameravaš. Ampak ne se sekirati, to je strah pred "ne uboganjem" programa.
Fajn je pogledati, kakšne ideje in predstave imaš o tem, kaj se ti utegne zgoditi,kaj utegneš postati, če ne ubogaš tega, kar ti je bilo "namenjeno". Katere katastrofalne fantazije imaš okrog tega.

In seveda, zelo v redu je vedeti, kaj izgubljaš s sedanjim vedenjem in kaj postaviti na mesto tega. Ter seveda, kaj pridobiš, ko opustiš staro vedenje.

Katarina – sem vesela, če sem ti lahko s čim pomagala…

Morda samo še tole: pusti času čas. Daj svojemu srcu čas, da to sprejme. Svoje telo namreč lahko prisiliš v marsikaj. Svoj razum lahko prisiliš v marsikaj. Edinole svojega srca ne moreš nikoli prisiliti v nič... Tvoje srce ti bo samo povedalo, ko bo pripravljeno…

Srečno!
m.

KATARINA, če ti kej glede odnosa pri mami ni všeč, ji odkrito povej, brez kakršnekoli krivde, saj je človek z napakami in se mora zavedat svojih
napak, ki jih počne, zato, da jih lahko popravi.
Če si se navzela nekaterih njenih slabih navad in če se jih zavedaš, super zate, jih boš lahko odpravila.

Miška, tudi jst sem mislil tako, kot ti praviš, da je treba staršem odpustiti njihove napake, njihova dejanja, ker so se trudili po najboljši moči, tud jst sem se trudil, da pač jim ne bi povedal, kar jim gre, enostavno odpustiš in pozabiš, pa čeprav so ti naprimer z nekaterimi stvarmi, z njihovo vzgojo precej otežili življenje na določenih področjih,
ko šele kot odrasel ugotoviš, da imaš, probleme zarad vzgoje staršev.
In zopet pravijo, da jim je treba odpustit in pozabit, ter it z življenjem naprej.
AMPAK, to sploh ni res!
Pred kratkim sem prebral eno knjigo, katere naslov je "strupeni starši", upam, da sem prav napisal, je iz psihološke zbirke!
In v knigi pravijo, vso pravico imamo zamerit staršem, za slabo vzgojo, vso pravico jim imamo to povedati in nikakor ne smemo tega v sebi tiščati v smislu, da jim bomo oprostili in pozabili, ker nas bo to potem spremljalo
celo življenje.
Staršem moramo povedat, kaj so narobe počeli, zakaj in kako.
Prav tako kot mi imajo starši svoj razum in kadar niso počeli prav ni nobeno
opravičilo, da pač takšni so bili in so se trudili po najboljši moči, lahko bi se potrudili bolj.
Tudi ni naša krivda, da so oni imeli slabe starše, s tem bi morali oni sami razčistit s svojimi starši in ker tega niso naredili so prenašali vse to na nas.
In to da so takrat bili takšni, je slabo opravičilo, ker so po večini še sedaj takšni in se niti ne potrudijo da bi to spremenili.
Zdej ne pomeni, da jim moramo to očitat, pač pa povedat, kaj počnejo in kaj so počeli narobe in da se tega morajo zavedati, ker v večini se niti ne zavedajo tega, ali celo rečejo, ja ne moreš mi zamerit za takrat.
To je kratek povzetek te knjige in jo priporočam vsakemu.
Ne bom zdej trdil, da je to sveta resnica, ampak ko jo prebereš, ti odpre oči, vsak ima svoj razum in odgovarja za svoja dejanja in če narediš napako
moraš biti odgovoren zanjo in se ne izgovarjat na nevemkaj.
Preberte si zadevo