Ana – dobrodošla. Čeprav nimam občutka osamljenega gladiatorja, predvsem pa ne občutka, da bi bila obkrožena z levi, hehe. Zaenkrat tale debata še mirno teče, predvsem je spoštovanje različnosti tisto, kar jo drži na nekem drugačnem nivoju… Morda je pa tudi tema drugačna, kaj vem. Kakorkoli – seveda dobrodošlo tudi tvoje mnenje in tudi mnenja drugih, pa kakršnakoli že so…

Blisk… Se mi zdi, da sem na vsa tvoja vprašanja v temle tvojem zadnjem postu že odgovorila in vse tele tvoje zadnje trditve že komentirala. Z mojega vidika, seveda. In se mi zdi, da sem tudi že napisala, da sta najina svetova, vsaj kar se tega tiče, zelo različna. Ampak – OK. Bom poskusila še enkrat.

In se vnaprej opravičujem, če bo spet nastala kakšna dolga klobasa. Mi je žal, ne znam krajše, še posebno pa ne takšnih stvari, ki se zdijo pomembne, široke in kompleksne. Sicer si vedno rečem – kogar ta tema zanima, se bo prebil skozi, ne glede na to, kako dolgi so posti. Saj včasih tudi beremo kakšno debelo knjigo, pa se vedno prebijemo skozi, če nas zanima. Kogar se ta tema ne dotakne, je enostavno ne bo bral.

Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:

Blisk – nihče mi ni vtepel v glavo tega. Tekom časa, tekom dogajanja in tekom opazovanja same sebe sem pač ugotovila, da je meni lažje, če ne igram te igre, če se ne grem »milo za drago«, če se trudim delovati v smeri, da ne prizadenem. Vsaj ne namerno. In tako se sama bolje počutim. Sama se to ugotovila in zaradi sebe to počnem.


Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:

Pa saj niso vedeli, da so me prizadeli. Ravno zaradi tega, ker se nikoli niso resnično soočili sami s seboj. Ker niso niti vedeli, da so prizadeli. Sem prepričana, če bi recimo moj oče vedel, kakšno ljubezen potrebuje njegova punčka, bi mi jo dal. V prvi vrsti bi mi jo dal on. Saj me je imel neskončno rad. Na nek način celo preveč…

Ti dam primer, recimo. Pa vzemiva kar Katarinin primer. Misliš, da bi njena mama še vedno na neizpolnitev pričakovanj s Katarinine strani reagirala z ignoranco, če bi se zavedela, kako veliko bolečino povzroči  tem mali Katarini? Sem prepričana, da ne. Ni vedela, kako zelo s tem prizadene Katarino, zato se je ne sme kriviti.


Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:

Glej, Blisk. Sem že rekla – moji starši te napake ne morejo več popraviti. Starševske vloge ne bodo več odigrali, jaz pa sem tudi odrasla ženska. In kot taka znam ločevati, znam razumeti, znam presojati. Tega kot mala punčka nisem znala. Takrat sem lahko sprejemala samo ljubezen, kar pa ni bila ljubezen, sem povezala z bolečino. Ampak danes to zmorem. In starši tega ne morejo več popraviti, pa četudi bi jim jaz to povedala in četudi bi si še tako zelo želeli popraviti napake. Ta čas je mimo. Se ga ne da več zavrteti nazaj. Se ne da več popraviti storjenih napak.

Oprostite tudi meni, da se vtikam, vendar na tej točki me je do konca pogrelo vprašanje, ali ozaveščati starše s svojimi travmami ali ne. Odločno sem za to, da se starše pusti v miru. Svojo starševsko vlogo so dokončno odigrali in pravico imajo do miru. Kar je bilo takrat narobe, se je dogajalo v drugem času, težko bi danes pravično presodili vse okoliščine.
Naj za ilustracijo povem primer. Očim me je od 7 leta naprej zlorabljal, mama za to resnično ni vedela. Pustimo, kako ni vedela in kako sem se izkopala iz tega, vendar sem se sama. Vsa ta leta sem stvar pustila pri miru, na obiskih doma se naprej igramo gledališče. Naj ji danes, ko sta oba upokojena, povem, kako močno ga je takrat zatupila, da se je sploh poročila z njim in da ni pogruntala, kaj se je dogajalo? Naj počakam, da očim umre in ji potem povem? Bi ji morala povedati takoj po tistem, ko sem šla od doma? Kadarkoli vmes v teh letih? Pustimo, zakaj nisem povedala takrat, težko je z našimi možgani govoriti v imenu sedemletnice.
Po moje je danes mami govoriti o tem skrajno nepotrebno. Nikomur ne bi koristilo, njej pa bi uničilo starost in njeno globoko prepričanje, da mi je z vso svojo ljubeznijo in prizadevnostjo dala čudovito otroštvo. Po moje je to ena najhujših stvari, kar se ti lahko zgodijo, saj naenkrat ostaneš brez preteklosti oz. vse je zlagano.
Prepričana sem, da je potrebno starše pustiti v njihovem času v miru umreti, svoje travme pa razreševati v današnjem času drugje.
Pa brez zamere.

No najprej bom reku, tud jst sem razmišljal tako kot vi vsi tuki dokler nisem prebral omenjene knjige, zato prosim preberte si jo, ker stvari razloži na mogoče bolj razumljiv način kot pa jst.
Druga stvar, pustiti starše v dobri veri, da so počeli IN POČNEJO še vedno dobro, je kot da imaš pod sabo delavca ki ti je dober prijatelj in stalno dela napake in zato, da ga ne prizadaneš boš tiho in te bojo tvoji nadrejeni zmerjali, ker tvoj delavec slabo del.
Ali iz Katarininega primera, kako naj ona to stvar razčisti pri sebi, če njena mama še vedno isto počne, še vedno jo ignorira ko pride do problema in ker se ona tega zaveda je še toliko bolj boleče in pušča še toliko večje posledice, namesto, da bi se pogovorila z mamo in ji povedala kaj počne narobe.
Če mene vprašaš, je ta način, ki ga ti opisuješ, samo potlačenje čustvene prizadetosti, globoko v podzavest, tja kjer se pozabi, dokler ti starši ne umrejo in lahko to spraviš ven iz sebe.
Moj namen nikakor ni prizadeti starše, ali karkoli drugega, pač pa jih ozavestiti in ti praviš, da so svojo starševsko vlogo odigrali, sploh ne to so tvoji starši, do konca življenja in do konca življenja bojo igrali starševsko vlogo, ne glede na to koliko smo MI stari.
Tora, mi je prav žal, da se ti je to zgodilo, ampak ali si pomislila, da tvoja mama ve kaj se je dogajlo in ni imela poguma to prekinit in da te zdej vsakokrat ko te vidi, te gleda z veliko bolečino, da jo to neznosno žre, da se teb niti ne sanja, koliko jo to boli in da če bi se pogovorila z njima, bi mogoče dala mami možnost, da ti pove, da ve in da ji je žal in da bi rada, da ji oprostiš.
Druga stvar, zakaj se sploh udeležuješ gledališa vaše familije, če te to razjeda, če te vsak kontakt z njimi popolnoma izčrpa.
Ali zato, ker moraš, ker so ti starši, ker jih nočeš prizadet???
Sorry, celo življenje so nam vcepljali v glavo, da so starši zakon in da jih moramo spoštovat in imeti radi brezpogojno, ampak oni so ravno tako ljudje in ravno tako si MI zaslužimo spoštovanje z njihove strani, tko kot oni iz naše.
ANA, ti zdraviš svoj zobobol, ampak ali se zavedaš, da tvoj zobobol povzročajo tvoji starši, če boš staršem povedala, da ti povzročajo zobobol, ne rabiš aspirina.
Prosim preberte si knjigo in glejte na starše kot na ljudi, ne kot na bogove.
Pa brez zamere!

Miska, nisi sama, še nekdo je tu, ki deli mnenje, kot ti.
blisk, preberte si knjigo si rekel.
A se ti zavedaš, če postaviš 10 psihologov v krog, da se jih 8 verjetno ne bo strinjalo? Si že slišal za drugo in tretje zdravniško mnenje. Sigurno si. To sem napisal samo zato, da te spomnim, da se mogoče avtor te knjige moti.
Tako kot je miska napisala, ja starši so samo ljudje, in zato jim nimaš kaj očitati. Boš videl sebe? misliš da ti ne bo kaj očitati? In zakaj ti bo? Ker smo si različni človek. Kako pa veš da bo tvojemu potomcu ugajala vzgoja subjektivne narave? A tudi za vse kar so ti kdaj narobe povedali, hodiš okoli in jim govoriš da so se zmotili? Mogoče so pa imeli svoj prav? Mogoče je pa ta človek toliko različen od tebe, da ima drugačne potrebe, drugačne vrednote, v nekaterih primerih jih celo nima.
KAj pa če bi bil tvoj oče serijski morilec-bi mu ti dopovedal da živi napačno? Bi mu ti lahko razložil, kako naj vzgaja, če ne ceni življenja? To je bilo malo harikirano, pa vseeno, obstajajo tudi takšni primeri, v Ameriki jih je trenutno 48.
Pa sej to ni pomembno, pomembno je to, da pogledaš kaj je nastalo s teboj? Si dober človek, si pameten človek, si sposoben ljubiti, se rad učiš, živiš?????????
DA.
Se pravi, da si na pravi poti. AKj bi bilo če bi bil vzgojen drugače*? Si kdaj pomislil? Če bi bil mamin sinko, če bi se bal življenja, če bi se bal ljudi in žensk, ko bi ti bilo vse prineseno na pladnju in sedaj ne bi bil sposoben boriti se sam?(tako kot jaz)
kratka, ni vedno vse tako črno kot se zdi.
Tora ima prav. Kljub vsemu kar je doživela(žal mi je za to), ve da nima ničesar od tega, če to stori. Temu človeku je žal, če mu je, če mu ni, a misliš da bi mu pa potem bilo? Saj on se zaveda, samo če misli da ni narobe, potem mu bo težko povedati da je. Saj vsi vemo kaj je prav in kaj ne, pa vseeno je toliko razlik, toliko kriminala, ....
Upam da se končno razumemo.
LP
T.

John Doe, zgleda da si ti edini razumel, kaj sem hotel napisat.
Relacija starši, starševstvo in otroci se konča, ne takrat, ko ptički odletijo iz gnezda, ampak takrat ko starši umrejo. oz. od dneva, ko nimamo več nobenih stikov z njimi.
Do takrat, pa je njihova vloga in vpliv še precejšnji, mal si poglejte povezavo vašega življenja z vašimi starši in nekatere vaše reakcije glede na njih in opazili boste, da bi kakšno stvar drugače reagirali, če to ne bi bili vaši starši.
Torej pa smo tukaj.

Thot, na tvoj post ne bom odgovarjal, ker se vedno obesiš na kakšno besedo, pa ti bom sam reku, nisi razumel.

MIŠKA, narediš, kot se ti zdi prav in jst naredim kot se mi zdi prav, pa če tudi boš naredila narobe, zame si še vedno isti človk.

Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 10:18:12:


Temu ni tako. Starši imajo tako dolgo vpliv, dokler ne ozavestimo karme, ki smo jo sprejeli od njih. Lahko so umrli fizično 10x, pa ostane to, kako smo jih mi dojeli. Zbrisati jih ne moremo. Če jih, ne ljubimo življenja v resnici.

Quote: