Uf, Blisk… mi ne boš zameril, če ti povem, koliko obsojanja jaz začutim v temle tvojem pisanju… Koliko obsojanja za to, da so starši krivi, da so takšni, kot so… Da so krivi za to, ker so naredili največ, kar so znali in kar so zmogli… Uf…
Bom poskusila razložiti še enkrat. Ne verjamem sicer, ali boš sploh razumel, kaj želim povedati… Ker imam občutek, da si ti v svojem svetu razmišljanja in jaz v svojem… In ti si ne pustiš vzeti vere v svoj način razmišljanja, jaz pa ne v svojega... Edina razlika med nama je verjetno ta, da sem jaz ravno preko tega, kar sem opisala Katarini popolnoma odpustila svojemu očetu, zate pa ne vem, če si to storil. Po tvojem pisanju sklepam, da ne…
Blisk – najprej ločiva starše vsaj na dva dela, prav? Na takšne, ki jim je malo mar za svoje otroke, ki jim je popolnoma vseeno, kakšno ljubezen njihovi otroci dobijo, če jo sploh dobijo… In na takšne, ki svojo ljubezen do svojih otrok izražajo… Na način, na kakršnega pač znajo in zmorejo… Na tisti način jim dajo vso svojo ljubezen…
In pustiva tiste prve starše ob strani – čeprav se mi zdi, da tista prava ljubezen do vseh in vsakogar in tisto pravo odpuščanje zajema tudi te… Pa tudi jaz še nisem na tej stopnji, zato o njih ne bom govorila. Težko mi je tudi verjeti, da sploh kdo doseže to stopnjo… Dalajlama, mogoče? Pa tudi on v svoji knjigi Etika za tretje tisočletje priznava:
»Da je temu res tako – da sta človekovo splošno stanje srca in uma, oziroma motivacija, v trenutku dejanja – v splošnem ključ za določanje etičnosti, zlahka razumemo, če pomislimo, kako vpliva na naša dejanja, kadar se znajdemo v primežu močnih negativnih misli in čustev, kot sta sovraštvo in jeza. Tedaj sta um in srce vznemirjena. Poleg tega, da izgubimo občutek za razmerja in vidimo dogodke v izkrivljeni luči, pozabimo tudi na to, kako bodo naša dejanja vplivala na druge ljudi. V resnici smo lahko tako iz sebe, da popolnoma pozabimo na druge in njihovo pravico do sreče. V takšnih okoliščinah naša dejanja skoraj zagotovo kazijo srečo soljudi, kljub siceršnjim najboljšim namenom, ki jih gojimo do njih, in ne glede na to, ali so naša dejanja namerna ali ne«…
Dotakniva se torej tistih staršev, ki naredijo za otroke največ, kar zmorejo… Ki dajo otrokom vso tisto ljubezen, ki jo sami premorejo in vso ljubezen, ki mu jo želijo dati… Ker sami niso nikoli razčistili s svojimi ranami, ker jih še vedno tlačijo v podzavest in jih ne priznavajo. Te rane so posledično namreč povezane z bolečino, nikoli izraženo v otroštvu, ampak samo potlačeno. Ki pa so še vedno del nas, dokler jih ponovno (zavestno?) ne doživimo in z njimi razčistimo. In če se sploh ne zavedaš, kaj je v tvoji podzavesti, kako boš torej za nekaj kriv? Kako boš kriv za nekaj, česar tvoja zavest ne zaznava in je tisto samo klic podzavesti? Podzavest vznikne in spregovori. Tvoja zavest pa ne ve, kaj sploh govori podzavest, če s tem ne razčistiš. Kako naj boš kriv za nekaj, česar ne veš?
Preberi še enkrat tale del Katarinine izpovedi:
Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:32:57:Fora je v temu,da mi ta ignorancija,ki sem jo ljudem,ki so me na kakršenkoli način prizadeli,užalili,posredovala sama ni všeč,ker enostavno ni prav!Normalno,govorim o ljudeh,ki so mi blizu...
Potrebovala sem ogromno časa,volje,da sem se zavedala kaj počnem.In vedela sem da počnem narobe...ključen je še vedno pogovor,možnost opravičevanja,oprostitve,razumevanja.Brez pogovora je težko...vsaj zame.
Podzavestno je reagirala tako, kot je bila naučena v svojem otroštvu. Dokler se tega ni zavedela, je reagirala tako, kot ji je govorila podzavest. Je bila torej kriva? Ne. Po mojem mnenju vsaj. Hvala bogu je bilo v njej tisto, da s takim načinom samo prizadane ljudi, tako močno, da se je odločila spopasti s tem. In preseči… Dokler pa sploh ne veš, kaj v tvoji podzavesti je, ne moreš govoriti o krivdi... In sama še vedno trdno stojim za tem stališčem.