Katarina, Ok, vidim, da si nekako z mamo vse skupaj ze razcistila in da se sedaj ukvarjas s tem, da te enostavno moti ta tvoja ignoranca, katero prikazes, recimo, svojemu dragemu, kadar pride do nekega konflikta in se "spreta".

Taka si nisi vsec in isces sedaj poti do spremembe. OK. V kaj bi se pa rada preobrazila? Sam sem recimo od pamtiveka in popizdim takoj, stresem svojo jezo v sekundi, si s tem olajsam vest in ce hocete razbremenim duso ter nemalokdaj uzalim sogovornika. Pa? Tak sem. Spreminjal se zavoljo bontona in lepih besed ne bom. Je tko? Zame je. In zame je moj karakter tudi sprejemljiv in tista pescica, ki mi je blizu se je s tem sprijaznila in vse laufa tako, kot je treba. Problema ni vec. Ce pa se kdo ne more s tem mojim karakterjem sprijazniti.. ja jebi ga. Le kaj bi pa blo, ce bi vsem ugajal? Katastrofa!

Sem se pa z leti naucil, da se je vcasih bolje mal u jezik ugriznt in tist svoj napad malo umilit.. tako se bos najbrz tudi ti naucila, da ce je ze ignoranca prisotna, je vcasih dovolj, da vleces surlo samo 5 min. in ne 5 dni.

Pa velik srece.

Uf, Blisk… mi ne boš zameril, če ti povem, koliko obsojanja jaz začutim v temle tvojem pisanju… Koliko obsojanja za to, da so starši krivi, da so takšni, kot so… Da so krivi za to, ker so naredili največ, kar so znali in kar so zmogli… Uf…

Bom poskusila razložiti še enkrat. Ne verjamem sicer, ali boš sploh razumel, kaj želim povedati… Ker imam občutek, da si ti v svojem svetu razmišljanja in jaz v svojem… In ti si ne pustiš vzeti vere v svoj način razmišljanja, jaz pa ne v svojega... Edina razlika med nama je verjetno ta, da sem jaz ravno preko tega, kar sem opisala Katarini popolnoma odpustila svojemu očetu, zate pa ne vem, če si to storil. Po tvojem pisanju sklepam, da ne…

Blisk – najprej ločiva starše vsaj na dva dela, prav? Na takšne, ki jim je malo mar za svoje otroke, ki jim je popolnoma vseeno, kakšno ljubezen njihovi otroci dobijo, če jo sploh dobijo… In na takšne, ki svojo ljubezen do svojih otrok izražajo… Na način, na kakršnega pač znajo in zmorejo… Na tisti način jim dajo vso svojo ljubezen…

In pustiva tiste prve starše ob strani – čeprav se mi zdi, da tista prava ljubezen do vseh in vsakogar in tisto pravo odpuščanje zajema tudi te… Pa tudi jaz še nisem na tej stopnji, zato o njih ne bom govorila. Težko mi je tudi verjeti, da sploh kdo doseže to stopnjo… Dalajlama, mogoče? Pa tudi on v svoji knjigi Etika za tretje tisočletje priznava:

»Da je temu res tako – da sta človekovo splošno stanje srca in uma, oziroma motivacija, v trenutku dejanja – v splošnem ključ za določanje etičnosti, zlahka razumemo, če pomislimo, kako vpliva na naša dejanja, kadar se znajdemo v primežu močnih negativnih misli in čustev, kot sta sovraštvo in jeza. Tedaj sta um in srce vznemirjena. Poleg tega, da izgubimo občutek za razmerja in vidimo dogodke v izkrivljeni luči, pozabimo tudi na to, kako bodo naša dejanja vplivala na druge ljudi. V resnici smo lahko tako iz sebe, da popolnoma pozabimo na druge in njihovo pravico do sreče. V takšnih okoliščinah naša dejanja skoraj zagotovo kazijo srečo soljudi, kljub siceršnjim najboljšim namenom, ki jih gojimo do njih, in ne glede na to, ali so naša dejanja namerna ali ne«…

Dotakniva se torej tistih staršev, ki naredijo za otroke največ, kar zmorejo… Ki dajo otrokom vso tisto ljubezen, ki jo sami premorejo in vso ljubezen, ki mu jo želijo dati… Ker sami niso nikoli razčistili s svojimi ranami, ker jih še vedno tlačijo v podzavest in jih ne priznavajo. Te rane so posledično namreč povezane z bolečino, nikoli izraženo v otroštvu, ampak samo potlačeno. Ki pa so še vedno del nas, dokler jih ponovno (zavestno?) ne doživimo in z njimi razčistimo. In če se sploh ne zavedaš, kaj je v tvoji podzavesti, kako boš torej za nekaj kriv? Kako boš kriv za nekaj, česar tvoja zavest ne zaznava in je tisto samo klic podzavesti? Podzavest vznikne in spregovori. Tvoja zavest pa ne ve, kaj sploh govori podzavest, če s tem ne razčistiš. Kako naj boš kriv za nekaj, česar ne veš?

Preberi še enkrat tale del Katarinine izpovedi:
Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:32:57:

Podzavestno je reagirala tako, kot je bila naučena v svojem otroštvu. Dokler se tega ni zavedela, je reagirala tako, kot ji je govorila podzavest. Je bila torej kriva? Ne. Po mojem mnenju vsaj. Hvala bogu je bilo v njej tisto, da s takim načinom samo prizadane ljudi, tako močno, da se je odločila spopasti s tem. In preseči… Dokler pa sploh ne veš, kaj v tvoji podzavesti je, ne moreš govoriti o krivdi... In sama še vedno trdno stojim za tem stališčem.

Miska upam da sem te razumel, čeprav je bilo pisano Blisku, si napisala nekaj, kar je Resnica če hočemo.
Točno tako je. Ljudje smo si različni. Ljudje imamo različno razmišljanje, različne vzorce iz okolja, naučene ali samoizdelane.Vsak odreagira ali ravna tako kot zna in kot mu je blizu.In verjetno redkokdaj naredimo tako kot bi si drugi želeli. V tvojem primeru starši ne vzgajajo, tako kot bi morali.
Zakaj je tako?
Nekoč v šali mi je padel v glavo stavek:
dali so nam možgane, pozabili pa so priložiti navodila.
In ta navodila se iščejo že skozi tisočletja, skozi vere, psihologije, filozofije, a vseeno nismo našli.
In kaj bi radi?
Da se drugi do nas obnašajop kot mi želimo?
Seveda, ko pa mi ne vemo kako-vsak trenutek in od vske osebe bi zahtevali nekaj drugega, drugačnega.
Ne vem, se bom držal stavka skozi življenje:
Who am I to Judge???
Miska predvidevam, da sva govorila o isti stvari, malo drugače jojaz vidim, pa vseeno...
LP
T.

Pa še nekaj...Vesela sem,da ste se tako zelo razpisali o ignoranci,starševskih odnosih...Primer z mamo sem izpostavila samo zato,da bi lažje razumeli,kakšno povezavo čustev in razuma iščem.
Res pa je,da je še ogromno stvari,ki so še vedno vkoreninjene,pa nekako niso "moje".Ob prebiranju vaših postov jih še bolj prepoznavam,predvsem pa dajem potrditev sama sebi,da opazovanje v ogledalu ni nič nenormalnega.

Hvala Vam,

Katarina

Ja, to je tudi zame Resnica-kot sem pisal tam pri resnici:). vsak ima svojo. ker ima vsak svojo pot. Cilj je pa en in edin-biti srečen. tako jaz gledam skozi vse filozofije, skozi vsa verstva, skozi življenje.
ZAto pa zmeraj poudarjam, da imamo vsi oziroma nima nihče prav. Samo da je tako kot si želimo in živimo po načelu, live and let live.
LP
T.

Robi – če boš še enkrat prebral, kar sem napisala, boš videl, da sem govorila o odpuščanju in o tem, kako sem našla svoj notranji mir glede tega…

Se mi zdi, da si malo zamešal stvari… Odpuščanje očetu nima nobene zveze s tistim, kar se mi bo še dogajalo v življenju… Ko bom naletela osebe, pri katerih se mi bodo odprle rane, ki sem jih recimo dobila v odnosu s svojim očetom... Ampak to je čisto nekaj drugega in nima nobene povezave odpuščanjem samim... To bom reševala s tisto osebo, ki mi bo odprla rano (če še ni zaceljena) in to takrat in v tistem trenutku, ne pa z očetom. Po mojem mnenju vsaj. Se mi zdi, da sem nekje že zapisala tudi tole: »rane, dobljene v odnosih, se lahko zdravijo edinole v odnosih«…

m.

Miška, popolnoma te razumem, kaj si hotela povedati, pa čeprav mogoče misliš, da ne, ampk, zadeva je takale.
Kot ptvo, si zadevo mogoče razumela preveč osebno, ja res je nisem imel s starši takega odnosa kot bi ga moral, ampak vseeno ni tko grozno.
Kot drugo, pri tebi je zadeva drugačna, ker tvojega očeta ni več in si mu lahko odpustila in če bi še bil tukaj, bi mu lahko odpustila, ja lahko bi mu ampak ne na tak način ko si mu sedaj, ne na tak način, ko se vse tist, kar se je nabralo izprazni, oprostila bi mu pri sebi, ampak, vse to bi še vedno ostalo v tebi.
Sedaj bom tako reku, mu lahko odpustiš, ker ga ni več in ga niti ne moreš več obojat, za karkoli, ker mu enostavno ne moreš povedat.
Starševstvo je velika odgovornost in težko rečeš, da nekdo dela po svoji moči, oz. ne.
In če staršem poveš, kaj so delali narobe in jim razložiš, kaj še vedno počnejo narobe, po moje edino tako lahko razčistiš pri sebi, ker si razčistila zadevo z njimi, ne moreš pa zadeve pri sebi razčistit, pr njih pa ostane tako kot je blo, zarad tega, ker boš ob vsakem srečanju s starši doživljala spet iste zadeve ampak na drugačen način, ker starši še vedno delajo narobe in se tega niti ne zavedajo.
In verjem zlo mal te poznam, pa mislim, da sem te ogromno spoznal, pa mal razmisli, v katerih področjih tvojega življenja ti ne gre najbolje in kako je to povezano s tvojimi starši in boš hitro prišla do povezave.
Pa te vprašam, če imaš probleme zaradi nekoga celo življenje a nisi ti toliko vredna, da poveš staršem, da si zaslužiš, da te drugače tretirajo, da naj ne delajo istih napak kot pred 20 leti.
Miška, lahko ti razčiščuješ sama zadeve, ki se tičejo samo tebe, ne moreš pa razčiščvat takih zadev, katere se tičejo tudi drugih.

Miška, tako prekleto se oklepaš tega, kar ti je nekdo vbil v glavo, da starše ne smeš prizadet.
Ampak, a oni so te pa lahko prizadeli, že kot čist majhno otroško bitje ki zre v svet z nebogljenimi očkami, si prenašala vse tiste njihove napake storjene v veri dobrega.
Jst ne pravim, da jih moraš kakorkoli nalašč prizadet, da jim vrneš to kar so ti naredili. Ampak pravim, da jim moraš dat vedet, kaj so naredili narobe, da lahko to popravijo.
Ker dejstvo je, da lahko zadevo rešiš še sedaj, ko starše imaš, ali vsaj enega od njiju, poveš, kaj so počeli narobe in kako je to vplivalo nate, ne zato, da jih prizadaneš, ampak zato, da zgradiš nov odnos, bolj pravilen.
Ker enostavno ne moreš, razčistit pri sebi, če nisi razčistila z njimi, ker ti bolečino, ki so ti jo prizadejali v tvojem otroštvu in naprej, še vedno povzročajo, isto bolečino, na drug način. To je isto, kot da imaš rano, ti si jo zdraviš, nekdo ti pa še vedno dreza vanjo, taka rana se nikoli ne pozdravi, zato moraš odpraviti povzročitelja rane, s pogovorom, ki pa jsano, da ne bo prijeten ne zate, ne za tvoje starše, ampak fora je v tem, da se takih zadev raje izognemo in trpimo dalje, kot pa da bi se pogovorili in zadevo enkrat za vselej razčistili in s tem zgradili boljši odnos med starši ob enem pa s tem tud lahko začnemo graditi na sseb oz. na svoji osebnosti.
Seveda lahk vzameš tud drugo varianto, pa starše ignoriraš oz. se jih izogibaš, ampak problem ostane.
Miška ne izogibaj se problemu, sooči se z njim, trenutna bolečina bo večja, ampak dolgoročno bolečine ne bo več, saj jo boš "razčistila".