Draga, Katarina, lepo si napisala. Slej kot prej se bodo tudi oni sprijaznili s tem... Veliko sem razmišljala, o tem. Po vsej verjetnosti, so še drugi dejavniki, ki so deklico privedli do te odločitve. Njenih staršev nisem poznala, vem, da je deklica imela težave tudi sama s seboj. Vem, da je bila odlična učenka, a to ne pomeni, da mladostnik nima težav. Dejstvo, da je odšla na tak način, je v meni prebudil razmišljanje, saj imam hčero v njenih letih... In takih zgodb veliko poznam... Imela sem namreč prijateljico, s katero sva res v zadnjih letih izgubili stike. Je psihiatrinja, a se ji je lansko leto tudi njen sin obesil. Bil je star 17 let...
Katarina wrote on 28.11.2002 at 11:29:57:Strinjam se...nima smisla obsojati.
Vsak človek,ki naredi takšno ali drugačno stvar ima vsaj en razlog.Kaj je prav in kaj narobe bi lahko razpredali v nedogled.
Sama (kot ostali),težko verjamem,da se je deklica za ta korak odločila zaradi kraje.Tudi o tem kako je sprejela takoimenovano "sramoto" bi se najbrž dolgo pogajali.
Vse kar ostane je njena odločitev.
Vem,da se je z njo težko sprijazniti,toliko težje ker so verjetno prav vsi prepričani,da bi jo zaradi njene starosti lahko spremenili,če bi le imeli čas.
Ja,ta nemoč nad spremembami razžira...Vem to.
Vem tudi,da ni lahko.A s časoma,ko se čustveno malo odmaknemo od šoka,dogajanja...ja,takrat prihajajo nove razsežnosti razmišljanja.Predvsem pa takšna,ki nas na začetku ne spremljajo.
Katarina
Home
Pages: 
