točno tko amstel ... dobr si ga ... to ga moti, ampak brez tega pa nebi bil ... tko to ne gre ... kle prideš direkt do digitalnega sveta ... al ja al pa ne ...

vsak pride enkrat (vsaj) v lajfu da točke kjer vidi, da je svet digitalen, da ni nians, da je samo ena al pa nič, morš pa čuvat da te to ne prevzame, ker na prvem nivoju je svet vse kaj drugega kot digitalen

tole amortiziranje in to ... preobrazba mogoče?
ker vzorec lahko preobraziš, spremeniš ... kaj ti amprtiziranje pomeni? da bi te manj moril, ker si ga že glih izavestu al kaj?
nema tu jebanja ... najprej ozavestiš pol pa še oddelaš, lahko pa kr direkt med oddelavanjem ozaveščaš, je druga pot lažja, je pa tud daljša ...

Hehe, Amstel - jezna? Nasprotno - vesela sem... Saj veš: vsaka glava nekaj ve, vse glave skupaj pa vse...

M.

Quote:


Proces znotraj vzorca, ki ga furam kljub temu, da sem ga po moje dost dobr ozavestu, je točno to: enkrat nekaj je 100%, pol evforija, z druge strani pogledan pa točno to ni nč, pol depresija. Še sreča da sem zadevo nekak  ozavestu kot proces, pa sem se nauču v bistvu v obeh skrajnostih en pomen videt, da ne rečem uživat, dokler se psihične vsebine sam ne v seb ne predelajo (to je moore dobr skoz  saturn popisal).  Mi zgleda to tko kakor en direkten prenos na zemljo iz enih  drugih  nivojev, da to ne bi smel bit 'normalno', ker normalno je čredna mentaliteta pa fuzbal. Ker tega črednega amortizerja ni, sem si 'digitalne' nivoje svet sam razstvu, ga trascedentirov in ga virtualno  skreirov, pol  pa se pol iz preko njih  dol v real lajfu orinetiral.

Amapk to je po moje tipičen proces enega mal zafrustriranega intelektualčka, ki podcenjuje mentaliteto ulice, ker ga ta ne sprejme, ker je preveč zatežen. Ne sprejme pa ga ravno zato, ker tam je življenje pisano, ni sprocesirano na 0 pa 1 pa v tem smislu precej okorelo pa z enim precejšnjim procesorskim zamikom po navzen v bistvu dost hladno pa analitično lavfa, čeprav maš strašne notranje boje pa mnoge strašne dileme, ki jih noben od zunaj ne zastop... (berte hesseja, jest se z njegom demianom pa samotnim volkom pa steklenimi biseri ful ideentificiral, nekaj sem o tem tud tle že pisal  http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=opens;action=display;num=10123086... )


Quote:


Glejta, amstel pa gape, jest v bistvu živim po enmu vzorcu, ki sem ga sfantaziral v pomanjkanju enih varnih  in trdnih  psihičnih vsebin:  ubčutenja ene vrstniške 'čredne' psihoze; konzervativne družinske vzgoje v smislu odprte krščanske morale; klasične izobrazbe v smislu zunanje motivacije za študij zaradi višjega socialnega statusa in dost dnarja; partnerskega odnosa,  ki je podaljšek pričakovanj tastatrih pa družbe in v bistvu zaradi tega ekonomska skupnost; pojmovanja službe v kariernem smislu.. Ok. elemni tega so bli, sem odraščal na podeželju,  se mi je real-lajf dogajal pod oknom,  ampak sem jih spremljal z ene distance, skoz šipo,  z ene 'digitalne' pozicije, ki sem jo ustvrail sam, ampak brez klasičnih itelektualistističnih  vzorcev, ker sem hrati mistificiral intelektualizem v enem meščanskem smislu, kjer so čredna morala pa kariera pa vse kar gre zraven že brez distance vprogramirani  v to digitalizacijo.

Bi reku po gapetovo, da preobrazbo pojmujem kot potrebo po tem, da bi ta digitalni pogled na svet vkomponiral tud ta digitalni pogled sam, pa hkrat pričakujem, da bo se pol zadeva tko sprocesirala, da bodo med sabo zbogani vsi nivoji hkrati, prehodi pa zato ne bodo travmatični.    

Konkretno gledano naj bi to pomenilo, da se na mentalnem področju  filozofije posamičnih življenskih obdobij združjo preko ene rdeče niti v eno življensko  metafiziko in  da se na čutveni ravni posamični čustveni odnosi odvežejo odvisnosti od konkretnih oseb ali bstrakcij in in se trascedentirajo v enem religioznem smislu, tko da bom sposoben priklopit tako na skupne presežke čustvovanja fusbal fanov kot  vernikov v posvetne in onostranske  oblike ljubezni.

Jest nekak slutim, da tisto odklaplajanje od vzorcev ni več prava pot, ker pol se dejansko počutiš, da moraš vse začenjat znova pa drgač. To odklapljanje od starih pr men pomen  vzpostavljanje novih, to sem po moje počel dozdej, zato je tolk naporn. To je morda zgledal kot transformacija, v bistvu pa vedno znova preigravaš nove vzorce po istem principu, po previsni steni plezaž horizontalno.  Zato vidim izhod v dejanski preobrazbi, neke vrste transedenci. V mojem primeru 'digitalnih' vzorcev realnosti, ker sem 'taprave'  pač nadomestli že takrat, ko so drugi pod oknom igral fuzbal...

Unih miškinih pet čutov, ki se vežejo na osebnost, nas po moje res ne more potešit, nas pa sestavi kot osebnost,  skozi katero se potem lahko dušo in njene potrebe začutmo v celoti. Po-tešeni smo itak šele potem, ko začnemo pedent njene kaprice, eno za drugo in vse hkrat. Podpišem.      

Tud name je Hesse pustil velik vtis, eden izmed prvih, zdaj ali je bilo dobro zame ali slabo nima smisla razglabljat. Ne da bi te zanikala, titud, tvoja razmišljanja so zlata vredna, ampak ravno tale tvoj  razum je tisti taisti, ti ne da miru. Upravljaš ga ti. Zato vendar upam, da obstaja še ena pot - preprostejša, sredinska, naravna, tista, ki zmeraj pelje k sprejemanju obstoječega stanja. Obstoječe stanje - sedaj - stvarnost. Zmeraj sedaj. Ti po globinah svoje duše iščeš cel kup navlake iz preteklosti, ki je ne želiš spustiti, pa oprosti, da sem tako osebna (itak, da lahko kaj takšnega napišem, vedite, da sama tako čutim). Sama v zadnjih tednih preživljam veliko krizo, ki me resnično kali v učenju, kako se naravnavati na nerazmišljanje o sebi. Kako se vdati na nek način. Kako si ne želeti več od tega kar je. To ti pišem, ker čutim, da je to neke vrste maltretiranje samega sebe, ampak to ni prava pot, verjemi. Morda upaš, da boš s takšnim početjem dosegel točko odrešitve. Ne, to je zmota. Sam se moraš odločit, da prenehaš z načinom razmišljanja, s primerjanjem, ki te ločuje od drugih, kajti to uničuje. Edinstven si, tako kot vsak in vsak hrepeni po sprejetju in priznanju, zato si želim, da bi o tejle zgodbici razmislili vsak pri sebi in jo vtisnili v spomin. (tole je prav tako namenjeno JohnDoeu in BooRuthu in njunim sencam). Pa ne mi zamerit.


Quote:

titud wrote on 16.07.2002 at 12:53:07:


Veš kako gre po moje proces dela na sebi:
- imam problem, ki je to pa to
- odločitev, da po starem ne gre več, je navadno posledica prevelikega trpljenja, ali gre za uvid nesmiselnosti vedenja, mišljenja, čustvovanja
- rad-a bi spremenil-a tole
- da bi lahko spremenil-a tole, rabim... tole

Vse ostalo, po mojih izkušnjha ni proces spremembe in zdravljenja.
REzultat spremembe pa je vsekakor to, da igraš en sproščen fuzbal, brez depro posledic.

Quote:


Če bi bi bil vedež, ne bi bil revež... Metoda, o kateri pišeš, je mojem v redu, če si sposoben enega 'zdravega ' pristopa k reševanju posamičnega problema. Če pa se zadev lotevaš tko kot jest, je jeba, ker moj problem ni posamičen, ker pomojem nimam kakšne konkretne travme,  ki mi redno al pa občasno prebija v zavest in me 'moti' pri sicer 'normalnih opravilih. Pol je res treba prit do tega, da tko ne gre več, se izpovedat, locirat problem, ga razložit, po možnosti skušat razumet in spremenit obnašanje, da se ga losaš.

Moj problem je, da lahko proglasim celotno dojemanje sveta pa sebe v njem  za  eno nenormlano psihozo, amapk s tem ne bom še nč naredu, ker bom čez vse metode ozaveščanja posamičnih psihičnih vsebin šel okužen s takim 'virusom' dojemanja. Hočem povedat, da se sicer psihične vsebine zorganizirale v en pogled na svet, izoblikovale so en svetovnonazorski koncept, ki je zaživel eno svoje življenje, ki ga tud z zavestnim vplivanjem na posamične  psihičnie vsebine ni več možno premaknt. Problem je v tem, da čutm, da vem, da mu nekaj manjka, ker omejuje, ker  posamičnim psihičnim vsebinam ne da 'dihat' pa jim ne da dost prostora za razvijat, ker jih hoče ves čas z razumom nadzorovat pa anlizirat, dokler ne butnejo ven vse hkrat  čist po svoje, pol pa spet 'jovo na novo' v eno oblikovanje novega pogleda na svet, v eno novo osrediščanje... Nč drugega ne jamaram kokr to, da bi se to v mojih letih že lahko nehal, ker se mi zdi, da je psihična  lukna, iz katere je treba pol na svetlo plezat, vedno globja, je za to treba velik volje pa moči zbrat.

Sem prebral transakcijsko analizo, ki si jo za pozitivke napisala. Po mojem mi 'psihična relanost' dokaj pravilno deluje, o se o idealnosti notranjih vezi med posameznimi 'kraji' in 'elementi' znotraj krajev pa bi dalo debatirat. Se mi pa zdi ključno, da anliza gradi notranje ravnotežje med vsemi temi dinačnimi kraji pa elementi psihe 'glede  na nekaj': ti to opredljuješ kot eno prirojeno 'pozitivnost', na katero se je treba pri življenskih odločitvah opirat,   gape bi pa reku da je   treba vsak vorec tko predelat,  da se na vsak vhod se odzoveš z ljubeznijo ...

To 'nekaj' nas je večina vrgla ven kot moteč dejavnik, ki ovira našo, 'objektivno' = racionalno/nečustveno  orientacijo v realnem svetu, v katerem vladata avtonomnost in odgovornsot. V medosebojnih odnosih sožitje nadomestil s tekmovalnostjo: smo sicer lahko eno, ampak le če smo skupaj proti nekomu drugmu (partnerstvo/družina kot varno zavetje proti pohlepni družbi,  moja firma proti fusbal fani proti drugemu moštvu...).  Smo dali en prevelik poudarek avtonomnosti pa eni odgovornosti do samega sebe, pa to mora nujno vključevat eno negativnost do drugih in v kočni fazi nazaj do sebe, če ti ne rata zamgat pa prevladat. Večini nam seveda ne rata, zato tolk depresije pa agresije  (samo poglejmo se ob blamaži slovenskih fusablerjev).

Skratka, pozitivnosti/ljubezni po moje danes ni možno racionalno umestit na osebnostni zemljevid tko kot avtonnomnosti pa odgovornsoti. Jo je po moji osebni izkušnji možno samo transcedentirat, kar zdrugimi  besedami pomen prebudit v seb eno religiozno čustvo (ki ga je naša z racionalizmom ukužena kultura bodisi zatrla bodisi vpregla v svoje kapitalsko/potrošniške mehanizme), ga nekam globoko vase al pa visoko nadse  centrirat in iz njega pa preko njega vse procesirat. Ker pol se nobena stvar ne zgodi na nov pa iz nič, potem ni treba vsaki psihični vsebini obhoda čez celo fizično  duševno strukturo delat, preden se na kaj vsaj začasno užitnega naveže. Pol psihično 'zdravljenje' ne bo več vlačenje motečih psihičnih vsebin iz podzavesti in njihovo postavljanje v dokaj realtivna medsebojna razmerja in 'nevtralizacija' skozi katarzo.

Potem bomo samotarji pa čredniki skupen  filing ob nažiganju žoge imel.            




Prav v tem religioznem, najsi še tako zgrešenem, mističnem ozadju je iskati podlago za čudovito sugestivno moč, ki jo ima vsaj psihološko gledano, vsaka religija na človeško srce

Razlozila, sej vem, pomagala pa ne  ???

Ampak povej, kako lahko samo z razumevanjem zamenjas ene navade pa izkusnje z drugimi, sej ne mores. Najprej si moras tudi druge nabrat.