| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Svetovalnica >> Osredotočenje in osrediščenje http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1025605245 Message started by titud on 02.07.2002 at 12:20:45 |
|
|
Title: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 02.07.2002 at 12:20:45 Bom skušov v lastnih izkušnjah pa spoznanjih pokazat na ene luknje v psihi, ki mi jih uspeva zlo za silo krpat. Pri seb opažam, da mam psiho tko uštimano, da se vedno znajdem v taki novi situciji, kot da vedno moram začet iz nule. V 'organskem' smislu to zgleda tko, kot da vse vse stvari zmeraj počnem 'skoz' eno stvar, in ko ta prersate v eno novo kvaliteto, se nimam na ničesar od prej opret. Očitno mi edino tko znese, čeprav je to včasih peklensko naporno in bi si želu, da bi blo lahko drugač. Ker ima to početje svojo osebnostno zgodovino pa evolucijo, ga bom skušal na kratko orisat. Kot mulc sem se 'vrgu' v šport, smučarijo. Osem let intenzivnih treningov in tekmovanj v tem iduvidualnem športu je pustilo sled v eni tekmovalni naturi, čeprav slasti zmage nisem prazaprav nikoli okusu. Svojo samozavest sem po mojem centriral v relativni prednosti oz. zmagi pred unim odzad. To se je odražal v pogledu na šolo, na vrstnike v šoli in sosedstvu, prve ljubezni: vse v duhu ene kompetativnosti in realtivnih zmag tja čez srednjo šolo. Ker je zmaga nad unim za tabo lahko hkrat tud poraz v primerjavi z unim pred tabo, po opustitvi športa ta vzorec evolvira v eno skupno stanje brezvolje, absurda in depresije, ki real-lajf prestavi v en ničvredni položaj v primerjavi z eno fikcijo, skreirano skoz umetniško pa znanstveno literaturo. Real-lajf pa njegova kompetaitivnost postaneta v vojski pa na faksu brez pomena, važna je filozofska nadgradnja, ki ma čist svoje zakone, po katerih naj se obnaša tud real-lajf, če ne tolk slabše zanj. Ta nadgradnja evolvira naprej v eno fatalno tuzemsko ljubezen, ki potegne v svoj čustveni vrtinec tako fikcije kot real-lajf, oba pa udarta skozi glavna vrata nazaj v obliki kreiranja duhovno/materialnih pogojev za mlado družino. Izhajat je blo treba iz ene nove situacije, pri tem pa se psiha ni mogla naslonit na nič trdnega niti v odnosu do prejšnjega real-lajfaniti in fikcij. Gre naprej enih dobrih deset let improvizacij iz hvalabogu trdne čustvene scene, a ko ta čustvena scena začne dobivat vse bolj trnascedentalne oblike, je psiha spet začela lutat v temi in plest svojo mrežo iz nič, da bi lahko ujela neulovljivo. Zdej sem tle, na vratih v nezavedno, transcedentno, ozaveščeno ali kakorkoli se temu reče, a katerokoli orodje privlečem ven iz svoje evolucijske ropotarnice izgleda čist neuporabno za fiksiranje svoje psihe na kaj trajnega, če že ne večnega, da bi se enkrat končno lahko na kaj trdnega trajno oprla in se spočila. Sem se mal skarikirov, ampak po moje pri opisu delovanje lastne psihe nism dost sfali. A ma šekdo občutek, da začenja zmeraj znova, da je od tega že mal zmatran, da ne bi smel bit tko in da tle gre za en feler v psihi, ki se morda komu sploh ne pokaže tko al pa ga je morda možno clo pozdravit? |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by John_Doe on 02.07.2002 at 13:56:25 Hja... ce gledas zlo pikolovsko, gres cisto pri vsaki stvari vedno znova in ni hudic, da tko bo vedno. Poglej cist banalen primer. Se midva recimo dobiva na piru in prvo je, kot vljudnostna gesta zahteva, da si podava roke, se pozdraviva in predstavivia... od zacetka. Novo poznasntvo, novo ime, nov nacin komunikacije, nove geste.. vse novo in vse gre od zacetka. Lahko bos reku, da sem mulo smrkav in da naj se raje spokam.. a vseeno... preskocit se da marsikatero stvar, sam kaj ko spet prides do neke ze poznane faze in gres spet po isti oz. podobni poti, ki se ti venomer od faze do faze zacenja na novo. Nimas kej. Sprijazni se s tem, da je to pac tko in ne vlagaj svoje kompletne energije v bezne zadeve. Saj ce hoces res vsaki stvari priti do dna, te zna pocasi zmankat od utrujenosti in pri tem lahko izpustis oz. zamudis marsikaj zanimivega. Pa se splaca to pocet, da prides nekje do celotnega odkritja, medtem, ko ti stvari uhajajo iz rok? Pravis, da si bil vzgajan v tekmovalnem duhu. Upam samo, da te niso nafilali s parolo :"The second one is the first looser." Ker pol se ti ne pise nic dobrega in se znas znajti vedno v senci, uzaloscen nad svojo utrujenostjo, vecnim drugim mestom in skrbjo, da je treba spet neki startat na novo... In se odgovor na tvoje vprasanje.... mene to, da zacenjam v dolocenih fazah vedno znova ne utruja, temvec me fila z energijo in pricakovanjem. Ali je za to kriv moj firbcen karakter? Ne vem. Mi je pa vsekakor vsec. :) PS. Pa sorry, ce sem se te dovolil analizirat, ker za to nimam ne pravice in ne osnove. Samo mmoje mnenje pac na tvoj post. Brez zamere, OK? |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 02.07.2002 at 14:59:16 Quote:
Nč se ženirat, bp, ti kar analiziraj, saj zato se tud tle gor razobešam. Si me po mojem tud kr dobr zaštekal, sva na sploh dons kar v formi, al kaj? Bi se pa v tale tvoj tazgoren nasvet mal obdregnu, naj ne vlagam kompletne energije v bezne zadeve. Tega bi tud sam po moje ne počel, če bi se tak lukzus lahko privošču. Ker prvič: kako določit , da določena zadeva res ni bežna in drugič: na kaj pol vezat kompletno energijo, da se ne raznese po bežnih zadevah in s tem tud mene čist ne razcentrira. Ker kot sem v uvodu zapisal, funkcioniram lahko le tko, da vse počnem 'skoz' eno stvar, če ne čist odbluzim in zaživim v enem paničnem strahu, da mi psihe živ bog ne bo več nazaj osredišču. Zato zavestno žrtvujem zanimive stvari in se zmeraj tud počutim tko, kot da mi stvari uhajajo z rok in zato mi vsakič tud dejansko uidejo in to totalno... Saj v bistvi ne počnem drugega, kot čez en filter tlačim stare psihične vsebine in ker ne gredo skoz jih zavračam kot ničvredne al pa jih skušam na nov predelat, za kar porabim včasih več energije, kot bi šel izkušnje znova nabirat... Skratka, jest eno osrediščenje rabm in bi se mu po moje težko odpovedal, ne znam pa vzpostaljat tko, da bi se osebnsotno lahko manj travmatično razvijal pa trasformiral. Saj lahko da sem samo razvajen, amak mam pri drugih občutek, da jim gre bolj gladko, čeprav bi za nekatere reku, da se tud transormirajo bolj na plitko, za večino pa tega prav gotovo ne morem trdit. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by bp on 02.07.2002 at 15:56:47 titud wrote on 02.07.2002 at 14:59:16:
Se nisem pod tisto jaz podpisal, je bil to John Doe. Bi se pa sicer res kar pridružil Johnovem mnenju, da za vse stvari na tem svetu ne splača pustit razrgat. In preden postane občutek popolne razpršeneosti oz. niča in praznine, torej nekako nasprotje monomanije, prevelik ali pa se ti zgodi ravno kontra, se spomni, da imaš v vdelan en čustveni kompas, ki je narejen tako, da te sicer zna v primernem trenutku na ta prav način potegnit iz dreka, ampak potem pa te cez čas tudi vrne nazaj v ravnotežje. In praviš, da dobro dela, skoraj kot giroskop. Samo drek moraš vmes pa spucat, da se spet ne namočiš. lp bp |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 02.07.2002 at 16:12:00 Quote:
Sory, bp, sem hotu napisat jd, pa si se mi ti pod prste uturil. Nč hudga, je očitno mel tud ta lapsus svoj namen. Una s pucanjem dreka je dobra, ampak to je probem filtra, ne pa celotnega postopka. To je pa po mojem že nova tema... |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by bp on 02.07.2002 at 17:27:02 titud wrote on 02.07.2002 at 16:12:00:
Ja, ja, ampak iz tega kar si napisal se pa ne da vsaj meni nič kaj dost razbrat, kaj za vraga te blokira, da ne moreš gradit na tem kar imaš. Si lepo opisal svoje življenje in digresije, ki bi jim jaz prej rekel izkušnje. Kaj je tisto, da moraš vsakič znova začet kot nepopisan list, zavreč vse kar si se naučil, oz. se nič ne naučit in iz življenja nič spoznat. Vidim le, da si kar nekaj časa tiščal nos v knjige, če ne prej pa vsaj v zadnjem času, pa prej na faksu menda tudi. Pa ne, da jih maš rajši kot pa nas tukaj? Če mene vprašaš, si poizkusil vse, kar se splača poizkusit. Malo športa, nekaj borbenosti, vztrajnosti, tudi tekmovalnosti za dobro podlago v otroštvu. Nekaj znanosti, lepote in pa spleena v zgodnji adolescenci, vsa čast, večini grejo po glavi ženske in nič drugega kot ženske. Jo preživel in povzdignil v visoko filozofijo in njene utehe in neutehe v pozni adolescenci. No nekaterim gredo po glavi takrat še vedno samo ženske. In direkten skok v fatalno tuzemsko ljubezen, ti groza, kaj? Pa si ustvarit dom in pa skrbet za mulce. Hudo a ne? Zdej, ko so mulci malo zrasli, pa bi preskočil okvir družine in se šel še skupnosti in podobne nebodijihtreba. Grozovito!!! No v eni knjigi sem jaz enkrat prebral, da je tisto, česar sam v sebi najbolj zanikaš, priplava na vrh kot nekaj kar sovražiš, kar preziraš, kar najbolj zaničuješ. Tvoja šibka stran, tvoja slepa pega za stvari pri sebi naj bi se skrivala tam. Če ni prehudo, še kaj zanimivega napiši. Pa ne o knjigah pa idejah. O "real-lajfu". lp bp P.S. Ali morda živiš v majhnem mestu ali predmestju? P.P.S. Streljam gumijaste naboje tja nekam v temno noč in prisluškujem odmevom. Mogoče bo reklo au. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by John_Doe on 03.07.2002 at 08:58:53 titud... z beznimi zadevami sem mislil pac stvari, dejanja itd, ki se ti na prvi pogled zdijo nezanimive. Ok, sej vem, da lahko zaradi tega marsikaj zamudis, sam klinc. Cajt prehitro tece in nekak menim, da je bolje bit na parih podrocjih dober in druga poznat le bezno, kot pa bit na vseh nekje pod povprecjem. Recimo, ti si sportnik, jaz ne. Mene ne bos preprical, da grem recimo igrat fuzbal. Te bom pa z veseljem prisel gledat na tekmo in navijat za vas team, ce bomo sli pol recimo na pivo. :) Jaz se recimo ukvarjam z modelarstvom, ti pa ne in verjamem, da te najbrz v to ne bi preprical, verjamem pa, da bi bil tolk prijazen, da bi mi povedal za kako razstavo maket, ce sam ne bi vedel zanjo, ceprav se ti niti ne sanja kaj in kako bi mogla ta razstav bit popolna, da me pritegne. Razumes, kaj sem hotel povedati? Pises, da grejo drugim dolocene stvari bolj gladko kot tebi. Pa so te stvari pomembne za prezivetje ali ne? No, kokr je bp reku... dej napisi konkretno kak primer, kje te base in ni hudic, da namo kej scumpral, kak primeren izhod. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 03.07.2002 at 11:44:23 Quote:
Ok, ne bom na dolg pa na širok razlagov, da sem se vsaj ene 10 selil, od tega vsaj 3 x na razdalji od 50-100 km. To samo poseb pomen prekinitu enih socialnih vezi s sprejšnjim okoljem in vzpostavljanjem na novo. Menjat šole vsaj 5 x je morda normalno, službo ene 6 x z vsem kar to za sabo potegne pa že malo manj: od politke do podjetništva in žurnalizma do računalništva, pedagogike in posredovanja poslov... Vmes se ene parkrat zamenjala celotna družbena paradigma, na katero sem se naslanjal pri graditvi svoje osebnosti pa 'kariere': od ene prostestniške pukovske/rokovske scene v ideološko skorupiranem socilaizmu do podjetniško/materialistične v politično skorumpiranem tržnem gospodarstvu. Vzgajan v eni materialni varnosti do koca življenja (hiša od stastraih pa prestolonaslednik), pol pa postavljen v eno situacijo, ko se z dve mulcema jebeš po podnajemništvih v sobcah po 16m2 pa žviš od honorarjev preko ŠS pa nobenih tastarih odzad... Ne bi več v detajle, sem jih že v enmu drugmu topiku iznesu. Zdaj mi gre bolj za razlago enega psihičnega principa, ki tako zmešanico v ustvarja, še bolj pa, na kakšen način jo uspe skupaj držat. Ker tole zgleda bolj moška debata, bi podal eno 'lovsko' razlago. Dedci imamo baje v svojmu genotipu poudrajeno eno sposobnost, da se lahko ob istem času posvetimo samo enemu opravilu. Da smo se sposobni osredotočit samo na eno zadevo, da nismo sposobni delit pozornosti. Ženski princip naj bi evolucijsko razvijal sposobnost deljene pozornosti (nabirat plodove ali delat na polju pa hkrat v gospodinsjtvu pa hrat skrbet za mulce pa obnemogle pa moža pedenat pa kaj vem še vse hkrat). Ženski princip je dom vzdrževat v enmu celovitmu stanju kljub množici opravil, moški pa obvladat eno zadevo do skrajnih podrobnosti (tehniko lova, ribolova, borbe...), saj je le v tem zagarntiran uspeh tako njega kot cele familije, roda, naroda... Psiha po moškem principu svojo osrediščenost črpa iz enega konkretnega opravila, v katerega morajo bit vsa ostala 100 % integrirana, psiha po ženskem pa temelji na integraciji različnih opravil v v bistvu abstaraktno skupno opravilo (vzemimo da je to ustvarjanje doma, čeprav se danes ta pricip seveda lahko tud čist na drugem področju izrazi - tolk, da ne bom kakšnega feminizma vzbru). Iz tega ni težko sklepat, da moški princip psihe svojo osrediščenost gradi iz osredotočenosti na posamično opravila, ki ga naredi za totaliteto, ženski pa iz osredotočenosti na posamična opravila, ki jih naredi za totaliteto. Jeba se po mojem začne z usklajevanjem moškega pa ženskega principa v eni in isti osebi, kar današnja doba vsekakor ne samo tolerira, ampak tud zahteva, ne da bi se naš psihični ustoj temu uspel prilagodit. Zato smo (nekateri) dedci, ki smo prsiljeni opravljat več opravil in vlog (tko istočasno kot eno za drgim), z vsako novo osebnostno čist sesust pa razcentriran. Te mačistične razlage sem se oprijel bolj iz stiske, saj si z njo pravzaprav nimam kaj pomagat. Pomoč sem začel iskat v transcedneci pa v obujanju enih zatrtih religoznih čustvev, ki psiho centrirajo izven/nad stalno menjajočimi življenskimi prilikami, ki se jim je moja psiha utrudla prilagajat. Po moje jih je zato počas nehavala tud na nov kreirat, kar je po svoje škoda, saj se strinjam z bp-jem, da s tem zamujam marsikaj zanimivega... |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 03.07.2002 at 13:00:21 Quote:
Sem hotu povedat, jd, da gredo drugim ljudem prehodi iz enega početja v drugega bolj gladko kot meni al pa teh prehodov sploh nimajo. S stvarmi, na katere se osredotočim, v bistvu nimam tolk problemov, mi vsaj po enmu dolčenmu cajtu, ko se s celo psiho nanje uspem adaptirat, kar v redu lavfajo. Celoten psihičen proces oziroma način lotevanja vsakršne dejavnosti se mi zdi tle pomembenejše za preživetje kot to, katera je ta dejavnost. O tem se več zgoraj razpredov, pa se ne bi ponavljal... |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 15.07.2002 at 00:51:19 Fantje moji, kako se znajdete v teh nekonkretnih debatah? Titud, jaz sploh ne razumem, kaj je zate problem in kaj bi rad, da bi bilo drugače in niti, kako drugače. Kaj želiš namesto tega, kar je sedaj? |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 15.07.2002 at 14:05:01 Quote:
Težko, amstel, a hvala, da te zanima. Da boste tud punce zastople, bom vse skupaj v en fuzbalski žargon vrgu. Vzemimo za primer ene fusbal-fanov kot eno referenčno točko, kot nekaj kar sam po mojem nisem nikol bil, pa sem jim bil vedno za to po mojem fovš, čeprav so se mi zdel kot eni omejenci, podobno kokr ta hudi klerikalci. Kot mulci so po dvorišču brcal žogo pa se drli 'oblak', 'džajič', 'bekenbauer'... pa zmerjal s 'soler', 'dribler', 'gol...' in se kometiral kot bi se po radiu poslušal. So dobesedno preigraval z žogo vse življenjske situacije in pokazal drug drugmu vse karkaterne lastnosti. Ko so si ekipe sestavljal, je vsak točno vedu, kolk je vreden. So se kasneje proti konc osnovne šole pa v srednji ta boljši iz okoliških ulic tkole v eno dobro enajsterico za pet na pet izoblikovali pa na rokometno igrišče prebili. Ostali so se pivom pa čikom v roki v eno navijaško-komentatorsko publiko umaknil, a so bli vsak popoldne na igrišču s srcem pr fuzbalu pa tud vskočil kdaj, če je kdo od taboljših sfalil. Je šla stvar naprej, so fantje odrastl pa večinoma poženili, ta narbolj strastni pa so se enkrat-dvakrat na teden na igriču (pozim pa v telovadbici) dobival in naredli jedro ene članske ekipe za občinsko divjo ligo. Zdaj so fuzbal fani s kraja tja do 100 kom. vsaj enkrat vsako nedeljo dopoldne ob igrišču zbrali za za svojo peterico navijali. Se je kaškno zraven reklo o poslu, so tud potomce zraven začel vodit (medtem ko so žene južino kuhala al pa ble pri maši), je postal fuzbal ene vrste maša za fante, en obred, en psiho-socilani okvir, ki je povezal vsakogar z vsemi in ena konstanta, s katero so fantje zatekali bolj al pa manj aktivno zato, da so amortiziral faze odraščanja in zorenja. Jim je fuzbal pomenu eno tisto potrebno skupno točko, en skupni imenovalec, eno tisto od vsega odvezano pozicijo, ki je vsebovala v bistvu vse ostalo (od strasti, predsodkov do racionalnih analiz). Da ma zadevo eno transcedentalno jedro, da se zato nanjo vežejo ena religiozna čustva, je opazit vsake tolk časa, seveda tud pred kratkim, ko je vera v usnjeno dušo preselila v deželo vzhajajočega sonca. Jest, ki take fubalsko-religiozne indoktrinacije nisem od mladih nog skoz dajal (sem zato omenu, da sem smučal - takrat sta bla taglavna ledeno hladna stenmark pa križaj), sem cel življenje prikrajšan za tovrstno transcedenco, ki so jo gojili moji vrstniki. Sem si zmeraj moral sam matrat pa niti skupaj vlečt pa v eno točko fiksirat. Sem moral prav zato izkušnje s skoraj dvojno vnemo nabirat, da sem si jih lahko predoču pa pol iz tega lahko ekstrakte delal. Ko jih zdaj gledam, moje vrstnike fuzbal- fune, se mi zdi, da prav zard tega niso v življenju skorda ničesar skoz dal, nikol svojih prepričanj za 180 al pa 360 stopinj okrog obračal in v tem smislu nikol zares v prazno vstopal pa se na nov sestavljal. Se niso nikdar iskal, ker se niso nikdar izgubl. Sem se zarad takih filingov zmeraj nekaj več od njih počutu, a zdaj ko sem res mal zmatran, bi se z veseljem mednje vpisal. A čutim, da mam kljub gorečnosti premal kilomitrine odzad, da bi se na tovrstno izkustvo lahko 100% navezov. Tle spoznavam, da goreča vera ni dost, da je za v transcedenci oporo iskat treba celotno psiho-socialno strukturo odzad imet, da se ne da nč prešpričat. Ob golu ne morem tko globokega razsvetljenja doživet, da bi se mi začel cel življenje okrog žoge vrtet. Tud pir v fanovski družbi nč ne pomaga, jd, sem že večimi probal... Pustmo fuzbal, a naj ostane kot parabola še za druge stvari, ki sem se jih al pa se jih še lotevam, da bi se psiho-socialno centriral. Tko, da se 100% na en stvar metal in na tak način psiho na fintiral, mi ne znese več. Od vsega mal pobrat pa niti v eno središče povezovat mi sicer paše, se to kar dogaja, ampak kašnih posebnih strasti tle not ni. Bi bla, če bi se kao v 'duhovnost' vrgu pa enkrat preko te drugič pa preko druge 'duhovne izkušnje' pa tehnike al pa prakse, ampak se mi zdi, da bi v 'duhu' življenje na enem drugem nivoju še enkrat ven vleku pa prežvekoval kot kakšna krava, kar pa kakšne posebne psihične potešitve tud ne prinaša. Tle se zalotevam, da sem se z vsem inštrumentarijem kar sem si ga od kje navleku, na psiho samo spravu. Da sem jo za fundament vsega začel postavljat in da se mi bo na ta način pa prek nje magari tud fuzbal začel razodevat. Sem jo začel gledat kot na uno dušo ujeto v nasared fuzabalske žoge in ki fuzbal s svoje pozicije dojema kot eno večno kaotično vplivanje (brcanje, odbijanje...) na spreminjanje njenih stanj (stiskanje, raztegovanje), njena karmična vloga pa je, da se vedno vrne v ranovesje (elastično). In se izkreno čudi, od kje tako zanimanje zanjo, zakaj se cel svet, iz njene pozicije gledano, po eni strani dobesedno okrog nje vrti pa jo časti, po drugi strani pa tepe in nažiga... Dost konkretno, amstel? |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 15.07.2002 at 14:19:35 titud wrote on 15.07.2002 at 14:05:01:
Titud, konkretno = osebno, zame. Hotel asem slišati kaj bi ti rad sploh spremenil. Iz tega fuzbalskega primera, nisem prepričana, da sem te razumela. Kar sem razumela, upam, je to: ker te to "fanovsko" druženje ni zanimalo, ker so se ti zdeli malo butasti, se jim nisi pridružil. S tem si se malo "izoliral" od ene izkušnje, ki jo jaz poimenujem "čredovska" izkušnja. In mislim, da je fajn, preden se diferenciramo od drugih, da imamo to čredovsko izkušnjo. Ker imamo za sabo izkušnjo enačenja z drugimi, naberemo si točke, povečamo samozavest, občutek pripadnosti. Titud, a sem se vsaj mal približala temu, kar govoriš ti? No, upam. No, sam si imel izkušnjo diferenicranosti od vsega začetka. To je nekako osamljena pot. To sem razumela iz tega, ko praviš, da si moral vse sam.. pa ta občutek, da moraš vse od začetka, znova...delat. Kot da si nisi zgradil eno osnovo iz katere bi izhajal. In ta osnova bi lahko bila izkušnja o skupinski pripadnosti? Kot, da si se lotil poti samotarja? A tako to misliš? Da ne bom naprej razpredala, povej, če sem se kaj približala. In potem, me zanima, kaj bi pa ti rad. Okej? Ker temu si se totalno izognil pri odgovoru. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 15.07.2002 at 15:04:52 Quote:
Uno o čredniški izkušnji bi blo lahko res tko, kot si razbrala. Recmo, da je res, da je nisem občutu tko, so jo drugi. Ker sem enaču biti v čredi=je biti glup. Tekanje za žogo in postajanje ob igrišču = gluparjanje. Pravo samozavest si tako lahko gradiš samo v boju sam s sabo(štoparico), odnos si lahko gradiš le z odnosm z sam : vsem (vsemu), v tem smsilu tud partner ni le del tvojega teama ampak ali je ti 100% ali si ti on 100% ali pa predavlja vse ostalo, kar ni ti. Od tod napor ob vsakem vzpostavljenju socialnega stika: ali totalna samozatajitev ali totalna podreditev ali kompetativen odnos jaza proti vsemu. Od tod naporno iskanje ravnovesja ob vzpostavljanju socilanih stikov in od tod fovšija do tistih, ki so se sposobni samopotrjevat v timu od fuzbalskega do doma, sklužbe in lokalne srenje... Sem mislil, da sem razumljivo napisal možno pot za razrešitev te osebnostno naporne pa zatežene drže: v priključitvi neposredno na črednega 'duha', na tisto transcedenco, na katero se religiozno čustvo posmeznika lahko priklopi in s katerim lahjko amortizira osebne travme, ne da bi se zato odrekel svoji avtomnosti in zato 'izpadel čredna budala'. Zato me zanimata tako psiha kot njena trancsededentne izpeljanke (spirit, duh, duša...) Jih raziskujem, bi se jih rad nauču občutit, pa vidim, pa tle morda sprašujem , a bi šlo mogoče drugač, kot da moram nazaj na dvorišče en fuzbal odšpilat, se pustit izvolit v team kot ena nula pa se dret 'ronaldo', 'zahovič', 'kan' pa vse naprej po spisku... |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 15.07.2002 at 15:29:17 titud wrote on 15.07.2002 at 15:04:52:
Ja, ravnovesje. Zdej, bolj kot način, se mi zdi zanimivo to, med čim iščeš ravnovesje... oz. išče nekaj, kar temu daje ravnovesje... Tri varjante maš, praviš: 1. samozatajitev 2. podreditev 3. kompetitivnost Prve dve bi jaz dala pod isto vsebino. Vsakič, ko sebe podrediš, se zatajiš. Vsakič, ko tekmuješ, v stikih z ljudmi, ki so ti pomembni, se greš igre moči, kjer mora nekdo izgubiti. Zdej, zakaj sploh ta potreba sebe podrediti ali pa drugega podrediti sebi? Zakaj sebe zatajiš? Očitno titud, so razlogi. In po moje gre za vzorce iz preteklosti, ki si jih osvojil. Pa to mislim, da že veš. Moje mneje o vsej tej dinamiki, pa se ne bom spuščala v možne odnose iz tovje primarne družine.. kako so potekali tej boji za premoč, ker bi lahko sfalila. Ti pa lahko zadevo pri sebi mal analiziraš. Biti na strani tistega, ki "zmaga" v pomembnih odnosih, pomeni, da ima občutek moči, kontrole. Recimo temu, preganjalec. Nekateri se tej vlogi težko odečejo, ker imajo dober občutek, ko zmagajo, ko so kao močni, ko koga ustrahujejo, morda. Pa vendar, globoko v sebi, to pušča praznino. No, iz te vloge, se lahko preleviš v vlogo žrtve, kjer se pretirano podrediš nekomu. Podrediti se nekomu, ker? Ker, če ne bo jezen na nas, ker če ne, nas bo kaznoval s tedni ignoriranja, molka? Kako iz tega ven? Preprosto. Nehaj igrati igre, nehaj igrati vloge, v katerih si ali preganjalec, ali žrtev, ali rešitelj. ............ in predvsem.......... gradi to, kar bo nastalo namesto teh vlog... Morda sedaj še ne veš, kaj bi postavil namesto teh vlog. Jaz predlagam to, kar si omenil v naslovu. Osrediščenje vase. To kar rabiš, to kar čutiš, to kar misliš. To si ti. ČE to si upaš deliti z ljudmi, ki so ti blizu, se bo začela preobrazba. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 15.07.2002 at 16:03:08 Quote:
Glede tega osrediščenja in kako ga dosečt: jest sem se tega lotu tko, da iz tistega, kar doživljam, abstrahiram ene skupne točke. Priteram vsako zadevo psihoizičnega praga vzdržljivosti, da kavniteta mora preskočt v eno novo kvaliteto. Da maltretiram ali se pustim maltretirat, da ni možno več prenest. Še zmeraj mio je na tak način znesl, je po svoje božansko, ampak je to naporno. Mislim, da se mi tega principa delovanja, tega manično-depresivnega vzorca delovanja ne bo uspel nikdar losa. Jest se ga bistvu tud ne bi rad losov, jest bi ga rad samo amortiziral. S čredno terapijo bo bolj težka, če nočem psihifizočno od nule štartat, zato bi si želu zadevo centrirat na ravni zavesti, ozaveščenja tega procesa kot zakona, ki da deluje tanscedentalno in se zato z njim počutiš varno kot v čredni mislenosti |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 15.07.2002 at 16:27:56 titud wrote on 15.07.2002 at 16:03:08:
Ta zadnji stavek mislim, pove vse. Ti bi rad nosil s seboj svojo previsno steno. ne bi rad nehal viseti na tej steni. Ja, kokr veš. Samo maltretiranje je daleč od polnosti življenja, daleč od sreče, daleč od miru. Pa saj, ne želite biti vsi zadovoljni. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by gape on 15.07.2002 at 17:15:15 točno tko amstel ... dobr si ga ... to ga moti, ampak brez tega pa nebi bil ... tko to ne gre ... kle prideš direkt do digitalnega sveta ... al ja al pa ne ... vsak pride enkrat (vsaj) v lajfu da točke kjer vidi, da je svet digitalen, da ni nians, da je samo ena al pa nič, morš pa čuvat da te to ne prevzame, ker na prvem nivoju je svet vse kaj drugega kot digitalen tole amortiziranje in to ... preobrazba mogoče? ker vzorec lahko preobraziš, spremeniš ... kaj ti amprtiziranje pomeni? da bi te manj moril, ker si ga že glih izavestu al kaj? nema tu jebanja ... najprej ozavestiš pol pa še oddelaš, lahko pa kr direkt med oddelavanjem ozaveščaš, je druga pot lažja, je pa tud daljša ... |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 15.07.2002 at 20:29:51 Miška je povzela en tekst, k v par besedah pove... bistvo. Miška, sej nisi jezna a ne, k sem preselila še sem?: Miska wrote on 15.07.2002 at 20:12:00:
Opuščanje iger moči. Kdo je pripravljen to storiti? Kdor sprevidi, da so igre moči nesmiselne, da samo odtujuje ljudi. In opažam, da kdor vztraja v teh igrah prevlade ali podrejenosti, to dela zato, da omogoča distanco z drugimi ljudmi. Enostavnjeje se je kregati z ljudmi, kot pa biti z njimi iskreni, intimni. (Tu ne govorim o občasni potrebi umika od ljudi, ki ga imamo po moje vsi. Potreba, da občasno poniknemo in počnemo, kar rabimo.) |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Miska on 15.07.2002 at 20:32:51 Hehe, Amstel - jezna? Nasprotno - vesela sem... Saj veš: vsaka glava nekaj ve, vse glave skupaj pa vse... M. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 15.07.2002 at 20:37:06 Miška! :-* Najdeš pa zelo fajn texte. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 16.07.2002 at 09:48:24 Quote:
Proces znotraj vzorca, ki ga furam kljub temu, da sem ga po moje dost dobr ozavestu, je točno to: enkrat nekaj je 100%, pol evforija, z druge strani pogledan pa točno to ni nč, pol depresija. Še sreča da sem zadevo nekak ozavestu kot proces, pa sem se nauču v bistvu v obeh skrajnostih en pomen videt, da ne rečem uživat, dokler se psihične vsebine sam ne v seb ne predelajo (to je moore dobr skoz saturn popisal). Mi zgleda to tko kakor en direkten prenos na zemljo iz enih drugih nivojev, da to ne bi smel bit 'normalno', ker normalno je čredna mentaliteta pa fuzbal. Ker tega črednega amortizerja ni, sem si 'digitalne' nivoje svet sam razstvu, ga trascedentirov in ga virtualno skreirov, pol pa se pol iz preko njih dol v real lajfu orinetiral. Amapk to je po moje tipičen proces enega mal zafrustriranega intelektualčka, ki podcenjuje mentaliteto ulice, ker ga ta ne sprejme, ker je preveč zatežen. Ne sprejme pa ga ravno zato, ker tam je življenje pisano, ni sprocesirano na 0 pa 1 pa v tem smislu precej okorelo pa z enim precejšnjim procesorskim zamikom po navzen v bistvu dost hladno pa analitično lavfa, čeprav maš strašne notranje boje pa mnoge strašne dileme, ki jih noben od zunaj ne zastop... (berte hesseja, jest se z njegom demianom pa samotnim volkom pa steklenimi biseri ful ideentificiral, nekaj sem o tem tud tle že pisal http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=opens;action=display;num=1012308692;start=7 ) Quote:
Glejta, amstel pa gape, jest v bistvu živim po enmu vzorcu, ki sem ga sfantaziral v pomanjkanju enih varnih in trdnih psihičnih vsebin: ubčutenja ene vrstniške 'čredne' psihoze; konzervativne družinske vzgoje v smislu odprte krščanske morale; klasične izobrazbe v smislu zunanje motivacije za študij zaradi višjega socialnega statusa in dost dnarja; partnerskega odnosa, ki je podaljšek pričakovanj tastatrih pa družbe in v bistvu zaradi tega ekonomska skupnost; pojmovanja službe v kariernem smislu.. Ok. elemni tega so bli, sem odraščal na podeželju, se mi je real-lajf dogajal pod oknom, ampak sem jih spremljal z ene distance, skoz šipo, z ene 'digitalne' pozicije, ki sem jo ustvrail sam, ampak brez klasičnih itelektualistističnih vzorcev, ker sem hrati mistificiral intelektualizem v enem meščanskem smislu, kjer so čredna morala pa kariera pa vse kar gre zraven že brez distance vprogramirani v to digitalizacijo. Bi reku po gapetovo, da preobrazbo pojmujem kot potrebo po tem, da bi ta digitalni pogled na svet vkomponiral tud ta digitalni pogled sam, pa hkrat pričakujem, da bo se pol zadeva tko sprocesirala, da bodo med sabo zbogani vsi nivoji hkrati, prehodi pa zato ne bodo travmatični. Konkretno gledano naj bi to pomenilo, da se na mentalnem področju filozofije posamičnih življenskih obdobij združjo preko ene rdeče niti v eno življensko metafiziko in da se na čutveni ravni posamični čustveni odnosi odvežejo odvisnosti od konkretnih oseb ali bstrakcij in in se trascedentirajo v enem religioznem smislu, tko da bom sposoben priklopit tako na skupne presežke čustvovanja fusbal fanov kot vernikov v posvetne in onostranske oblike ljubezni. Jest nekak slutim, da tisto odklaplajanje od vzorcev ni več prava pot, ker pol se dejansko počutiš, da moraš vse začenjat znova pa drgač. To odklapljanje od starih pr men pomen vzpostavljanje novih, to sem po moje počel dozdej, zato je tolk naporn. To je morda zgledal kot transformacija, v bistvu pa vedno znova preigravaš nove vzorce po istem principu, po previsni steni plezaž horizontalno. Zato vidim izhod v dejanski preobrazbi, neke vrste transedenci. V mojem primeru 'digitalnih' vzorcev realnosti, ker sem 'taprave' pač nadomestli že takrat, ko so drugi pod oknom igral fuzbal... Unih miškinih pet čutov, ki se vežejo na osebnost, nas po moje res ne more potešit, nas pa sestavi kot osebnost, skozi katero se potem lahko dušo in njene potrebe začutmo v celoti. Po-tešeni smo itak šele potem, ko začnemo pedent njene kaprice, eno za drugo in vse hkrat. Podpišem. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 16.07.2002 at 10:20:22 Ta intelektualiziran način pogovarjanja, mene pušča prazno. Tolk besed, pa tebe nikjer noter. A veš, tko, domače notr. Formule, mistika, transcendenca... jaz raje to po domače debatiram. In v tem zadnjem sestavku, te ne štekam prav (skoraj) nič. Depresivno-obsesivna varjanta reagiranja... to je sistem, ki misliš, da ti prinese varnost. V zameno za vse tisto, kar ti je kot osnova manjkalo. Ampak, kot razumem, ti se temu sploh ne želiš odreči. Zato, je očitno nadaljevanje debate v tej smeri, brezplodno. Imam pa občutek, da se bo prej ali slej tvoj sistem skrčil, da ga boš moral malo razširiti. Razširiti v smislu, da boš ljubeče "shajal" z ljudmi. Iz srca, a veš, ne iz glave. Sistem, pa naj bo še tako popoln, če je usmerjen v obrambo, prej ali slej postane tesen. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by LittleStar on 16.07.2002 at 10:26:29 Tud name je Hesse pustil velik vtis, eden izmed prvih, zdaj ali je bilo dobro zame ali slabo nima smisla razglabljat. Ne da bi te zanikala, titud, tvoja razmišljanja so zlata vredna, ampak ravno tale tvoj razum je tisti taisti, ti ne da miru. Upravljaš ga ti. Zato vendar upam, da obstaja še ena pot - preprostejša, sredinska, naravna, tista, ki zmeraj pelje k sprejemanju obstoječega stanja. Obstoječe stanje - sedaj - stvarnost. Zmeraj sedaj. Ti po globinah svoje duše iščeš cel kup navlake iz preteklosti, ki je ne želiš spustiti, pa oprosti, da sem tako osebna (itak, da lahko kaj takšnega napišem, vedite, da sama tako čutim). Sama v zadnjih tednih preživljam veliko krizo, ki me resnično kali v učenju, kako se naravnavati na nerazmišljanje o sebi. Kako se vdati na nek način. Kako si ne želeti več od tega kar je. To ti pišem, ker čutim, da je to neke vrste maltretiranje samega sebe, ampak to ni prava pot, verjemi. Morda upaš, da boš s takšnim početjem dosegel točko odrešitve. Ne, to je zmota. Sam se moraš odločit, da prenehaš z načinom razmišljanja, s primerjanjem, ki te ločuje od drugih, kajti to uničuje. Edinstven si, tako kot vsak in vsak hrepeni po sprejetju in priznanju, zato si želim, da bi o tejle zgodbici razmislili vsak pri sebi in jo vtisnili v spomin. ;D (tole je prav tako namenjeno JohnDoeu in BooRuthu in njunim sencam). Pa ne mi zamerit. wrote on 20.07.2001 at 09:44:33:
|
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 16.07.2002 at 12:53:07 Quote:
Quote:
Ok, punce, kaj pa je to drugega kot ena TRANSCEDENCA, v kateri govorim in v katero sam precej na slepo srečo rinem. En objem čustev in razuma, ki prinaša blagor 'tako na zemlji kot v nebesih'. Eno priznanje zmotnosti intelektualistične predstave, da je razum sam že tista zunanja točka osebnostnega osrediščenja, iz katere je mogoče dušo pedenat. Eno razkritje iluzije, po kateri se je možno na zdigitaliziran koncept življenja čustveno vezat. Je pa tale zgodba o srečanju res poučna v tem smislu, da je transcendenca tisto tretje, a se ne da niti izčustvovat niti izanalizirat, niti izsilit niti izprosit kar si psiha napačno predstavlja, ko išče stik s svojim središčem, dušo. Nas nauči, ko se s sabo zbogamo, nastane in nam podeli blagoslov kar sama. Zdaj pa gremo lahko spet od začetka: a je na poti do balgoslova treba vset vse lekcije in začet pr fusbalu na ulici al pa je en sproščen fuzbal na ulici lahko v bistvu že rezultat tega blagoslova... ? |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 16.07.2002 at 18:24:45 titud wrote on 16.07.2002 at 12:53:07:
Veš kako gre po moje proces dela na sebi: - imam problem, ki je to pa to - odločitev, da po starem ne gre več, je navadno posledica prevelikega trpljenja, ali gre za uvid nesmiselnosti vedenja, mišljenja, čustvovanja - rad-a bi spremenil-a tole - da bi lahko spremenil-a tole, rabim... tole Vse ostalo, po mojih izkušnjha ni proces spremembe in zdravljenja. REzultat spremembe pa je vsekakor to, da igraš en sproščen fuzbal, brez depro posledic. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Devi on 17.07.2002 at 10:00:22 Ce lahko se jaz nekaj dodam, kar sem vidla, pa bom kar na primeru povedala moj bivsi tip je nekaj podobnega, v 20 letih se je 25x selil in priblizno vsako leto nek nov projekt zacel, zato nikoli ni prisel nekam dlje kot do prvih korakov. Zakaj? Ker je lazje spremenit okolico kot sebe, ukvarja se z duhovnostjo, ima skoraj doktorat iz samoanalize, ampak z enim delom sebe pa se vseeno ni sposoben soocit. Ljubeznijo do sebe, neguje svojo posebnost in neuvrscenost v neko sredino kot edino bogastvo, ki ga ima, iz ponosa hoce vse naredit sam, brez pomoci drugih, je preprican da je svet nevaren kraj in da ga ljudje nikoli ne bodo podprli, zato jih sam zavraca ze iz osnove. Je samotar. In utrujen. Je treba imet neka sidra v sebi, vezat prijatljstva, cenit sebe in svojo vlogo v nekem povezanem svetu, sodelovat, se odpirat, imet rad, in predvsem imet sebe rad, sebe delit, si pustit, da te imajo drugi radi in da te cenijo. Saj, kaj pa ta igra podrejanja in nadvladovanja sploh pomeni drugega kot globoko nezaupanje vase in v svet v katerem zivis? Kot da si je treba in drugim dokazat, da ima tvoje zivljenje nek pomen. Kot da ti mora nekdo dovolit, da obstajas, ne pa da si se za to sam odlocil in imas do tega vso pravico. Manjka obcutek, da si en majhen in izjemno pomemben del vsega kar obstaja in da ni nobene tako velike razlike, zaradi katere bi bil lahko nekdo locen ali zavrnjen. Zaupanje, sprejemanje, sodelovanje, pretok. Mogoce je to to. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 17.07.2002 at 10:12:53 Quote:
Če bi bi bil vedež, ne bi bil revež... Metoda, o kateri pišeš, je mojem v redu, če si sposoben enega 'zdravega ' pristopa k reševanju posamičnega problema. Če pa se zadev lotevaš tko kot jest, je jeba, ker moj problem ni posamičen, ker pomojem nimam kakšne konkretne travme, ki mi redno al pa občasno prebija v zavest in me 'moti' pri sicer 'normalnih opravilih. Pol je res treba prit do tega, da tko ne gre več, se izpovedat, locirat problem, ga razložit, po možnosti skušat razumet in spremenit obnašanje, da se ga losaš. Moj problem je, da lahko proglasim celotno dojemanje sveta pa sebe v njem za eno nenormlano psihozo, amapk s tem ne bom še nč naredu, ker bom čez vse metode ozaveščanja posamičnih psihičnih vsebin šel okužen s takim 'virusom' dojemanja. Hočem povedat, da se sicer psihične vsebine zorganizirale v en pogled na svet, izoblikovale so en svetovnonazorski koncept, ki je zaživel eno svoje življenje, ki ga tud z zavestnim vplivanjem na posamične psihičnie vsebine ni več možno premaknt. Problem je v tem, da čutm, da vem, da mu nekaj manjka, ker omejuje, ker posamičnim psihičnim vsebinam ne da 'dihat' pa jim ne da dost prostora za razvijat, ker jih hoče ves čas z razumom nadzorovat pa anlizirat, dokler ne butnejo ven vse hkrat čist po svoje, pol pa spet 'jovo na novo' v eno oblikovanje novega pogleda na svet, v eno novo osrediščanje... Nč drugega ne jamaram kokr to, da bi se to v mojih letih že lahko nehal, ker se mi zdi, da je psihična lukna, iz katere je treba pol na svetlo plezat, vedno globja, je za to treba velik volje pa moči zbrat. Sem prebral transakcijsko analizo, ki si jo za pozitivke napisala. Po mojem mi 'psihična relanost' dokaj pravilno deluje, o se o idealnosti notranjih vezi med posameznimi 'kraji' in 'elementi' znotraj krajev pa bi dalo debatirat. Se mi pa zdi ključno, da anliza gradi notranje ravnotežje med vsemi temi dinačnimi kraji pa elementi psihe 'glede na nekaj': ti to opredljuješ kot eno prirojeno 'pozitivnost', na katero se je treba pri življenskih odločitvah opirat, gape bi pa reku da je treba vsak vorec tko predelat, da se na vsak vhod se odzoveš z ljubeznijo ... To 'nekaj' nas je večina vrgla ven kot moteč dejavnik, ki ovira našo, 'objektivno' = racionalno/nečustveno orientacijo v realnem svetu, v katerem vladata avtonomnost in odgovornsot. V medosebojnih odnosih sožitje nadomestil s tekmovalnostjo: smo sicer lahko eno, ampak le če smo skupaj proti nekomu drugmu (partnerstvo/družina kot varno zavetje proti pohlepni družbi, moja firma proti fusbal fani proti drugemu moštvu...). Smo dali en prevelik poudarek avtonomnosti pa eni odgovornosti do samega sebe, pa to mora nujno vključevat eno negativnost do drugih in v kočni fazi nazaj do sebe, če ti ne rata zamgat pa prevladat. Večini nam seveda ne rata, zato tolk depresije pa agresije (samo poglejmo se ob blamaži slovenskih fusablerjev). Skratka, pozitivnosti/ljubezni po moje danes ni možno racionalno umestit na osebnostni zemljevid tko kot avtonnomnosti pa odgovornsoti. Jo je po moji osebni izkušnji možno samo transcedentirat, kar zdrugimi besedami pomen prebudit v seb eno religiozno čustvo (ki ga je naša z racionalizmom ukužena kultura bodisi zatrla bodisi vpregla v svoje kapitalsko/potrošniške mehanizme), ga nekam globoko vase al pa visoko nadse centrirat in iz njega pa preko njega vse procesirat. Ker pol se nobena stvar ne zgodi na nov pa iz nič, potem ni treba vsaki psihični vsebini obhoda čez celo fizično duševno strukturo delat, preden se na kaj vsaj začasno užitnega naveže. Pol psihično 'zdravljenje' ne bo več vlačenje motečih psihičnih vsebin iz podzavesti in njihovo postavljanje v dokaj realtivna medsebojna razmerja in 'nevtralizacija' skozi katarzo. Potem bomo samotarji pa čredniki skupen filing ob nažiganju žoge imel. Prav v tem religioznem, najsi še tako zgrešenem, mističnem ozadju je iskati podlago za čudovito sugestivno moč, ki jo ima vsaj psihološko gledano, vsaka religija na človeško srce |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 17.07.2002 at 10:26:59 Quote:
Sem ta post prebral šele pol, ko sem svojga prejšnjega že objavu. Se nama je spet zgodlo, devi, tko kot pri temi o sočutju, da si drugimi besedami pa bolj konkretno povedala v bistvu isto, kar sam skoz ene družben vidik bolj na splošno hočem razjasnit pa na kulturo=druge odgovornost za svoje ne/delovanje prenašat. Mam očitno tud s tem 'prvim krajem' po transakcijki analizi težave. Se mi je 'avtonomija' res čez in čez razrasla... Za tiste, ki ne veste za te 'kraje', jih najdete tukaj http://www.svetduhovnosti.org/pozitivke/pozitivke2/pozitivke2/dhtml/malasola/malasola.html |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Devi on 17.07.2002 at 10:37:12 Razlozila, sej vem, pomagala pa ne ??? Ampak povej, kako lahko samo z razumevanjem zamenjas ene navade pa izkusnje z drugimi, sej ne mores. Najprej si moras tudi druge nabrat. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 17.07.2002 at 11:41:47 titud wrote on 17.07.2002 at 10:12:53:
Stik z realnostjo, s predpostavko, da smo vsi okej, je ta, da popravljamo vsako misel, ki je s tem v nasprotju. Tako delujemo tudi skladno z dušo. Jaz to imenujem "dušina naravnanost" .. ali ljubezen, ali kot kdo temu pravi. Biti naravnana na to ok v vsakem, ne pomeni, da si pa zdaj love & peace, brez zdrave obrambe. Ne, ne. Govorim o tem, da če obsojam, kritiziram, sebe ali druge, če ocenjujem, zgubljam SEBE. Ego... lahko rečemo, tako na splošno, ali pa Starš po TA, je tisti, s katerim si mečemo polena pod noge. Tej popravki naših misli so možni le takrato KO se zavedamo, da smo sistem ustvarili mi SAMI. Da ni to sistem, ki deluje tam nekje, brez našega vpliva. Ker, kot razumem tebe, titud, praviš, da imaš v svoji psihi kao nek samostojen sistem. Občutek, da je samostojen sistem... je le varka. Pa saj veš to... Iskati ključ tam, kjer je svetlo, ne tam, kjer smo ga izgubili... ti pove točno, kake labirinte si ustvarjamo, samo, da se ne rabimo spremeniti. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 17.07.2002 at 13:47:12 Quote:
Ja, tako sem tud jest mislu, da se da. Da jih moraš samo na enem višju nivoju abstarhirat, jih zdigitalizirat, pa se od njih na ta način čustveno odvežeš. Jih kao zintelektualiziraš, jih razumeš, zarišeš na zemljvid in jih razgrneš po potrebi. Pol si pa greš lahko korajžno nove iskušnje nabirat, se jim nastavljat al pa se ene pustolovščine it, saj maš vse orintacijske pripomočke s sabo, se ti ne more nč hudega zgodit. Pol se pa ponavad že za taprvemu vogalom 'čisto nekaj nepredvidenega' zgodi, rečeš nč hudga, saj zemljevid je še zmeraj v redu, gremo naprej. Greš, ampak je izjemnih dogodkov, ki te zmedejo pa zbegajo več kot unih, ki ti shemo na mapi potrjujejo. Se ni možno več z njo pomagat, se znova moraš dol usest, na nov premislit, na novo shemo narisat pa tko naprej dokler ne ugotoviš, da se z novimi izkušnjami hkrat tud zmeraj nove sheme moraš delat. Kaj ti pomagajo nove izkušnje, če z njimi samo prejšnje negiraš pa navade razbijaš, če v bistvu brez njih na sploh ne moreš bit? Tle se en prostor za trenscedenco po mojem ustvar, potreba po eni mapi nad mapami, na katero se lahko trdenje tud čustveno fiksiraš kot na une za katere počas zveš, da so samo za sprotno rabo in jih je zato treba zmeraj znova risat. Je malo simbolike v tem, da sem v tkole ene 40 let rabu, da sem se zares v nebo zazrl. V uno tapravo z zvezdami, za katere sem mislu, da so mal brezvezen kaos za okras tam gor. Sem prej psa ven ponoč vodu zato, da sem lahko s cigaretnim dimom v pljučih čute krotil, pol sem pa sem pa začel samo še v zrak gledat pa se čudit enmu redu, ki vlada tam gor. Sem si teleskop pa zvezdno karto nabavu pa prvič v življenju planet od zvezde razloču pa ugotovu, da se ozvezdje fiktivno okrog severnice obrača in da se da zmeraj ugotovit, kaj boš kdaj od kje vidu. Da se da po nebu zlo fajn orinetirat in da dvojčka nista kar tko en lik v cajtengu mapak dve svetleči zvezdi, ki sta dejnsko 1/12 leta v ozadju med zemljo in soncem, dokler ju ne zamenjajo druge zvezde zodiakovega kroga. Sem z osnovami astronomije začel štekat tud potrebo psihe, da se orientira tako v fizičnem kot duhovnem prostru po enih konstantah, po eni predvidljivi in skoraj vedno virtualno dostopni kozmični dinamiki. Sem se vsaj nehal iz ženine obsedenosti s psihoastrologijo norca delat, sem bil sposben vsaj eno spoštljivo toleranco vzpostavit, čeprav njene obsedenosti še zmeraj ne morem v celot odobravat. Quote:
S pretvorbo astronmije na astrologijo skušam ponazorit prav ta proces zavedanja, da smo si sistem ustvarili sami. Skozi klasično znanstveno opazovanje dobimo občutek, kot da se kozmični red ustvarja sam po sebi in da deluje tam nekje prez našega vpliva. Preko astrologije pa vidmo, da smo nanjga preslikal naše psihične procese, zato da mamo en red pa mir v duši. Gledano iz čisto subjektivnega stališa pa lahko vse skupaj tko, da je kozmični red prazprav ustvarla naša psiha s pomočjo čutov in razuma po lastni podobi, da se imamo pri svojem vsadanjem lutanju kje za orinetirat pa kam za naslonit. Ampak pol, ko se na to nasloni, se pa nima več kaj spraševat, je treba verjet magari par sto let da je zemlja magari ploščata pa da se sonce zjutraj nad njo vzdigne zvečer pa spusti podnjo. Če se psiha nima na kaj opret, da bi to ploščo kot kroglo ugledala, se ji tega ne da od zunaj zapovedat. Sistem je moj, ga je usvarla moja psiha, ampak ga motram jemat za eno zunanje, kozmično dejstvo, da mi zotraj tako ustvarjene percepcije znese. Tle ni niti pomembno, al je to spoznaje samo moje ali pa splošno veljavno. Vsaj zame kot ene vrste samotarja ne, za črednike morda, a za vse velja, da ga moramo najprej sesut kot objektivni sistem in ga nazaj vzet za lastno percepcijo, da ga lahko spremenimo. Transedenca je v tem pogledu prazprav očaranost nad tem, da iluzija deluje. Jebeš pravo 'resničnost' pa 'dejstva': mi jih ne more noben vsilit, jih ne morem niti seb dokazat, če jih moja psiha ni pripravljena za svojo spoznat pa sprejet. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 17.07.2002 at 14:08:00 titud wrote on 17.07.2002 at 13:47:12:
To je pa živa resnica. Sistem se ne sme sesuti. Spremeni se, le ko začutiš dovolj varnosti in moči, da zamenjaš ene elemente v sistemu. Sam, tvoja psiha ni nekaj izven tebe. Ti sodeluješ v dinamiki. Ni to zunaj tebe. Torej, če ti nisi pripravljen sprejet... potem gre vse tako lepo (ali manj lepo) naprej, kot do sedaj. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 17.07.2002 at 14:48:58 Quote:
Ja, je znotrj mene, sodeljuje v dinamiki, ampak se ji tega ni treba praktično ves čas zavedat v smislu nadzorovanja tega pihičnehga sitema. Ga ni potrebno nadzorovat ko mu priznaš pa zaupaš, da lavfa v redu sam po seb kot da ga ni. Jest trancedenco smatram kot nekaj, kar zavestno izločiš za nekaj izven. Da postane tkorekoč del hardvera, ne pa softvera, je magari v religijskem smislu posvečeno in nedotakljivo. Zato je v virtualnem smislu tisto, v kar ne dvomimo, podobno eni razvetljeni enoti, ki izžareva eno lastno svetlobo. Zato ta prava, sistemska spoznanja, tako radi pripenjamo na nebesna telesa in njihovo dinamiko. Za razliko od klaičnih in tud večino instant religij se psiha na tak način mora razsvetljevat pa navzven centrirat sama, z lastno dinamiko. Ker pol je centriranje trdno, ga skoraj ni možno menjat tko kot duhovne sisteme po trenutni ponudbi na duhovnem ponte-rosu pa na tak način zadnja oporišča psihe menjat za ene filozofske na skepsi temelječe zvarke, za ene medisjko/potrošniško forsirane življenjske stile al pa za ene fanovsko-fusbalske združbe. Da se ne zastopmo narobe: si po moje lahko tud filozof al stilist al pa fusbal-fan, ampak samo to bit je eno in isto in v vsakem primeru premal. Bi moral nekje zafksiran met, da si vse to hkrat, šele pol si lahko kaj več od vsakega posamezno. Če ti je pol to sploh še pomembno, da si več al pa manj. |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 17.07.2002 at 15:04:45 Ma ja, glavno, da smo srečni. ::) |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 17.07.2002 at 15:16:09 Viš, kolk se moramo namatrat, da bi bli srečni... :P A ni to brez veze, a se ne bi blo dalo bolj direkt srečen bit ??? |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Amstel on 17.07.2002 at 15:18:06 Ja, čist direkt je treba bit srečen.. direkt... ;D |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 17.07.2002 at 15:24:57 Gape baje pozna ene buge v programu, drug pa moramo naokrog hodit. Vsaj dokler se v veri ne utr(u)dmo... ;) |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by Devi on 18.07.2002 at 10:22:39 Kaj pa vem, ce je potrebno tolko analizirat, sej mogoce je, mogoce je tebi to potrebno. Ampak se mi vcasih zdi, da je vse to razmisljanje ena prima obramba za tebe, nekaj zacutis, se ustrasis, potem pa namesto, da bi obcutek raziskal, ga rajsi razlozis. Delas z besedami scit, ker ti tecejo, ker ti je lazje. Potem pa obcasno pokuka iz tebe ena taka toplina, ko se pogovarjas s kom drugim, da ne morem verjet, da si to tudi ti. Je ena tolko topla pa srcna oseba zadaj, da se vprasam, pa zakaj se ne odpre? Imas v teh svojih besedah en tako mocen tako dobro izdelan scit, da se te sploh ne vidi skozi, ker ne pustis. Ker si brez obrambe zadaj? Pa se ti zdi res tako nujno potrebna? Uh, kar ignoriraj me, se ne smem tako zelo vtikati vate. To se ja ne dela ;D lp, Polona |
|
Title: Re: Osredotočenje in osrediščenje Post by titud on 18.07.2002 at 11:01:51 Quote:
Jest mislm da je problem pr men v tem, da po domače povedano nebene mere nimam. Ker se zarad tega ponavad pa kar zmeraj znova kam zaplezam, si po moje res delam ene ščite, pa spuščam besedno meglo pa si umetno postavljam ene meje, ki praviloma pod težo ene zabluzene energije kar same padejo al pa se razblinijo. Se po moje zato tko gostobesedno samoanaliziram, da bi tud v seb odkrill tist mehanizem za eno zdravo samoregulacijo, ki se tako iskreno pa spoštljivo čudim, če ga odkrijem pri drugih. Zato tud pri drugih hitro opazim, če ga nimajo in so zato zbluzeni kot jest. Zato jih ponavad tud dost direkt pa tud kruto razkrijem, ampak mam en alibi: tak sem tud do sebe. Zato jest tud tle na forumu ne znam postvit distance med sabo pa drugimi. Zato sem titud, čeprav mogoče skrit za eno meglo besed. Tisto, zakaj nobene mere nimam, pa probaj, devi, še naprej skoz to meglo razbrat pa skoz druge bolj konkretne poste razbrat. Jest z besedami dejansko ne znam pa morem drgač povedat. Se ti pa čudim pa hkrat zahvaljujem, da še nis izgubila zanimanja. Evo, res hvala pa upam da maš res kaj od tega, se ti bom poskusu kako oddolžit, ampak doslej nism najdu pr teb nč takega, kar bi me pr seb motil. Iskreno čudenje, nad tistim, kar maš ti, pa sam v seb pogrešam, sem pa ti po moje kar jasno izrazu. Upam, da si opazla pa ne imet občutka, da ignoriram. |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |