tole se splača met tudi tu,

saj gre za to, da so ozadja in nivoji pri stvareh, zato open sorce določa to, da se gre dobro namerno k stvari, torej, da dodajamo in da vemo, kaj sploh dodajamo, kajti zadaj so nivoji in faze stvari in še posebej je treba bit pozoren na to kater del se nadgrajuje.

pa naj si gre za menjeje, predlog, kritiko ali vprašanje

recimo da je pri aktivaciji DNk, namend da dosežeš s tem večjo, odgovornost, če je zadaj odgovornost in se učimo skozi aktivacijo DNK odgovornost, pol je vse to just a game
kot je game reiki
kot je game sociološke igrice, ki jih prireja deklica, da se zaprti tamali povežejo in se odprejo
kakor je game vse to kar delaš, da s tem krepiš neki drugaga
ves svet je just a game

sam zanimiv je, da ko včasih komu rečeš bila je just a game, ne vrjamejo in to velaj tudi za tu, tam not so bli prvi in ko jim poveš nočjo slišat, da so spodaj še neke igrice, ki se jih niso šli za zmago, pol kr nočjo slišat in branjo svojo game do konca...

ampak kakor kol, men so user frendli stvari tudi všeč, sej sem za, da ne bo kdo mislu...

ah ja...

in kar se tiče Barklija je eden res dobrih igralcev na sceni  

in pa še ena stvar na dnk aktivaciji nisem bil in razvijat krtiko brez tega, da nisi udeležen je neumno

zato sem se udeležil le debate o tem, da spoznamo da smo še kako zapeljani včasih ker mislimo, da je nekaj res, delamo pa čisto nekaj drugaga

vsak ima svojo pot tu dol in vse tehnike, ki prispevajo k uresničitvi poti so pravilne in vedimo, da so vse stvar just a game, zato so kritike mal mim in to je v open sorcu povedan, ne kritiziraj, ker je ozadje vrjeno čisto drugo, kot si zamišljaš.
dodaj pa predloge, saj s tem dobiš odgovore in daš vprašanja s katerimi omogočaš rast sebi in drugim.

Kar se tiče: VSE JE IGRA,

kakor za koga.

Ne vem, če je igra, da se greš zaradi neke ideologije, prepričanja postavit na železniške tire in rečt:

"Zdele ko bo vlak prišibal, ga bom pa lastnoročno ustavu!"

To zame ni več igra!!!

Ta just a game me asociira na eno drugo igro, igro steklenih biserov .

Jo je h. hesse (avtor stepnega volka, demiana...) postavu v čas, ko so bli strašno popularni  podlistki (komercialne, tračerske zgodbe v nadaljevanjih, ki so dvigale naklade časopisov).  Njim nasproti je postavil eno po elitno združbo najbolj izobražnih razumnikov, ki živi za zidovi v samostanski hierahiji, čeprav so državna in ne cerkvena oz. religiozna ustanova. Vanjo izberejo že dečke, ki so nadarjane za karkoli od klasičnih znanj do umetniških veščin.  Vsakemu še naprej razvijajo znanje in talente, hkrati pa jih uvajo v skrivnosti igre, ki je nekšen skupen imenovalec vseh zanj in vedenj: igro steklenih biserov. V tej igri s soigralca z medsebojnim razmeščanjem stklenih kroglic preigravata npr. glasbene harmonije proti  matematičnim, odražanje zgodovinskih obdobij v  literaraturi... Skratka, o najboljšem odloča tako hkratno poznavanje konkretne teme kot sposobnost pretvarjanje tega posamičnega znanja  v celovito izkustvo. Najvišji mojster je priznan za najvišjega modreca v državi. Glavni pripovedovalec oz junak to mojstrstvo doseže, a ker se intimno ne sklada z njegovo protestniško in anarhično naravo, se mu prvi v zgodovini igre in s tem tudi reda igralcev steklenih biserev tudi prostovoljno odreče in se vključi v navadno življenje. To je tudi začetek konca te ugledne igre, celotnega reda igralcev. To za svoj vzpon izkoristijo konkurenčne religiozne ustanove, komercialni podlistki...

Zakaj  mi sede ta asociacja, a. pa mike?  Ker nas zgodba uči,  da če vzamemo vse kot igro, smo na enem intelektualnem nivoju potešeni, vse se sklada, vsa nasprotja je možno sharmonirati. Tle me igra preroško spominja na digitaizacijo pa programje  (zvok, matematične algoritme, slike, besede... je mogoče razsatviti  na 0 pa 1 in jih potem med sabo poljubno in celo dinamično nizati in  kombinirati). Nove posvetne  elite  se ne  oblikujejo za zidovi, ampak preko internteta  kar na celi zemlejski obli. Na videz je vse med sabo povezano, vsem igralcem  je vse dostopno, vse si je  je možno skonvertirat, na virtualnem nivoju med sabo uskladit....

A smo mi tud eni zemeljski, življenja polni  anarhisti, ki se  samo grejo ene igre steklenih biserov, da bi prišli do enih univerzalnih skrivnosti pa resnic,  da bi se pol spet šli tle dol  anarhijo pa življenje.  A ni nevarno, da se pol  res na roke gremo spravljat vlake ustavljat.   A ne bi blo boljš kar gor brez življenja ostat pa varno po enih kroglicah brkljat? ???

Zakaj se borimo,ko pa je vse just a game ??? ???

Zakaj smo resni,ko pa je vse just a game ??? ???

Naj živijo smeškoti  



       

Hja kva čem rečt COMP, A, Titud, zvezdica

bravo.

Sem že enkrat pred leti sestavu tole pesmico:
-------------------------

Ali ni .... zakaj preveč ?

Ali ni lepši prelet galeba, od preleta najmogočnejšega letala?
Ali ni lepši dir leoparda, od kateregakoli avtomobila?
Ali ni lepše plavanje delfina, od najboljše podmornice?
Ali ni lepša svetloba od sonca, od najboljše svetilke?
Ali ni lepša zvezdnata noè, od kateregakoli light-showa?
Ali ni gozd neprimerno lepši, od naselja stolpnic?
Ali niso kraške jame lepše od naših kleti?
Ali ni vse kar je že ustvarjeno lepše, od vsega kar ustvarjamo?

Zakaj se trudimo?
Zakaj nekaj iščemo?
Zakaj postavljamo inštitute?
Zakaj vse to gradimo?
Zakaj zbiramo skupaj vse to?
Zakaj postavljamo trditve?
Zakaj filozofiramo?

Zakaj ne živimo?

-------------------------no pa še ena-----------

UMETNIKI

Vrtim se po ulicah znanih ljudi.
Berem pesmi umrlih pesnikov.
Berem knjige orumenelih strani.
Gledam slike posušenih barv.

Imeli so nekaj svojega.
Občudujemo jih.
Mi smo del njih.
Brez nas jih nebi bilo.

Strmijo v nas.
So na kovancih, slikah, učbenikih.
Kdo smo mi da požiramo njihova znanja.
Tudi mi smo umetniki, da jih sprejemamo.

Quote:

Tale open sorce je ena težka zadeva, sem moral še enkrat  prebrat, A., v čem je štos tvoje just a game. Zgoraj sem razlagov, da lahko ukvarjanje z duhovnostjo ena intelektulna igra, če služi odstiranju tančic iz podzavestnih, v ozadju v glavnem  bio-kemičnih procesov, da bi iz njih napravili ene algoritme za programje, po katerem naj bi čim bolj verodostjno funkcionirala umetna inteligenca.  Tle so korporacije pa velik kapital odzad, ki svojih kod ne bo pustu v javnost dat. So nekaj poskušali doseč okrog genoma, a si s tistim, kar je v javnost dano,  niti profesionalna  niti laična javnost še lep čas   ne bo imela kaj pomagat.

Tisti, ki se gornjo dejavnostjo res v špici pa iskreno ukvarjajo,  to lahko delajo samo v enem za ekistenco varnem oz. visoko zaščitenem  okolju. Biti morajo del intelektulane elite, ki se giblje v zelo ozkih/samostanskih krogih, od njih pa ma kapital al  pa država eno korist, če ne jim takega varstva ne bi nudla. Si lahko brez  strahu tud en intelektualno odštekanost/omejenost privoščijo, kakor jim drago.

Seveda se lahko greš tud just a game duhovni intelektualizem z enim tradicinilnimi duhvnonimi praksami  kot totalen  asket ali  jogi, in s tem postat  odvisen od beračenja oz miloščine, ampak je vpršanje, kolk časa ti bo to zneslo.

Lahko seveda tud bližnjico v duhovni svet  preko psihadelikov izbreš,  ampak je spet tvoj rizik, kolk časa ti bo to zneslo.


Amak to so vse  igre posvečenih, tle so lahko skrivnosti hermetično zaprte in se širijo le v ožjih  krogih.. Tle po mojem nima OSS kaj iskat zraven, je naravnost skregan z njim: čar igre je ravno v izolaciji od okolja, na koncu pa od šeod igralca samega.


Quote:

V tem pogledu kot sem ga zgoraj navedu,  imaš,   A., po mojem prav.  Ampak jest OS smatram predvsem  kot ene vrste samopomoč, zaščito pred nevednostjo in zlorabo. Če nekdo uporablja duhovna znanja in prakse, pa s tem zavestno ne bi želel škodit sebi, a si, ker ne pozna posledic stvari, ki ji počne, je igre konec.   Če bi  želel manipulirat z mano ali drugimi, ki se tega ne zavedamo, če bi se, pa si tega ne bi želeli,   je to zloraba, je igre pa heca tud konec. Je  zato treba OS  za pretok znanja pa izkušenj izkoristit, za mojstra z mojstrom izmerit, za vernika s skeptikom soočit,    knjigi knjigo zoperstavit, z urokom na urok it, z izkušnjo vražo nadgradit, hrošče po programju lovit. Je treba  svobodno ozadja razkrinkrat, pol pa al jih pri miru pustit al pa jih  kritizirat pa sodit. Ne pa samega sisetma odprtosti z njegovo  vsebino  zamenjevat, saj je to tko, kot da bi se zaradi zavedanja, da je vse z vsem povezan, za vse enako proglasu in se različnosti pa individualnosti v naprej odreku.