Quote:


Evo, amstel, sva skor zašla s priročnika za prvo psiho-pomoč, v katero bi se zatekel 'pacient', na priročnik, h kateremu naj bi se zatekel svetovalec/terapevt. Nč hudga, saj smo tle gor vsaj zaenkrat tko al tko eni in isti  obeh vlogah. Jest pa sem hotu v bistvu le  povedat da dlje od izhodišča, na podlagi katerega bi lahko počel eno ali drugo, sploh še nisem prišel in da se mi zato zdi, da bi blo sestavljanje  takega priročnika vsaj zame  zlo ena naporna naloga. Sem se enkrat že z eno podobno idejo v pozitikve  zaletu, pa se je izkazal, da je tako početje brez trdnih temeljev v moji 'osebnostni strukturi' le napihovanje  enega milnega mehurčka, ki mi je, ko se je razletu, en porazno prazen pa slab občutek pustu.  Bi ti  izahjajoč iz 'lastne osebnostne strukture'  pa izkušnje  rad le eno razočaranje prihranu, ampak kot sama praviš, 'diagnosticiranje ni smiselno, če izhajaš iz svojega stališča, kako naj bi drugi funkcioniral'...    

Quote:


Drugič na  drugem mestu in v drugi vlogi, morda v smostojnem svetovalniškem  topiku . Zadaj pa grem ven strele pa dež poslušat...

Tale topik je ostal nako odprt pa nedorečen, zato smo se pa pol pri drugih topikih v svetovalnici po moje tako hitr zaplezal. Po moje svetovalnica ni zaživela tko, kot bi lahko. Že zarad samega naziva in si rajš pustimo svetovat pod drugimi topiki, kjer se svetovanje mal zakamufliramo. In obratno, pod svetovanjem izvajamo  ene mentale akrobacije, ker nam je nekako nerodno direktno o svojih psihičnih dilemah govort. Al kaj?

Zakaj je temu tko? Po moje zato, ker smo večinoma  zasidrani v eni že mal arhaični liberani ideologiji, po kateri obstajamo ljudje  ločeni kot posamezniki s svojimi željami, potrebami, užitki, bolečinami. Predmete psihologije, med katere poleg  čustev sodijo še razumevanje, želje, motivi, namere itd, smo zato sposobni dojemat samo iduvidualistično. Nočemo si priznat, da so naša čustva tud družbeno skonstruirana skoz našo umeščenost v družbeno mrežo interpretacij, ki naša notranja izkušnje in vedenja osmišljajo.

Čustva  tako zmotno smatramo za ključno psihološko vsebino, ki nas individualizira, loči od družbe, na dva načina:

Prvi je ta, da  nas individualizirajo s tem, da iz objektivnih misli, enakih slehernemu duhu, ustvarjajo osebna mnenja. Samo jaz sem ta, ki ima ta posebna mnenja in vrednote in v tej perspektivi  so čustva  jaz na način, na  katerega (objektivne) misli niso.        

Drugi je ta, da čustva označujejo individualno zasebnost in neoskrunljivost. Čustev osebe ni mogoče absolutno spoznat le na osnovi opazovanja; ključno vlogo ima  odločitev osebe, ki doživlja čustva, da o njih spregovori. Američani so dejansko pogosto vehementno odzovejo  na sleherni poskus 'povem ti, kaj občutiš...' - samo subjet sam ima dostop do svoje notranjosti in edino le subjekt lahko resnično pozna svoja čustva.  Čustva dojemamo kot idividualno lastnino jaza. Kot posamezniki smo "sveti" le kolikor vsak od nas poseduje svoja induvidualna /razlikovalna čustva. V ameriški družbi drug drugega obravnavajo kot psihološko ločljive enote  in lastnike samih sebe. Najpomebnejšo skrb jim predstavlja njihov lasten pogled na same sebe, kati le sami lahko določajo/interpretirajo svoja lastna čustvena stanja. Prednostni ostop do samega sebe deluje kot vrsta lastninske pravice, ki jo je treba spoštovat.

Je točno tle noter skrit en paradoks, da prav američani prednačijo v koriščenju psihoterpavteskih storitev. Se  odpirajo zasebno in  bresštevilnih terapevtskih skupinah, plačujejoje blazne denarje za tuje interpretacije svojih lastnih čustev in si jih na tak način z nakupom prilastijo nazaj pa  zase. Si enostavno niso pripravljen priznat, da so kljub svoji obsedenosti z atomistično posameznostjo praktično izgubl svoje lastno čustovanje, saj je zarad njihove vpletenosti v družebeno mrežo že zdavnaj postalo 'okuženo' s splošnimi družbenenimi pomeni. Pregledno, hitro razvidno  in instantno. Nč več tko globoko intimno, da bi blo na tem to sploh še smiselno gradit svojo individualnost. Bogati pa slavni so to zaštekal, zato se pustijo tračarsko obirat praktično do kosti, svojo induvidulanost pa črpajo nazaj iz te svoje medijske podobe.  

Kaj ma to z nami? To, da analiziranje sebe od drugih ni treba tko panično jemat  kot vdor na lastno (ćustveno) posest.  Je ta bolj instantna, kot si morda mislimo,  in se bomo  moral počas od lastnega mita o čustvih  kot garantih avtonomnosti poslovit.

No jest se poslavljam, kar se da  zavestno, včasih tud mal boleče, ampak nč hudga. Na začetku pa na koncu je itak enost, zakaj ne bi bla tud vmes?    

Amstel,

nekako se strinjam s tabo - glede javnega analiziranja...

...mislim, da če želim nekomu pomagati, razširiti obzorje (!)... - kakor koli že - ne morem brez tega, da najprej upoštevam Željo tiste osebe, ki naj bi ji pomagala - ali si sploh želi pomoči...- moje pomoči...ali si oseba želi slišati moje mnenje...
...in potem - kako naj ji pomagam, povem ???
...nekomu je lahko všeč, da se o njem razpravlja, nekomu pa morda ne...
...zakaj bi človeka spravila v neprijeten položaj, če si tega ne želi...???
...ali se morda jaz počutim močnejšo, če se nekdo nelagodno počuti in je javno obravnavan ???
...ali se morda zdim sebi pomembnejša, če nekomu javno kažem - po mojem mnenju - njegove pomanjkljivosti... ??? ali ni to morda pa moja lastna pomanjkljivost...ali pa morda beg pred tem, da spregledam svoje lastne napake... kajti lažje in prijetneje jih je videti na nekomu drugemu kot pa na sebi...

Ampak - konec koncev, (samo) človek sem, tako kot moj so-človek... popolna v svoji nepopolnosti  
...lahko povem svoja izkustva - če mi paše... če želim... če tako čutim... in kdor želi, lahko od tega sprejme, kar želi... ali pa ne, kakor želi...
...če res želim nekomu na tak način pomagati, mu bom verjetno bolj z vzpodbudo (saj nam ta vsem da novega elana), kakor pa s kazanjem s prstom nanj... le zakaj ??? kaj pa mi daje to pravico ???  

...če izhajam iz iskrene želje pomagati sočloveku in iz nesebične ljubezni ... ali bom res naredila najbolje, če bom javno pokazala na stvari, ki me morda pri nekom motijo...???ki bi jih morda nekdo po mojem prepričanju moral spremeniti ??? ali pa bom morda poiskala drugo pot...si poskušala pridobiti zaupanje z iskrenostjo...pa si tako verjetno olajšala pot... obema olajšala in odprla pot korakec bližje k sebi...


... ??? kaj pa vem ??? ...  


naj zaveje veter razumevanja in sprejemanja - so-Človeka v vsej pestrosti in barviti različnosti, ki jo Svet in Življenje premoreta... Svet in Življenje Tukaj in Zdaj bo takoj veliiiiiiiko lepše  

...vas vse pozdravlja in želi lep večer še naprej...

alenka

Quote:


Razumela si prav, če se strinjaš z enim ameriškim pristopom obravnavanja čustev kot garanta induvidulnosti, zarad katerih imaš le ti exkluzivno lastninsko pravico. Jest sem ga v nadaljevanju skušal sesut  s tem, da  je to le še en liberalističen mit, ki se ga tko kot večine drugih tud sami amerikani več ne držijo oz ne morejo držat. Ker na globaliziranem trgu posameznik že davno ne nastopa več kot avtonomen ekonomski subjekt (koropracije pa to), je brez veze govort o tem, da so  čustva še kakšen  garant osebnega avtonomizma, na katerem  je zahodni svet včasih  stal in se  naprej poganjal. Je včasih tko blo, zdaj pa je pravljica, amstel, in če hočeš v njej živet, ti tega res ne moremo branit, ampak se ti bodo v zarad tega kar naprej ene dileme pojavljale, ki si jih na tak način pač ne boš nikol dovolila pustit razrešit.

Quote:


Analiziranja česa? Analiziranje  po moje ni drugo kot razmotavanje enega klopčiča  odnosov, iz katerega se kreira naš ego, na katerega smo pol čustveno vezani. Ker  čustva so le nenakšen štrik al pa vrvica, ki ji analitik sledi, da vidi, kaj je s čim povezano. Noben, ki ta razmerja šteka, ne bo reku 'do tega moraš pozitiven/negativen čustven odnos zavzet'. To bo naredu duhovnik al pa kašnen spiritualnini vodnik, ki ma za rešitev tvoje psihe/duše pa za zbijanje ega  en svoj objekt poželenja pripravljen, na katerega naj bi ti čustva centriral. Analitik bo čustva samo izkoristu, da ti bo prek njih tvojo relacijo z nekom  al pa do nekoga razkril. Ti bo magari pomagov tud  (če je dober) v skladu s tvojimi potrebami te realcije preglednejše naredit (pa magari kakšno razklent pa kakšno na nov po pa drgač povezat). Do čustev  mora pri taki analizi seveda spoštljiv odnos imet, že zarad uspešnosti terapije same, ampak razkrit jih  jih pa moraš, če ne analitik odnose  na slepo razvozlava.

V tem smislu jest čustvene zasebnosti ne rabm. Je zato tkorekoč naravna psihoterpija, da čustva čim bolj  navzven kažeš pa drugim pregledna delaš, ker pol tud sam pred sabo odnose sproti pregledne ohranjaš. Ego sije jasno in pregledno, se ga ni treba sramovat pa skrivat, se ma lahko prav rad, ga ni treba ne teb ne komu drugmu sesuvat. Psihoterapijo pol rabiš, ko se zarad skrivanja čustev pred sabo pa pred drugimi v odnosih zaplezaš, pa ego začne zgubljen okrog lutat. Sem bil parkrat na meji, da bi ga rabu, sem se k sreč navzven čustveno odpru (tud tle gor) pa na ta način kup enih zapacanih odnosov tko al pa drgač razrešu. Mi pa nuca, da se s tistimi, ki se jim odprem, v nove odnose ne zapletam. Zato rabm eno čim večjo nodvisnost pa širino, ki jo tud tle gor uspem ohranjat. Ko se bom zaplezov, tko kot si se po mojem ti, bom seveda drgač govoru. Bova pa  mal skupaj čez druge pojamrala, pa bo šlo naprej, tle gor al pa kje drugje. More it.


Glede kazanja čustev pa s tozadevno ravnljivostjo pa amerikanov pa še tole: seveda so ameriakni ranljivi, če kažejo lastna  čustva, če pa ji njihov pogled na svet enak igranju partije pokra. Razkritje čustev ob kartah ti pomen ekonomski polom, masaka, za katero je skrit blaf, pa je tkrekoč garant bogastva, če že ne vsaj eksitence. Pa to ne samo pri pokru, pri biznisu nasploh. Če je treba čustva navzen kazat, je to le, če je to tkorekoč profesionalna dejavnost. Ampak takrat je boljš, če niso tvoja, ampak posojena liku, katerega vlogo igraš. Začne se v mc'donaldsu, do prefekcije pa je je razvito v holywoodu. Ni čudno, da porabijo bogastvo za to, skušajo prit do tega, kaj sploh so.      

Amstel wrote on 29.08.2002 at 19:16:20:


No jest bi tole mal nadgradil.
Govoriti samo o sebi. V svetovalnici ali na splošno na celotnem forumu?

Kako lahko na neko vprašanje o vzgoji otrok govoril o sebi, če npr. niti nimaš otrok, niti nimaš izobrazbe, ...) Težko, pa so vzgojitelji in župniki na istem. Meni še do danes noben učitelj, vzgojitelj ni mogel dokazat, da je njegova diploma PRAVILNA. Ni ker sem jih z vprašanji stisnil ob zid. So morali priznat, nekje kar veliko luknjo v tem sistemu v katerem so. Pa ti bodo hitro rekli nimaš papirja. Ej sej je bil Jezus tud samo mizar, brez papirja. To so druge dimenzije.

Tuki smo mi prerasli sistem "diplome" papirja za neko mnenje, znanje, obsodbo. Sistem kot ga jest razumem, da ga gradimo je na podlagi več-mnenjskega sistema in pogovora.

Jest sam tudi mnogim svetujem, pa žal ali pa na SREĆO nimam nobene ustrezne kvalifikacije. Pa če rezultati pokažejo, da delam v pravi smeri, me noben ne bo spravu iz te smeri. Je bil en podoben primer na med-u, kjer so enga fanta Piccola dobesedno ženske že kamenjale, ker se je trudil postavit nekaj po svoji viziji in poslanstvu, ki ga je začutu.
Tisto kar bi tist poba rabu, je le en topel pogovor, soočenje z njim in pravo usmeritev, s tem da mu osvetliš zadeve na miren način. No tam so ga dobesedno šli sesut.
In v podobni situaciji se lahko iz tega stališča znajdemo vsi mi. Mene osebno ne zanimajo bog ve kake tehnike, mi je čist dost ena sama mistična beseda LJUBEZEN, iz katere se trudim izhajat in se jo še učim. In tukaj žal diplome, pripadnost neki psihiatrični, religiozni, politični, ezo, duhovni usmeritvi nima kaj iskat. Pri meni seveda.

Tko so povedali vsi veliki. Tako je pokazala praksa. In jest jim verjamem.

In kar se vprašanj titud-u tiče. Ni ti direkt odgovoru. Je pokazal svojo ranljivost, če ti temu rečeš ranljivost. Jest ne. Temu jest rečem ODPRTOST. Se je odpru. Je vprašal kako in kaj v mnogih zadevah. Smo se zdemistificirali tko da je blo oh in sploh debate.

Dejstvo pa je, kolikor sem jest prebral, da si načela vprašanje in iskala nasvet, pa si se zazankala s tem da te Robi analizira. Pa če mene vprašaš. Si to sama hotla že s tem ko si šla postavljat vprašanja? Ali ne? Hotla si na splošno reševat svoj problem. To pa ne gre. Ti se urežeš v nogo, ti pa vprašaš:"Kako pozdravt nogo?"
In mi zdej te analiziramo, kao, kako boli, kdaj je začelo bolet. In pridemo do roba, do tega da moraš povedat, da v bistvu si se ti urezala v nogo.

In seveda, prišla si do točke, do meje kjer si začutla, da zdej pa se bo razkrilo, da zdej pa se je postavlo zrcalo! In si rekla DOST. Takoj ko si rekla dost je bil zame to dost. Ampak po drugi strani pa si kot prvo našla nekoga, da si imela vzrok postavit mejo. To je bil po tvojem mnenju Robi. Je pač prvi "uganu", da tvoj problem je urezana noga, ne udarjena, ne zvita, ne krvni strdek. In si rekla dost. Seveda tle bi moral spoštovat tvojo željo in te pustit, da se ti pripraviš priznat o tej tvoji ureznini.

Samo tukaj sem jest razbral problem. In seveda sta potem zapadla v kdo ima prav in kdo ne. In na robu ureznine eden drugega pink-ponkala, seveda z našim vmesnim vklapljanjem.

Tok mi je padlo na misel pri vsem tem.

Velik Sonca
Edi

titud wrote on 30.08.2002 at 12:44:17:


Titud, ko si odprl svojo temo na svetovalnici, sem rabila par dni, da sem sploh uštekala o čem govoriš. Zakaj? Morda zato, ker ovijaš svoja čustva v intelektualističen celofan. To je zelo posreden način, se ti ne zdi?
Zakamufliral si se in samo ti si vedel, v čem je problem. Ali pa še ti ne.
In tako, po mojem vsi, ki načnemo kak problem, ga razkrivamo počasi.
Le zakaj?



Uh, pa žal mi je, da ti to tako povem, ker dvomim, da ne boš ob tem mojem ogledalu, ki ga jaz imenujem golo vtikovanje vate, vzel z odporom.

Upam, da zdaj razumeš kako zgleda, ena varajnta in kako druga.