Se priključujem temu topiku, kjer se o konkretnem svetovanju govori na splošno. Ker sem zadnje čase tud preko sodelovanja pri drugih topikih odkriv ene luknje na področju osnovnega poznavanja zakonitosti  psihe, se njenga spoznavanja lotevam tkorekoč od nule. Saj itak ugotovljam, da večino stvari že vem in da pravzaprav odkrivam toplo vodo, ampak je dobro včasih stvari pospravit pa en red naredit, da pol pa rata spet palc za drugo kramo.

Hočem povedat, da se zadeve ujemajo tud s razvojem tega foruma, ki je sveto-valnico loču od raz-mišljevalnice, u-vidnice, raz-
umnice, v-poglednice, samo-zdravilnice...  Tle naj bi se šli tle drug drugemu odkrito ene 'psiho-terapevte', kar je za 'pacienta' lahko učinkovito le, če 'terapevtu' prizna eno osebnostno kavliteto (avtoriteto?) na katero se lahko opre. To pa predpostavlja tako 'terapevtovo' znanje kot sposobnost, da reševanje posameznega problema v postavi v 'pacientovo' osebnostno strukturo, ne pa v svoje predstave kaj naj bi blo tko na splošno prav in narobe. Tle smo po mojem zelo omejeni, zato je po mojem prav, da se usmerjamo predsvem v samopomoč,  tko kot to delamo pri drugih temah, ki so bolj splošno  spiritualno ali intelektulano obarvane. Absolutno je treba 'pacientu' zaupat, da bo problem rešu sam, sebe moramo ven potegnt in drug drugega pred vpletanjem v lastno osebnostno strukturo svarit. Naša osebna izkušnja se v tem kontekstu po  mojem lahko podaja  le kot   ilustracija ene splošnejše psihološke zakonitosti, ki jo moramo najprej sami kot svetovalci uvidet. Je treba eno distanco do lastne izkušnje postavit, tle se svetovalnica po mojem razlikuje od klepetalnice.

Še en nasvet: dejmo nekje zbrat ene osnovne, splošno preverjene in veljavne zakonitosti, po katerih deluje psiha. Naredmo eno vrste omarco psiho-prve pomoči, ki jo pregledamo preden se zatečemo pomoč in kamor drug drugega lahko usmermo, če smo v njej  spegledali karkoli, s čimer bi si lahko pomagali. Hudič se itak skriva v detajlih, zato bo za doziranje  vsak še vedno  prisiljen bit odgovoren kar sam.

Quote:


Vidim, devi,  da s svojimi nasveti nisem čist mimo usekal. Ker se tko kot jest bojiš,  da jih bo težko spelajt,  bi se poskusu že koj na začetku omejit.

Men se zdi, da nas večina tle gor išče en odgovor, kam svojo lastno psiho nekak sidrirat, jo v pogon spravit, da ne bo v praznem lavfala. Smo presegl eno tisto fazo otroštva pa oblikovanja ega, ki mu je edin namen samemu sebe skoz druge potrjevat al pa jih seb podrejat. 'Pacieta' s takim 'sindromom' hitro znamo locirat, ampak po mojem ni v redu, da je edin nasvet ki mu znamo dat, da se mora svojega ega znebit. Tam do enega 40 leta ma ego lahko čist eno pozitivno funkcijo, ne posebej razvetljen človek žačne šele po tej dobi namesto navzven nekako navznoter izgorevat pa sevat. Ko ga futranje lastnega ega ne zadovolji več, ko lastna volja do moči začne ugašat, je najpogosteje šele čas za spoznanje, da to še ni konc sveta, da se najlepše morda šele začenja. Men se zato zdi, da se kakšne psihologije tle gor ne bi šli z namenom, kako zmanjševat kašne osebene nervoze zaradi izživljanja svojega ega (v stilu  težav pri postavljanju   'osebnostne difernciranosti, povečevanju  'delovne učinkovitosti' in vpostavljanje  'družbene prilagojenosti'   ipd),  zato več kot 3/4 psihološke stroke odpade. Po moje pride v poštev le tisti del stroke, ki ji tud ego veže v en psiho-socialni/spiritualni kontekst, v katerem se bo hitreje in samorealiziral hkrati manj  travmatično transormiral. Po moje  nas je večina tle gor zato  in za take bi ta omarca s psihološko samopomočja  prav prišla.

Tist, ki si sam ni sposoben  kruha odrezat, si tud ne bo znal prsta obvezat.  

Uf, amstel, dober namen, ampak naporen, saj veš kako se mi tega lotevamo po alkimističnem receptu: ščepec skupne paradigme tko kot jo ma znanost, eno pest trancendence kot jo majo religije,  eno dozo razodevanja  skrivnostnosti tko kot v mistiki  in nekaj enot  manipuliranja z energijami kot je v magiji.

Amstel, sama veš, da si s psihičnimi  vsebinami, ki niso hkarti vpete v mrežo vsega naštetega, ni moč kaj dosti pomagat. Se prehitro razpredejo in pustijo duši uhajat namesto  da se skoznje realizirala.

titud wrote on 27.06.2002 at 15:17:49:


Meni moj namen ni naporen. Opisala bom, kar vem. Kar meni pomaga.
Upam, da nisi razumel, kot da sem znašla alkimijo, ki vse spremeni v zlato.
Koliko si boste lahko s tem pomagali, ne vem.
Sicer, ko boš prebral, boš imel boljšo sliko.

Kot sem tebe razumela, imaš tudi ti namen podati neke osnove psihe... kot si rekel, zato, da jih daš v omarico prve pomoči. Kaj imaš pa ti v načrtu?

gape wrote on 27.06.2002 at 15:54:47:


Itak... za-kaj bi se pa ustavljala  

Un limit, gape, ni moj ampak od junga, ki se je cel življenje z ljudmi vseh starosti ukvarjal. Un ga je tam med 30-pa 40 leti postavu, takrat se zadeva nekako fiziološko začne sama obračat tud če na obračnju ne delaš nč al pa clo kontra...

Glede izkušenj pa: nč ne pomagajo, če zato ni čas.

Quote:


Gradit realnost, svet...

Gre za dilemo, a je psiha/duševnost 'stvar po  sebi' (Ding an sich). A je duševnost nekaj, kar ima lastno vzročnost in učinkovitost? A so ji vezi materialnega obstoja le ovira in je skozi zavest  v bistvu vsemogočna? A je duševnost nekaj, kar obstaja samo zase  v prostoru in času in jo lahko  enačimo s pojmovanjem duše? A je pa psiha le neke vrste mehanska zadeva, mentalni proces, duša pa le subjektivni aspekt delujočih možganov?  A se od fenomena zavesti kot samozavedajoče misli sploh lahko pričakuje, da bo razložil samega sebe? A je zavest le ene vrste biološki pripomoček za povečanje učinka možganskega mehanizma a je mogoče posbena oblika trancedentalnih sil, ki 'bivajo' v človekovem organizmu?

A sem dobro zašutral zadevo? Take dileme so sicer moj problem, a ko začnem svetovat drugim, od nekje pač moram štartat in zato taka izhodišča lahko postanejo tud problem tistega, ki mu skušam svetovat. Jest sicer nekomu lahko  rečem, da po enem  psihičnem simptomi kot izkustveno/znanstveno/empiričnem dejstvu si v bistvu en tipičen  nervotik, zato moraš naredit to pa to, da boš lahko funkcioniral spet 'normalno'. Ampak jest lahko nekomu tud rečem, da je tvoja 'nervoza' čist normalen odziv duše na ta jebeni svet in zato toliko slabše zanj oz. za 'dejstva'.  Jest nisem zavezan niti zdravniški 'stroki' in 'etiki' in s tem znanstvenmu pojmavnju psihe  niti religijskim, ezoteričnim in kaj vem še kašnim  dojemanjem psihe. Jest se trenutno obnašam pragmatično, kar po domače pomeni tko, da mi znese. Ampak kdo drug pa morda dejansko rab samo strokovno/znanstveno pomoč  pa bi ga ena doza ezoterike samo še naprej nekam odnesla, kdo drug pa mogče rabi samo eno duhovno sidro v enem religijskem pomenu, da ga umesti svojo sicer 'zdravo' a zalutalo psiho.

A sem vsaj približno razložu, na čem, kaj pa kako gradit?