Včeri ne bi rekla, da bom jaz naslednja tule pisala.

Sem na točki.. ki bi jo lahko poimenovala, vmesna... razpolovljenost... razdvojenost čutim v sebi.

Konkretno:
Razmišljam o razlikah med ljudmi.
So ljudje, ki niti pomislijo ne, da bi se s kom pogovarjali o sebi, delali na svoji rasti, razmišljali o sebi... itd. In se mi zdi, da uspejo kar dobro živeti v sistemu, ki ga družba narekuje.

No, in pol smo eni drugi ljudje...
Pa da ne posplošujem.... bom o sebi.
Mene NE zanima ogromno zadev. Politika, nogomet,..itd. To me ne zanima.
Skoz neki razmišljam, delam na sebi... Sem občutljiva, moj notranji svet je razburkan. Skoz neki ugotavljam.

Pa zdele razmišljam, a delam na sebi, pa se zanimam za duhovnost, ker sem občutljiva... A je ta občutljivost... odpor do ekonomije... Al nisem ekonomistka, ker ne morem biti. Ker nisem tekmovalna, uspeh me ne zaniam... Al kva?
Razumete dilemo?

Aja, ekonomist = zakon ekonomije = za čimveč dobička, čim manj energije.... = čimbolj iznajdljiv, ne glede na sredstva...

Dejte mi eno roko to zastopit, no.

Amstel,

Ne vem, če  bo to pomagalo rešit dilemo, ampak ljudje delamo iste stvari iz različnih nagibov. Pa tudi zelo različne stvari iz zelo podobnih nagibov.

Nekdo je tekmovalen, drugi ima močno potrebo po občutku varnosti. Rezultat je pa lahko zelo podoben, oba se grebeta, da se kar kadi, ampak vsak iz svojih razlogov in vsak zadovoljuje svojo potrebo.

Nekdo preživlja cele dneve zunaj, v družbi, med pogovori z ljudmi, drugi cele dneve sedi za računalnikom v sobi in piše, recimo poste na kakšen forum. Oba imata pa močno potrebo po komunikaciji z drugimi, izražata pa jo zelo drugače.

Mogoče je s takimi delitvami še šlo nekje v zgodnji osnovni šoli, ko so se punce še štele ali med lepe ali med pametne

Pa lahko v življenju kdo tudi (poznam primer) redno obiskuje duhovno univerzo, pozna več vej ezoterike, se na teh področjih redno izpopolnjuje in tudi deluje, hkrati pa zaseda še kar pomembno mesto v enem od stebrov našega gospodarskega sistema in ni pri svojih kariernih pozicijskih bojih prav nič občutljiv in prizanesljiv.

Ampak do marsičesa pa se moraš v življenju tudi opredelit (ali pa se tudi nočeš opredelit). In to so tiste stvari, ki so po mojem pomembne.

Recimo za odnos do življenja.
Reflektiran -- nereflektiran, to bi pa morda lahko bila ločnica med nami, o kateri govori Amstel.
Ali pa konformističen -- zavestno individualen.

Verjetno bi se dalo še marsikaj izbrskat

lp bp

Moje mnenje, Amstel?

Od kje drugje naj bi po izhajalo kod iz vzorcev preteklosti, če vprašaš mene, hehe?

Glej, vsi se rodimo. Popolni. Polni ene same ljubezni, ki smo jo sposobni samo sprejemati in dajati. Ničesar drugega ni v tem trenutku v nas.

Potem začnemo rasti. Najprej so ob nas samo starši, ki jih ljubimo v popolnosti. Morda lahko to primerjam samo z nekim občutkom, da smo »eno«, ne znam drugače povedati.

Starši so pač takšni, kakršni so, vsak s svojo preteklostjo, vsak s svojimi vzorci preteklosti, vsakdo je naredil na sebi tisto, kar je pač naredil. Po mojih izkušnjah sodeč, bolj malo. Treba pa se je zavedeti, da starši, ne glede na to, kakšni so in koliko so naredili sami na sebi, vedno ljubijo (no, ja, skoraj, ampak pustimo tiste starše, ki odkrito kažejo, da so jim bili otroci nek »kiks« v življenju). In ker starši otroke ljubijo, svojo ljubezen tudi izražajo. Tako, kot pač znajo in tako, kot pač zmorejo. Vedno naredijo tisto, česar so v tistem trenutku največ zmožni. In zato jih ne smemo nikoli obsojati, če nam ljubezni niso zmogli izraziti na način, na kakršnega bi morali. Pa tudi otroci smo, eni bolj, eni manj občutljivi. Zase lahko rečem, da sem zelo senzibilna, zato sem v svojem otroštvu »pobrala« tudi precej raznih bolečin in strahov, ki jih morda nekdo drug, ki je iz drugačnega »testa« ne bi.

Nisem čisto prepričana, mislim pa, da so prelomnice eno leto, tri leta in potem se mi zdi nekje okoli šest let, ko otroci samo sprejemamo in se globina ran, ki nam jih uspejo vtisniti starši počasi manjša. O tistih zgodnjih ranah sem mi zdi, bi se lahko že govorilo, da so eksistencialne globine. Primer: če otrok ne dobi iskrene in prave ljubezni od staršev do enega leta, če doživi kakšno zavračanje s strani staršev do enega leta, mu ta »strah pred bližino« ostane celo življenje tako globok, da zaradi tega »strahu pred bližino« ne zmorejo vzpostaviti iskreno ljubečega odnosa s partnerjem. Ker se čutijo eksistencialno ogroženi. Ker je rana strahu pred bližino tako močna, da se prav v vsakem primeru čutijo eksistencialno ogrožene. Ker verjamejo, da bližine ni! Ker ne more trajati! Iščejo in iščejo, padajo iz enega odnosa v drug odnos, pa nikjer niso uspešni. Dokler se ne zavedejo, da to izhaja iz tega močnega »strahu pred bližino«, ki so ga doživljali kot čisto mali otroci. In dokler se ne soočijo sami s sabo in ta vzorec preteklosti sčasoma presežejo.

Poglej recimo samo primer, ko gre otrok v vrtec. Veš, kako otrok doživlja to? On ne zmore razumeti, da mamica gre in da se vrne. Ne. On samo doživlja: mamica gre, nima me rada, nisem vreden njene ljubezni, sem nevreden. In ogromno, zares ogromno ljubezni in kaj jaz vem kaj še vsega je potrebno dati otroku takrat, da ugotovi: »hej, mamica je. Ljubezen je. Bližina je. In ne bo nikamor izginila.« Ker drugače otrok tudi na druga področja razširi svoj občutek nevrednosti.

In kot otroci sprejemajo, v zgodnjem otroštvu samo od staršev, kasneje tudi od okolice, v kateri živijo, tako se gradi njihova podzavest. Otroci ne zmorejo ločevati, ne zmorejo razumeti, oni edinole sprejemajo. In vse, kar ni povezano z iskreno ljubeznijo, povežejo z bolečino. Ki se odraža pri ne/uspevanju izražanja samega sebe v odraslem obdobju in seveda pri ne/uspevanju vzpostavljanja iskrenega partnerskega odnosa, ki pa vsakemu izmed nas verjetno pomeni največ.

Da se navežem nazaj, zakaj nekateri delamo na sebi, nekateri ne. Vsi v življenju ravnamo tako, kot pač znamo in glede na to, kar smo sprejemali v otroštvu. In zaradi tega, da se izognemo neki notranji bolečini, se usmerjamo v tista področja, kjer te bolečine ne začutimo, tistih področij, kjer pa jo začutimo, se izogibamo. Poglej recimo samo Devi, kako se nekako ni znala postaviti sama zase v agresivnem okolju. Poglej samo okoli sebe, koliko partnerskih odnosov propade, koliko jih vztraja v neuspešnih odnosih iz popolnoma drugih razlogov, kot bi bil tisti pravi – iskrena in globoka ljubezen? Samo zato, ker bežimo sami pred sabo, pred bolečino in se skrivamo za nekimi zidovi, do kamor bolečina ne seže.

Le takrat, ko je ta bolečina, kakršnakoli že je in na kateremkoli področju se izrazi, prehuda in če se takrat zmoremo zazreti sami vase in pomisliti, da bolečina morda izhaja tudi iz tega, le takrat smo sposobni začeti z delom na sebi. Stopiti na to pot. Ki pa je prekleto dolga in prekleto težka. Zato jih tudi dosti omaga – lažje se je namreč skriti spet za svoje zidove in potlačiti bolečino, kakršnakoli je, kot pa se z bolečino soočiti in na nek način delati na njej in na koncu preseči vzorec preteklosti. Ker veš, da je pot. In veš, da je cilj.

Ne vem, spet govorim samo iz lastnih izkušenj. In prav gotovo se da pri temle razmišljanju še marsikaj dodati.

M.

ana wrote on 28.06.2002 at 07:58:45:

Ana, ti maš tud muco... samičko? Bova še kjero rekle...

Mislim, da je tvoja dilema Amstel podobna moji?

Tudi jaz imam mucko, črno-belo - Fina ji je ime.

Hej, ana, temu se reče pa ljubezen do živali! Bravo! Kako že rečejo: kdo nima rad živali, ne more imeti rad ljudi...

In meni je grozno všeč, da imaš rada živali. In bi ti pomagala, vendar sama v situaciji, v kakršni sem, tega ne zmorem, bom pa malo povprašala naokoli. Prav?

M.

Zdej vem, kaj me matra. Ta različnost, ko gre za partnerstvo.

Meni se zdi, da se razmerje ne obnese, če se srečata dva vsak iz svojega sveta.
Namreč ugotavljam, da mi je težko biti z nekom, ki ne dela na sebi. Ker mi ne more povedati kaj se dogaja v notranjosti, saj še sam ne ve.

Vaše izkušnje?

Amstel wrote on 28.06.2002 at 15:17:05:



Vidis, to so tvoji kriteriji, vsak jih ima.  Samo bi zelel vedeti, ce ti znas povedati vse kar se dogaja s teboj, v tebi okrog tebe, skratka  kaj se dogaja z Amstel?
Po moje dosti stvari se najblizjim ne poves in tako je verjamem z vsemi nami.   Vsakdo ima kaksno stvar za sebe, to isto stvar  pa ne deli z nikomer.

Kam se pelje tale topic Amste?  Upam, da nisem zasel.
Tale stol na sihtu mi ne pase.

Andres