Miska
|
Moje mnenje, Amstel?
Od kje drugje naj bi po izhajalo kod iz vzorcev preteklosti, če vprašaš mene, hehe?
Glej, vsi se rodimo. Popolni. Polni ene same ljubezni, ki smo jo sposobni samo sprejemati in dajati. Ničesar drugega ni v tem trenutku v nas.
Potem začnemo rasti. Najprej so ob nas samo starši, ki jih ljubimo v popolnosti. Morda lahko to primerjam samo z nekim občutkom, da smo »eno«, ne znam drugače povedati.
Starši so pač takšni, kakršni so, vsak s svojo preteklostjo, vsak s svojimi vzorci preteklosti, vsakdo je naredil na sebi tisto, kar je pač naredil. Po mojih izkušnjah sodeč, bolj malo. Treba pa se je zavedeti, da starši, ne glede na to, kakšni so in koliko so naredili sami na sebi, vedno ljubijo (no, ja, skoraj, ampak pustimo tiste starše, ki odkrito kažejo, da so jim bili otroci nek »kiks« v življenju). In ker starši otroke ljubijo, svojo ljubezen tudi izražajo. Tako, kot pač znajo in tako, kot pač zmorejo. Vedno naredijo tisto, česar so v tistem trenutku največ zmožni. In zato jih ne smemo nikoli obsojati, če nam ljubezni niso zmogli izraziti na način, na kakršnega bi morali. Pa tudi otroci smo, eni bolj, eni manj občutljivi. Zase lahko rečem, da sem zelo senzibilna, zato sem v svojem otroštvu »pobrala« tudi precej raznih bolečin in strahov, ki jih morda nekdo drug, ki je iz drugačnega »testa« ne bi.
Nisem čisto prepričana, mislim pa, da so prelomnice eno leto, tri leta in potem se mi zdi nekje okoli šest let, ko otroci samo sprejemamo in se globina ran, ki nam jih uspejo vtisniti starši počasi manjša. O tistih zgodnjih ranah sem mi zdi, bi se lahko že govorilo, da so eksistencialne globine. Primer: če otrok ne dobi iskrene in prave ljubezni od staršev do enega leta, če doživi kakšno zavračanje s strani staršev do enega leta, mu ta »strah pred bližino« ostane celo življenje tako globok, da zaradi tega »strahu pred bližino« ne zmorejo vzpostaviti iskreno ljubečega odnosa s partnerjem. Ker se čutijo eksistencialno ogroženi. Ker je rana strahu pred bližino tako močna, da se prav v vsakem primeru čutijo eksistencialno ogrožene. Ker verjamejo, da bližine ni! Ker ne more trajati! Iščejo in iščejo, padajo iz enega odnosa v drug odnos, pa nikjer niso uspešni. Dokler se ne zavedejo, da to izhaja iz tega močnega »strahu pred bližino«, ki so ga doživljali kot čisto mali otroci. In dokler se ne soočijo sami s sabo in ta vzorec preteklosti sčasoma presežejo.
Poglej recimo samo primer, ko gre otrok v vrtec. Veš, kako otrok doživlja to? On ne zmore razumeti, da mamica gre in da se vrne. Ne. On samo doživlja: mamica gre, nima me rada, nisem vreden njene ljubezni, sem nevreden. In ogromno, zares ogromno ljubezni in kaj jaz vem kaj še vsega je potrebno dati otroku takrat, da ugotovi: »hej, mamica je. Ljubezen je. Bližina je. In ne bo nikamor izginila.« Ker drugače otrok tudi na druga področja razširi svoj občutek nevrednosti.
In kot otroci sprejemajo, v zgodnjem otroštvu samo od staršev, kasneje tudi od okolice, v kateri živijo, tako se gradi njihova podzavest. Otroci ne zmorejo ločevati, ne zmorejo razumeti, oni edinole sprejemajo. In vse, kar ni povezano z iskreno ljubeznijo, povežejo z bolečino. Ki se odraža pri ne/uspevanju izražanja samega sebe v odraslem obdobju in seveda pri ne/uspevanju vzpostavljanja iskrenega partnerskega odnosa, ki pa vsakemu izmed nas verjetno pomeni največ.
Da se navežem nazaj, zakaj nekateri delamo na sebi, nekateri ne. Vsi v življenju ravnamo tako, kot pač znamo in glede na to, kar smo sprejemali v otroštvu. In zaradi tega, da se izognemo neki notranji bolečini, se usmerjamo v tista področja, kjer te bolečine ne začutimo, tistih področij, kjer pa jo začutimo, se izogibamo. Poglej recimo samo Devi, kako se nekako ni znala postaviti sama zase v agresivnem okolju. Poglej samo okoli sebe, koliko partnerskih odnosov propade, koliko jih vztraja v neuspešnih odnosih iz popolnoma drugih razlogov, kot bi bil tisti pravi – iskrena in globoka ljubezen? Samo zato, ker bežimo sami pred sabo, pred bolečino in se skrivamo za nekimi zidovi, do kamor bolečina ne seže.
Le takrat, ko je ta bolečina, kakršnakoli že je in na kateremkoli področju se izrazi, prehuda in če se takrat zmoremo zazreti sami vase in pomisliti, da bolečina morda izhaja tudi iz tega, le takrat smo sposobni začeti z delom na sebi. Stopiti na to pot. Ki pa je prekleto dolga in prekleto težka. Zato jih tudi dosti omaga – lažje se je namreč skriti spet za svoje zidove in potlačiti bolečino, kakršnakoli je, kot pa se z bolečino soočiti in na nek način delati na njej in na koncu preseči vzorec preteklosti. Ker veš, da je pot. In veš, da je cilj.
Ne vem, spet govorim samo iz lastnih izkušenj. In prav gotovo se da pri temle razmišljanju še marsikaj dodati.
M.
|