Amstel wrote on 21.06.2002 at 14:32:02:

Si že kdaj pomislila, da problem mogoče tiči ravno pri tebi - tvojem dojemanju? Mogoče se le tebi zdi, da se nekdo tako namerno obnaša... vsak vidi, kar hoče videti.

Te lahko nekaj vprašam, Amstel? Si bom drznila. A si ti bila vedno tako 'pametna', da si že od malega vse to vedela, ali se nisi nič naučila iz izkušenj, občutila bolečine zaradi nevednosti, se ti ni nikoli zdelo, da si kdaj žrtev koga ali česa ali življenja? Si vedno bila tako močna? Si sploh? Ali si le nočeš priznati, da morda nisi. Če bi bila močna, ti takšni ljudje ne bi šli na živce. Sprejela bi jih. Ampak najprej je treba biti resničen in iskren do svojih resničnih čustev. Morda si jih zanikala. To je moje mnenje. In moje mnenje je tudi, da preveč trdovratno zagovarjaš, da si vsak vse sam naredi: sam hoče tako in samo noče tega ipd. - uveljavlja voljo, skratka. To je vendar stanje zavesti. Cilj človekovega življenja bi naj bil ravno v tem, da njegova zavest , volja ni več samo njegova, ampak hkrati Božja. Se oproščam, če sem bila preveč direktna.

I fell like shit now. Smo ful sočutni not. Drek. Nekaj pač, kaj nam leži na duši. Tako da, Amstel, oprosti. Kaj vem, ni moj stil takole direktno. Naj gre v rit to sočutje.

Quote:

Hehe, beri moj podpis.
Sočutni smo do tistih, ki jih razumemo in smo podobno že doživeli sami. Jaz lahko rečem, da Amstel in Johna, če ne po celoti, vsaj delno razumem (če drži tisto zgoraj napisano, kar ni nujno, da priznajo), čeprav ne vem nobenih njihovih dejanskih dogodkov.

LittleStar, ne sekiraj se, nič nisi storila narobe, samo povedala si, kar ti je ležalo na duši. Nisi sočustvovala z Amstel, lahko pa si ji na nek način celo dolgoročno pomagala. Don't worry, everything is allright.

titud wrote on 21.06.2002 at 15:14:56:



Ah, kako je res. Tako sem zahtevna. Tako iščem ene odgovore. In kaj ugotavljam... da to hlastanje nima konca, ker zadev se ne da doreči. Zato tu totalno uživam, ker sprožim debato tam, kjer me nekaj vzpodbudi, zanima... In dobim cel kup odgovorov zase. In tej odgovori se skoz spreminjajo. Ves čas. Kot jaz... Dinamika...

Sam, to pa ... da se me ne da zadovoljiti?
Uhh... ta je pa močna... A si ti recimo napet, ker skoz neki sprašujem in temu ni konca? A se ti zdi, da se mora spreševanje enkrat končat v človeku? Da se mora umiriti? Se oprijeti nekega odgovora in v tem uživati do konca življenja?
Dej razloži....

Pa še neki dodam:
Pravzaprav preverjam, katere zadeve laho v sebi jemljem kot relativne, katere stabilne, katere oprijemljive, katere so spolzke.. Opazujem kako reagiram. Se odločam, kako bom reagirala in opazujem, kako bi kdaj, kot nekoč, bruhnila kar mi pride na pamet. No, saj kdaj to naredim. Ampak z zavedanjem, da sem to naredila.. pa da vidimo, kaj bom s tem sprožila. Ker vsega ne "operiram in očistim ega", sej nisem Sai Baba..  

Quote:

Hmm, OK. Se opravičujem za nesporazum, očitno sem stvar narobe doumel, ko sem prebral tvoj odgovor Amstel in potem nadaljno negativno reakcijo. Očitno me je ta tvoja "direktnost" zmedla.

Quote:

Naj ponovim.
Pravim, da se opravičujem, ker nisem razumel, da si že na začetku sočustvovala z Amstel. Predvsem me je zmedel tvoj negativni post, kjer praviš, da se počutiš kot shit. Kot sem rekel, očitno me je najprej zmedla tvoja "direktnost" v prvem postu, potem pa sem še prebral drugega in prehitro naredil zaključek. Zdaj bolj jasno? Še enkrat, sorry.