Glede reikistov ne poznam situacije, tko da ne bi o tem, ampak pogled na sočloveka, da mu ne boš pomagal, ker on rabi določeno izkušnjo za svojo rast, rabi trpet pa to, to se mi nekako ne zdi, da naj bi mi ljudje tako ravnali, ker tudi če nekdo rabi doživet neko situacijo, je nekdo ki mu priskoči na pomoč itak že vprogramiran v dogajanje, drugač ga gotovo itak ne bi blo kje zraven. Se mi zdi sočutje eden temeljev človeškosti in v bistvu ena temeljna naloga, ki jo ljudje z inkarnacijami moramo osvojit. Tud DalaiLama v bistvu večinokrat govori ravno o tem, sočutju in ljubezni.

Jaz na primer sem probala s sočutjem pri nekom, ki mi je škodoval. S tem njemu konkretno nisem nič koristila, neskončno pa je pomagalo meni. To je bila ena totalna osvoboditev od tega človeka, vsa negativna čustva so me zapustila, moja duša je postala lahkotna kot pero.

Tko da - deluje!

Quote:


Pozornosti vredno razmišljanje, dobro izhodišče za napletanje o sočutju  v filozofskem smislu. Jest žal ne morem brez tega, sorry.

Je že stara, zadnje časa pa ponovno obnovljena dilema:

a smo ljudje totalno avtonmona bitja in smo drug druga sposobni dojemat le preko lastnega živčnega sistema s pomočjo čutov in iz njih izvedenih čustev (empatije)  

a smo smo živa bitja samo veje na skupnem drevesu življenja; a   mamo v bistvu skupne korenine in deblo ter posledično gledano en med sabo poveza živčni sistem tko da  se na čutenja in čustvovanja drugih odzivamo takorekoč neposredno.

Po po prvi paradigmi smo individualizitrana bitja z avtonomno odgovornostjo do sebe in drugih, ki si medsebojne odnose  urejamo racionalno na emaptični podlagi. Na taki pardigmi je zgrajena zahodna kultura, ki kot vemo hodo šepa predvsem  na področju so-čutenja globalne povezanosti živih bitj in se pragmatično zadovoljuje z materialistično  interesno.  

Druga paradigma je v bistvu arhaična/vzhodnjška  in kot taka v naši zahodnjaški  kulturi preživeta. Zadnje čase  se obnavlja v novodbni obliki kot medsebojna povezanost zavesti na kvantnem polju. Živčni končnici oziroma možganski nevroni naj bi se neposredno odzivali na sprembe v kvantnem polju, ki je nekašna kolektivna zavest. Pomanjkljivost te pardigme je po mojem v tem, da posameznika odvezuje osebne odgovornosti za drugega oz.  ga prepušča karmi/usodi, kar zveni, kot ste že ugotovili, za naše pojme precej ne so-čutno.            

Če kdo čut potrebo, da o sočutju razpleta naprej pa nazaj iz gornjih izhodišč, lepo povabljen, sicer pa vzemte to kot še en titudov  intermezzo.
 

Someone...
Ne mi zamert, ker te bom spet mal popravil.
Napial sem, da je kolega prebolel odstranitev tumorja - operacijo in obsevanja. Zdravniki so svoje naredili. Tega je eno leto, clovek je pa se vedno depresiven zaradi vsega tega, kar naj bi bila po mojem notranja bolecina - bolecina duse.
Od mene je pricakoval tolazbo in strinjanje z njim, da je bogi in oh in sploh. no, dobil je vzpodbudo, da je vse za njim in da je treba ziveti dalje...

Saj sem rekel, da je primerov veliko in je tezko posplosevati, zato tud ta tvoj primer, ko je nekdo v zivem pesku in da bi ga jaz s palico stoknil se globje zal ne spada med tist, ko pravim, da jamrajo zaradi iskanja tolazbe. Razlika je vec kot ocitna, prav tako bi bila najbrz tudi moja dejanja.

Si me pa spomnil na un vic, ko se deklica utaplja v zivem pesku, treh moskih, fafanju in potopitvi deklice.
No, ker sem bil opozorjen, da je to forum z resnimi debatami, sem dal samo iztocnice. Pa brez zamere.

Meni se zdi, da krutost, s katero nekomu odklonis socutje temelji na tem, da ga odklanjas tudi samemu sebi.
Kot vedno, izhajam iz sebe, ker samo sebe poznam, pa se to ne dobro
Ker se je meni zgodilo, da sem se pobrala iz neke situacije na silo, ker sem si onemogocila socustvovanje s sabo, ker sem bila prepricana, da je vse skupaj samo smisljenje sami sebi, sem s tem v bistvu zaprla dostop do dolocenega dela sebe in zdaj ta vec ne deluje na tak nacin, kot je deloval sprva. In ko srecam nekoga, ki ujame tisti del mojega socutja, ki mi je se ostal do same sebe, lahko socustvujem z njim, ko pa naleti na del, ki ga niti sebi ne priznavam, ga ne morem priznavat niti njemu.

Mislim pa da je to napacna pot. Ne mores se ozdravit, ce si krut do sebe. Do sebe je treba bit nezen. Je pa meja med socustvovanjem s sabo in smiljenjem sebi precej varljiva. Na drugih to lazje vidimo. In vcasih sele s pogledom na drugega popravljamo napake, ki smo jih naredili pri sebi.

Devi, pred objavo svojega  nisem vidu tvojga posta. Se mi pa zdi da, da ti  na osebni ravni govoriš o istem pojavu, kot jest na držbeni.

Devi wrote on 21.06.2002 at 10:32:40:


Da tud jaz mal izrazim navdušenje nad tvojim mišljenjem, Devi, itak mi je všeč, velikokrat se strinjam, pa tega ne pišem, ampak glede tega pa: Super si napisala - TO JE TO!

John, beri sosednji topic, mislim, da smo tam zadevi že bolj pri dnu.

Drugače pa, kar se tiče 11. Sept... hmm, nisem ravno tako mislil, to je čisto drug primer spet.
Jaz sem bolj ciljal na človeka, ki rabi pomoč in se na tebe obrne osebno, pri tebi, ne na nekem daljnem zahodu. Tako kot tisti s tumorjem, samo ni nujno, da ima tumor, lahko je bolečina zgolj notranja - duševna.