Quote:Jaz namreč mislim, da so-čutje in so-čustvovanje ni isto. Da sočutja ne smemo mešati s čustvi. Čustva so po mojem individualna, čut je pa čut, a ne? (vonj, sluh, otip, vid, okus, intuicija in morda kot 7. čut - sočutje?).
Pozornosti vredno razmišljanje, dobro izhodišče za napletanje o sočutju v filozofskem smislu. Jest žal ne morem brez tega, sorry.
Je že stara, zadnje časa pa ponovno obnovljena dilema:
a smo ljudje totalno avtonmona bitja in smo drug druga sposobni dojemat le preko lastnega živčnega sistema s pomočjo čutov in iz njih izvedenih čustev (empatije)
a smo smo živa bitja samo veje na skupnem drevesu življenja; a mamo v bistvu skupne korenine in deblo ter posledično gledano en med sabo poveza živčni sistem tko da se na čutenja in čustvovanja drugih odzivamo takorekoč neposredno.
Po po prvi paradigmi smo individualizitrana bitja z avtonomno odgovornostjo do sebe in drugih, ki si medsebojne odnose urejamo racionalno na emaptični podlagi. Na taki pardigmi je zgrajena zahodna kultura, ki kot vemo hodo šepa predvsem na področju so-čutenja globalne povezanosti živih bitj in se pragmatično zadovoljuje z materialistično interesno.
Druga paradigma je v bistvu arhaična/vzhodnjška in kot taka v naši zahodnjaški kulturi preživeta. Zadnje čase se obnavlja v novodbni obliki kot medsebojna povezanost zavesti na kvantnem polju. Živčni končnici oziroma možganski nevroni naj bi se neposredno odzivali na sprembe v kvantnem polju, ki je nekašna kolektivna zavest. Pomanjkljivost te pardigme je po mojem v tem, da posameznika odvezuje osebne odgovornosti za drugega oz. ga prepušča karmi/usodi, kar zveni, kot ste že ugotovili, za naše pojme precej ne so-čutno.
Če kdo čut potrebo, da o sočutju razpleta naprej pa nazaj iz gornjih izhodišč, lepo povabljen, sicer pa vzemte to kot še en titudov intermezzo.