V primeru De MElla, bi jaz duhovnika vprašala, na katerem svojem problemu želi konkretno delati, kaj želi pri sebi spremeniti...ne bi čakala tako dolgo, da bi mi šel na živce do te mere, da bi ga zmerjala, ocenjevala...

Realnost v primeru predpostavke?
Ja, če recimo nekdo reče, da ni ljudem za zaupati, ker te bodo izkoristili, je realnost ta, da nekateri te bodo, drugi pa ne.

Quote:

Tudi, če nekdo obstaja, ki opazuje, je to tudi dejansko stanje.Saj vse, kar se dogaja, je dejansko stanje.
Vendar je tu treba upoštevati, da se "dogaja".
Torej dejansko stanje ni statično, ampak se vedno spreminja.
O tem je nemogoče govoriti in razlagati.Saj tudi razlaga ni več dejansko stanje, ampak le neka misel in spomin.

Mene zanima to, kaj je tisto, kar v resnici iščemo.
Ali nas resnično zanima dejansko stanje, ali pa iščemo le neko idejo in teorijo, s katero bi se lahko poistovetili in v njej našli neko trenutno zadovoljstvo ?
Če nas resnično zanima dejansko stanje, se ne smemo z ničemer poistovetiti, ampak je potrebno le opazovati, brez presojanja.

Če se malo poglobimo vase, bomo videli, da če imamo nek problem, se z njim poistovetimo in rečemo, da "imamo" problem. To se kaže tako, da se poglabljamo v problem, ga analiziramo....Vendar s tem problemov ne bomo rešili.
Ravno zato ne, ker problem vsak trenutek ustvarjamo in se spreminja, rešiti pa ga poskušamo s starimi vzorci.
Zato je potrebno razumeti tistega, ki ustvarja, oz. tistega, ki se zaveda. Če bomo le opazovali sebe v nekem odnosu, brez presojanja, se bo problem razkril sam od sebe.
Šele takrat bomo razumeli tudi dejansko stanje.

Dvojnost ustvarjamo s tem, ko presojamo in kjer je dvojnost, tam ni razumevanja.
V tem trenutku, ki ga le opazujemo, pa ni nobene dvojnosti, ampak le dejansko stanje.
In le v tem "dejanskem stanju" je možno rešiti probleme.
Točneje rečeno, se razkrijejo sami od sebe, saj ni več tistega, ki bi ustvarjal dvojnosti in s tem probleme.

Quote:


Meni se zdi, da smo zaradi tega postali le še bolj zmedeni

Torej smo z namenom, da bi se razumeli, ustvarili dvojnost, pa čeprav vemo, da se preko dvojnosti ni možno razumeti ?

Torej delamo en veliki veliki krog okrog resnice ?
To pomeni, da smo se razdelili le zato, da se spet združimo ?
Torej je to, kot življenje in smrt.Kar pomeni, da življenje lahko obstaja le, če je dvojnost. Saj v smrti ni dvojnosti.
A je to namen življenja, da se razdeli, saj le tako lahko spozna samo sebe ?
To je tudi razlog, zakaj projiciramo, saj moramo, ker to je življenje.Saj le preko ogledala lahko mi ali življenje spozna samo sebe.
Ampak zakaj pačimo to sliko ? Zakaj nočemo videti sebe ?
A je to, izraz strahu pred enostjo ?

Ja, tako radi bi bili, kot eno, ampak v resnici se bojimo enosti.

Robi wrote on 17.06.2002 at 20:27:41:


Imela sem željo odgovoriti že prej, vendar mi je ni uspelo realizirati...

Nisem govorila o tem, da se zavedam Enosti ali pa da se je ne. V razglabljanje o tem, česa se zavedam in česa ne, se ne bom spuščala. Kolikorkoli se že zavedam, se. Kolikor se še ne, se pa še bom! In to mi je v danem trenutku dovolj... Delam na tem, da sem bolj in bolj jaz. Zaradi sebe.

Hotela sem le povedati, da je logično, da čutim "stanje" nekoga drugega, ker smo med seboj povezani.

To je vse.

Suzana