...........
Zanima me pa, če kdo pozna kak link, al knjigo o arhetipih. V Moorovi knjigi, Duše dvojčice, je nekaj malega o ženskih arhetipih. Menda je bila tudi neka delavnica pred kratkim na to temo.

Kdo kaj ve?

Tule pa le za pokušino nekaj malega o arehtipu oz. mitološki zgodbi in še nekaj, zame zanimvih ,izsekov iz te knjige:

DAPHNE mitološka zgodba
Dafne je ljubka mladenka, ki rada pohajkuje po gozdu in lovi divjad.
Ko zbudi Apolonovo pozornost, se veliki bog nemudoma zaljubi vanjo. Zasleduje jo, a mu zbeži. Beg mlade ženske, pred velikim Apolonom je ključni prizor zgodbe, ki nam lahko pomaga razumeti sanje o begu, pa tudi tista obdobja v življenju, ko v stiski bežimo pred navezanostjo. Je eden izmed obrazov Diane in ponavadi jo enačijo z grško deviško boginjo Artemido, ki živi globoko v gozdu, daleč od civiliziranega življenja.
Odlikuje se po gibljivosti, pustolovskem duhu, samotnih poteh, nedostopni ženskosti in deviškosti, neomadeževani lepoti in nagnjenju, da se umika ljudem. Predstavlja čisto poseben vidik Artemidinega umika, beg od apolonskega klica duši.
Zgodba ponazarja številne življenjske razsežnosti. Dafno lahko vidimo kot nedotaknjeno dušo, ki beži od duha kulture, apolonskih dosežkov razuma, umetnosti in celo od ozdravitve. Pogosto čutimo, da nekaj v nas noče biti razumljeno in ozdravljeno. Nočemo k zdravniku. Odločimo se, da ne bomo hodili na tečaj. Naveličamo se prijatelja, ki nas hoče kar naprej spreminjati, nam dajati nasvete ali nas skuša razumeti.
Ti občutki, ki jim včasih skušamo ubežati, češ da so uporniški ali obrambni, utegnejo biti le Dafnina rahločutnost, pristna, nepokvarjena čustva, ki dušo ohranjajo čisto.
V širšem pogledu je Dafna deviškost na begu pred zakonskim stanom, osamljeni, ki se skuša izogniti zvezi, narava, zaščitena pred kulturo, nedotaknjeni, ki raje stopi korak nazaj k naravi, kot naprej v človeško omiko.

Če si zgodbo ogledamo z nasprotnega gledišča, si lahko razlagamo Dafnino upiranje tudi kot beg pred dušo. Prav zaradi njene očarljive duhovne naravnanosti nam burni nagibi navezanosti niso najbolj všeč.
Nekaj deviškega, kar spominja na Dafno, beži stran od zveze in se želi obvarovati pred njo. Kličemo lik očeta, kar nam preprečuje rast.

Upiranje odnosu včasih izhaja iz tistega dela nas, ki si želi, da bi bilo življenje čisto in urejeno, moralno neoporečno in svobodno. Ponazarja željo, da bi se izognili zapletenostim življenja. Odnos in navezanost tlačita duha, ki bi rad v igrivem lovu pohajkoval po Gozdovih tega sveta. Ljudje, ki prevzamejo vlogo Apolona, včasih pravijo, da bolj uživajo v prizadevanju po odnosu, kot v odnosu samem, medtem, ko se drugi kot Dafna, raje prepustijo begu. Dafnina zgodba tudi uči, da je odnos več kot zgolj trud dveh posameznikov, da bi združila svoji življenji.
Na veliko globlji ravni gre za večni boj za spravo med nebesi in zemljo, med kvišku usmerjenim hrepenenjem po nedolžnosti, redu, smislu in svobodi ter zemeljsko potrebo po zapletenosti, spremembi, muhavosti, ukoreninjenosti in navezanosti.
Dvojno načelo navezanosti in svobode nam pomaga razumeti naše odnose. Spoznamo namreč, da so najbolj prežeti z dušo, ko z vsem srcem čutimo napetost med obema nagnjenjema. Obe potrebi najbolje obvladamo, če ugotovimo, kaj nas navdaja s tesnobo. Ima smisel razmisliti o svojih predstavah o zakonu in partnerstvu.
Rainer Maria Rilke ponuja izjemno rešitev: vsak partner naj varuje samoto drugega.

Ne predlagam ravnovesja med individualnostjo in skupnostjo.
Ravnovesje je ideal popolnosti, ki je vsakdanje življenje ne pozna, zato si je niti ne zamišljajmo. Bolje je, da prek napak in skrajnosti segamo na raven zapletenosti duše. Redko se nam zdi, da imamo želeno zmes na dosegu roke, poleg tega pa tudi hitro zbledijo. Večino lasa slutimo, kako nas neprijetno vleče na eno ali na drugo stran. Mislimo, da je tako tudi prav. Vodijo nas čustva, bolečine in občutki, da ne delamo prav. Spoprijeti se moramo s skrivnostno zamotanostjo dušine politeistične zgradbe in opustiti iskanje statične točke popolnega ravnovesja.
Kot je rekel Marsilio Ficini, renesančni mag, najpomembneje je najti svojega demona, »drugega«, ki biva v nas in nosi seme razkritja naše narave in enkratnosti.

…Ko se upajoče predajamo novi ljubezni, nimamo druge izbire, kot da dovolimo silam in dejavnikom onstran naših namenov, da razrešijo spore, neskladja in protislovja.

a ni Jung ene teemeljčke za uporabne psihologe postavu u vezi  z arhetipi.....probej en bl tanek prevod teorija arhetipov ....al neki tacga

knjižnica.....naslednji teden ....al pa že ta si kupim en str bajk pa se zapelem do centra pogledat če jo še majo.

plp

brus-li

clo neki razlag je blo noter o enih slikcah......men se zdi
da neki ene dvojčke ......pa sestavo različnih simbolov ....pa kako to pol povezat......samo napisano je pa v t.i. spisih.....knjižica za knjižico- velika knjižica......k je pa še zmeri tanka knjižica

plp

brus-li

Quote:


Miti in zgobe po moje niso zato povedane, da iztrgaš iz njih tisto, kar ti sede, ampak sebe postaviš v njih, se umestiš vanje da te zaujčkajo s svojo predvidljivo varnostjo. Te postavijo v en kontest, ki ga sam v svojmu lajfu ne vidiš, ker je preveč razcefran, da bi ga bil sposoben povezat v eno smiselno celoto. Zgodbe tud niso točka, na katero se sidriraš in na katero se  središčiš ampak tok, s katerim za zaupanjem pluješ, čeprav je včasih teman in nepredvidljiv. Bolj kot se globoko  zgodba veže na ene prvotne genetsko-psihične kode, arhetipe, bolj je v bistvu temačna in grozna, ampak te tud bolj globinsko potegne s sabo. To so včasih vedli vsaj tako dobro  kot dons, ko se zgodbe a'la esmeralda (dotikajo se sicer  površine, da so manj strašne in očem bolj privlačne), v bistvu vezane na arhetipske predstave o dobrem in zlu, lepem in grdem, podrejanju in svobodi v vsej možni predvidljivi širini. Tud današnja 'plehka' duša hlepi po božanski umešečenosti v eno  celoto, zato so tv novele tako masovno oboževane.

Hej, Titud,

dobro razmišljanje. Zopet nekaj, da vidim dlje.

Amstel, hotu sem poudart, da so zgobe niso  povedane z tolkz namenom, da tisto, kar v seb vsaj slutiš, ozavestiš in pol 'na tem delaš', ampak se pripovedujejo bol z namenom, da se tisto, kar v s seb slutiš, lahko sprejmeš pa umestiš v en kontekst, ne da bi se najprej to trudu predelat v zavesti. Te naučijo, da marsikaj mora ostat skritega, da ni treba vsega ven vlečt pa vsake skrinje odpret (a ni to tud moorova prispdoba?), pa bo duša kljub temu potešena in življenje v na videz sicer  nercionalnom kontekstu varno samo po seb naprej teklo. Saj arhetipov se v bistvu po mojem ne da samih po seb ozavestit, so samo podtalni tok, v katerem zavestne stvari tečejo in se mu v glavnem podrejajo.  Zgodbe te skratka naučijo s tem sprijaznit, zato nima smisla samo teb smiselne stvari iz njenga toka jemat pa posebej analizirat. To delajo učbeniki  pa strokovna  pa znanstvena literatura, zato jest zgodb z njimi  ne bi v en koš metov, čeprav je po drugi strani res, da boš marisktero posamično ugotovitev le skoz zgodbo lahko folku približov. Amapak v tem primeru je zgodba samo pomožno izrazno sredstvo, ne pa na arhetipe vezan mit.      

Ali ni arhetip popolna kopija nečesa, kar več ne obstaja, oz. ali niso arhetipi tisti, ki hočejo biti kopija nekoga, ki ga ni več? Ali lahko govorimo o popolnem arhetipu?

LP Harry

titud wrote on 06.06.2002 at 10:56:04:


uhm.  ezoterično/antičnega učenja?? telesnega učenja torej.