Citiram nekoga iz ene knjige, ne vem več točno katere (sm pa že pisu to tle, smi zdi...):

"Obstajajo tri vrste ljudi:
Prvi se trudijo in stvari spreminjajo.
Drugi spreminjanje opazujejo.
Tretji pa se vsemu temu samo čudijo..."

Kdo koga, to je vprašanje ...
...okrog prnaša...

Pa ne manjkajo pri teh treh še tisti, ki sebe spreminjajo ???

Ja DeepBlue, maš prov. zdej pa mi je jasno.. ni važno v kateri, pa če so to vse, ampak vsak samega sebe okol prnaša.
modrost  


p.s. in trik je v tem, da je to "treba" nehat delat  

titud wrote on 25.02.2003 at 09:24:00:


Ma da bi vedu, nobene.
Trenutno...

Quote:


Ja, se strinjam.
MOje mnenje je, da je ISKRENOST tista, ki je odlocilnega pomena.
Dobr, ajd, še mal poguma je td treba, ma to pa bo že hmal vse.

Ne rabmo jet daleč,da vidmo, da se sami sebe farbamo, a ne.

No, vsaj men ne,
LOL

e. wrote on 25.02.2003 at 17:32:08:


No, jaz mislim, da bi bilo treba še ta četrte dodat: tiste, ki spreminjajo sebe. Ne zdi se mi namreč isto spreminjati stvari ali sebe. Pod sebe mislim gledišče, naravnanost, sprejemanje..

Ti praviš, da se srečuješ največ s takšnimi, ki kao pasivno opazujejo dogajanje okol sebe in nič ne naredijo. Se sprašujem, kako to sploh veš, da nič ne naredijo in če že ali potem takem tudi ti ne spadaš v to skupino, ko jih opazuješ, opredeliš, in nič ne narediš .

Quote:


Sej to, če je človk pasivn ni nč slabga, a ne.

Po čem vem?
Po temu, ker non stop jamrajo in jokajo in se sami sebi smiljo, češ, ah, ta moj tata, kašn odnos ma do mene, oh, ta služba, joj, v kašni neetični družbi živimo, oh, ta žena, me nonstop vara... in tko naprej.
Skratka, niso zadovoljni (če ne ne bi jamrali, a ne) in to se jim vleče že več let (kar jih poznam).

Če jst z njihovim stanjem nič ne naredim, to ne pomeni, da sem tak kot oni, a ne.
Njihova sreča je njihov problem, in moja je moj.
Vsak ima svojo odgovornost, zase, ne za druge.

moje mnenje, itak

Quote:


O ne, prav nikamor ni odplavalo.
Je zdj, je blo in vedno bo, tuki, zdej.
Ampak ne občutje, ralativno, in astralno slavje iluzij...

Štos je le v temu, da se tega nisem sposoben venover zavedat, in tega živet, ker pač nisem Ramana Maharshi, Satya Sai Baba al pa Mahavatar Babaji al pa Lord Buddha, a ne.

Ma to vseen ne pomen dsm sebičnež in da gledam le in izključno samo nase. Pomen le, da ne padam na jamranja ubogih žrtev tako hudih okoliščin, a ne.
Rad pomagam ljudem, po tisti izkušnji še bolj iz srca, in sicer tako, da sami trajno napredujejo. Sami, iz sebe, za sebe.

Obstaja veliko nivojev izkustva in prezentacije Absolutne resnice, link do ene bl enostavnejših razlag oz. opisov sm ti že podal.

To, kar lirično popisujem, je bu le 1. korak, savikalpa samadhi se temu u sanskrtu reče, časovno omejen trenutek jasnosti in čiste zavesti.
So še drugi nivoji, globlji, bl realni, zarad katerih je človk pol ala Lord Buddha.

Ma jst sm tle, kjer sm in sm zadovoln. Kar pa seveda ne pomeni, da ne kopljem dalje...