da malce obudimo tole reč ... se mi zdi da smo kle govoril o tej temi ... sibolov ipd, če ne ... pač ... kaj naj ...
text ki sledi je bolj pripročljivo brat tam kjer je celoten text (klikni SIMBOLIKA ZMAJA spodaj).
SIMBOLIKA ZMAJANamen tega besedila ni opisovati zmaje v navadnem pomenu te besede, temveč simbolno sprožiti v vas, bralcih, miselne povezave, ki bodo porodile t. i. 'aha doživetje', ter vas pripeljale do globljega, nadrazumskega dojemanja vsebine prispevka.
Zmaj je vsekakor eno od najbolj razširjenih mitoloških bitij. Znano je, da je simbolika zmaja tesno prepletena s simboliko kače, zato se ta dva simbola v različnih mitologijah in tradicijah pogosto izmenjavata. Vendar je med njima razlika: o obstoju kače ne dvomi nihče, pripovedi o življenju zmajev pa imajo pridih dvomljivega. Zmaj je obstajal v zavesti ljudi po vsem svetu tisočletja in tako je še danes. Kako torej lahko rečemo, da nekaj, kar je živelo v zavesti ljudi v vseh časih, ne obstaja? Gre le za drugačno vrsto obstoja, drugačno resničnost, ki je razum, ki prevladuje danes, noče priznati. Racionalisti trdijo, da je zmaj le bitje domišljije, igra.
Za zmaja je, tako kot za druge univerzalne simbole, značilna večpomenskost. Zmaj kot simbol zajema razpon od skrajnega dobrega do skrajnega zlega in vse odtenke med tema skrajnostma, in to je tudi sicer ena od temeljnih značilnosti arhetipskih simbolov.
Temeljna značilnost simbola je torej, da vsebuje poleg zunanjega še notranji vidik, ki je večidel v nezavednem.
Tehnološki napredek ni napredek v pravem pomenu besede, ker ne vodi k cilju človekovega obstoja na Zemlji, to je k širjenju zavesti z ozaveščanjem velikih prostranstev nezavednega in s tem k ustvarjanju človekove celostnosti.
Simboli se pri posamezniku porajajo v sanjah in domišljiji, na ravni človeštva pa so miti neka vrsta kolektivnih sanj. Miti, porojeni iz zavesti, so pravzaprav sanje človeštva. Jezik simbolov in mitov ni po naključju slikovit, kajti slika je način, s katerim se lahko sporazumevamo z nezavednim. Nezavedno ne razume jezika uma, temveč razume le jezik slik.
Gledano ezoterično je vloga simbolov in mitov v tem, da omogočajo premostiti prepad med navadno, vsakdanjo zavestjo in zavestjo višjih ravni.
Za simbol je zelo pomembno, da se smisel simbola in mita spreminja glede na sposobnost dojemanja. To je tudi razlog, da so simboli večplastni in večpomenski. Ne obstaja torej »pravilna« ali »nepravilna« razlaga nekega simbola, temveč so samo različne ravni in različne globine razlag. Vsaka razlaga je na neki ravni pravilna, toda popolna razlaga ni mogoča. Popolno dojetje simbola je dejanje, ki daleč presega razum in kakršno koli razlago ter prehaja na področje neizrekljivega.
Gre za razkrivanje najgloblje plasti pomena, ki zadeva samo bistvo obstoja in človekovega razmerja z univerzumom in Bogom. Gre za samospoznanje, ki vodi k celostnemu dojemanju Boga, sveta, človeka in medsebojnih razmerij.
V nekaterih knjigah lahko na primer preberemo, da je bil simbol zmaja v začetku pozitiven, nato je postopno dobival negativne značilnosti, nazadnje pristal povsem na negativnem polu. Toda z ezoteričnega vidika ni zgodovinskega razvoja simbola, skozi katerega bi se kakšen prvobitni simbolni koncept sčasoma razvijal in spreminjal, ker simbol ni nekaj, kar se zavestno ustvarja in razvija. Simbol je od nekdaj takšen, kakršen je. Tisto, kar je videti kot njegov razvoj, je pravzaprav samo razkrivanje njegovih že obstoječih ravni. Simbol ni koncept, ki bi ga ljudje zavestno snovali stoletja in bi tako sprva preprosti simbol sčasoma pridobil različne pomene. Vsi njegovi pomeni so v njem že od začetka in samo od ravni zavesti je odvisno, kateri pomen ali katera raven se bo razodela.
Zakaj je tako? Zato ker so simboli in z njimi tudi miti kot skupek simbolov pravzaprav kolektivni spomin človeške rase na lastno »pozabljeno resničnost«, na tisto, kar imenujemo absolutna resničnost. Ta pa ima različna imena: Bog, Tao, Resnica, narava Bude, Absolut ... Vseeno je, kako to resničnost poimenujemo.
Simboli in miti so v bistvu nejasen spomin, po njih se nekako megleno zaradi »padca duha v materijo« spominjamo pozabljene resničnosti, »otroštva«, zore človeštva, tistega, kar človek pravzaprav je božansko bitje, del Velikega Edinega.
Kot zgled kvarjenja simbola nam lahko rabi pravljica o Sneguljčici in sedmih palčkih, ki ima tako kot vse pravljice, več različic. V zadnjem času žal prevladuje »racionalistična različica«. V njej Sneguljčica ne umre zaradi strupa, ki ji gaje dala čarovnica, temveč samo otrpne. Ko palčki izpustijo njeno krsto, zakašlja, izpljune košček strupenega jabolka in oživi. Za racionalni prijem je takšno dogajanje logično, saj je tudi namen racionalnega uma, da naredi pravljico »logično«. Toda s takšno razlago se bistvo pravljice uniči.
V izvirni pravljici Sneguljčica umre, ker je simbolična smrt uvod v duhovno rojstvo. Prinčev poljub jo oživi, ker je ljubezen eno od najmočnejših gibal duhovnega razvoja. Če tega ne bi bilo, bi se zanemarilo bistvo tega čudovitega mita, globoko sporočilo, namenjeno nezavednemu.
Lahko rečemo, da simbolizira zmaj - gledano ezoterično in samospoznavno - tako kakor vsi veliki simboli, le še ena vrata k samospoznanju. Vsi veliki simboli in veliki miti so pravzaprav samo to - simbolni prikazi vrat k spoznavanju sveta, življenja in Boga po poti samospoznavanja.
Zmaj je tudi po videzu sestavljen simbol. Je pravzaprav kombinacija kače in ptiča. To dokazuje njegovo dvojno naravo; zajema dve skrajnosti, vendar hkrati tudi ves razpon možnosti med njima. Kot združitev kače in ptiča je spoj materije in duha, zemlje in neba, zgornjega in spodnjega sveta, mikro in makrokozmosa, evolucije in involucije, jina in janga ...
S popolno prebuditvijo energije kundalini pride na individualni ravni do dokončnega razsvetljenja, do samouresničitve.
Iz ezoteričnega zomega kota ni pravega simbola, če ne zajema obeh polov in vsega razpona možnosti med njima, in tako simbolizira združitev nasprotij, svet brez dvojnosti. Cilj duhovne evolucije človeške rase v večini ezoteričnih naukov je pravzaprav svet brez dvojnosti, vrnitev v stanje Boga, v katerem ni več dvojnosti (svetloba-tema, moško-žensko, jaz-ti, dobro-zlo, duh materija ...), ker so združene v Velikem Enem.
Vsa tradicionalna alkimija je prikazana z alegorijami in simboli, zmaj pa je eden od prvih slikovnih simbolov, ki jih srečamo v alkimijskih rokopisih. Pogosto simbolizira nepopolno materijo, tako imenovano osnovno snov (materia prima), s katero se Veledelo začne. V nekaterih drugih prikazih je zmaj »brat« živega srebra. Pri tem je živo srebro duša, zmaj pa telo. Včasih zmaja istijo z živim srebrom, pri čemer ta simbolizira dušo, ujeto v telo. To je ena temeljnih postavk starih gnostikov - da je duša, božanska iskra, ujeta v telesu, in da je duhovni razvoj njena osvoboditev in vrnitev k prvotnemu izviru, iz katerega je izšla.
Kristus simbolizira stanje zavesti, v katerem se človek Kristus kot zgodovinski Kristus zaveda svoje božanske narave.
Zanimivo je omeniti tudi alkimijsko-gnostično razlago vloge kače v biblijski zgodbi o izgonu iz raja, ko kača po Evi pregovori Adama, naj zaužije jabolko z drevesa spoznanja; zato Adam in z njim ves človeški rod iz rajskega stanja preide v nepopolno bivanje na Zemlji, v stanje greha. Gnostično-alkimijska tradicija vso zgodbo povsem obrne in pravi, da kača, ki jo lahko poistimo z zmajem, pravzaprav pomaga, da se človek usmeri k znanju in dobi moč, da odkrije skrivnost ustvarjanja. In ko bo odkril skrivnost ustvarjanja, se bo človek lahko vrnil tja, odkoder je prišel.
V resnici vse poteka oziroma ne poteka v eni točki in samo vprašanje je, ali zavest o tem obstaja ali ne.
ZMAJ KOT VARUH ZAKLADA
Bistven vidik simbolike zmaja, ki je posebno pomemben iz ezoteričnega zornega kota, je, daje v številnih mitih zmaj varuh zaklada. Da bi prišel do zaklada, se mora junak bojevati z zmajem in ga po hudem boju tudi premagati, ali pa mora pred zmajem rešiti devico. Ta zgodba ima velik psihološki pomen, in na to je zelo dobro opozoril Jung. Junak je v resnici zavestni jaz, ki se bojuje s senco, z instinktivnim, nezavednim delom sebe, da bi ga ozavestil in skozi proces individuacije, kakor ga imenuje Jung, včlenil v zavestni organizem. V tem pomenu je torej zmaga nad zmajem ozaveščanje sence, dvig zavesti in razširitev zavestnega jaza.
Toda niti ta raven razlaganja, čeprav zelo globoka, v smislu osvetljevanja človekove narave, ni najgloblja. Pod njo je še ezoterična razlaga, po kateri je zaklad pravzaprav skrito notranje znanje ali gnoza. Zmaj je ego, namišljena struktura jaza, ki si »domišlja«, da obstaja, in ki preprečuje, da bi bitje prišlo do zaklada, ki ga nosi v sebi, da se pravzaprav sreča s samim seboj. Devica je pri tem človekova čista božanska narava, pokončanje zmaja zato, da bi se rešila devica, pa ponazarja pokončanje ega, da bi se osvobodilo čisto božansko bitje, ki prebiva v človeku.
Takšni simboli zmeraj združujejo nasprotja in s tem poudarjajo, da je absolutna resničnost nad nasprotjema, v njej ni nasprotij, ker so združena v eno.
Simbol zmaja nam hkrati tudi ponazarja pot duhovne involucije, pot 'padca duha v materijo' ali padanja v nezavedno.
Zmaj nam torej pripoveduje gnostično zgodbo o tem, da so se bogovi spustili v materijo, v svet časa in prostora, vzroka in posledice in se tu zaigrali. Igra jih je tako pritegnila, da so sčasoma pozabili, kdo v resnici so. Ko jim je zavest o lastni božanski naravi potemnela, so ostali ujeti v iluzijo, pozabili so, da so bogovi.
Poti pravzaprav ni.
Pot ni nič drugega kot ozaveščanje resničnosti, takšne, kakršna je že zdaj, v tem trenutku.http://www.gape.org/gapes/prispevki/files/zmaj.htm
Home
Pages: 
