Ja,saj druge zavesti ne morem širiti.

O tem odloča vsak sam.

Svojo zavest širim v odnosu do nečesa ali nekoga,ko prepoznam sebe.

master...srce pri meni ni višji jaz... in jest tut nisem nižji jaz... da ne govorim o srednjih jazih, ki zame ravnotako ne obstajajo... Vem pa da obstaja nekaj čemur simbolično rečem srce... moje bistvo, ki je vedno prisotno in le misli so tiste, ki lahko preglasijo čutenje srca... Zavedam se da sem fizićno & energetsko bitje in že celo življenje se zavedam, da obstajam... zakaj pa ne vem, in če neki ne vem potem ne morem vedet, zakaj obstajam in če ne vem zakaj obstajam potem mi ni treba delat ničesar, če nočem, al pa delam nekaj, kar MISLIM da bi lahko bilo pomembno za moj obstoj. kle pa se pojavi novo vprašanje... Zakaj mi je nekaj pomembno... zakaj sploh so ene stvari, kao pomembne, če pa je vsaka misel proizvod našega uma... ki pa je daleč od resnice od človeka... to je resnica civilizacije in menim da delno tudi resnica napredka, nikakor pa ne resnica človeka kot celote.  
To da ni namen človeškega obstoja v tehnologiji in v sami civilizaciji, temveč v odnosu posameznika do okolice... pač zajema veliko večjo širino zavesti....čeprav se zavedam več možnih interpretacij tega odstavka...

višji in nižji je eno in jaz sem... ni se mi treba deliti na dele, ki so kao boljši al pa kao slabši in ni se mi treba duhovno razvijat... Vse kar bi bilo dobro sedaj je da dozorim...ravno tako kot to storijo vsa živa bitja v naravi, katere sestavni del smo... in če obstaja namen človekovega obstoja...potem ta vključuje odnos do narave kot celote, ne pa kot je to sedaj v navadi, kjer večina sicer verjame v eno prihodnost...nihče pa ne verjame da on je ta prihodnost, da smo mi ta prihodnost, da prihodnost in preteklost sta možna samo v sedanjosti... in da v sedanjosti niso pomembne tvoje misli,  temveč  čutenje sebe in zavedanje da si...brez sodb, brez misli, brez izdelanih stališč in brez ideologije...samo srce

Quote:


Kakor ti simbolično praviš temu "nekaj kar obstaja" srce, nekdo drug temu simbolično reče Višji jaz, Zavest, Jaz,  Um (z veliko začetnico), "Jaz sem ki sem", itd...


Quote:


Točno, ni se nam treba deliti in soditi, ker se tako "oddaljujemo" od tistega, čemur nekateri pravimo srce ali Višji jaz. Vendar je um tisti, ki ločuje, analizira in predalčka, ker nas večina deluje z umom in se z njim istoveti.
Pravzaprav, tudi, če se ne istovetiš z njim a želiš na ravni uma izraziti srce ali Višji jaz se zgodi isto: predalčkaš, analiziraš in ločuješ. Zakaj? Ker je to njegova naloga (mogoče samo trenutna). Ali mogoče: njegova trenutna lastnost.

Um je izraz srca ali Višjega jaza (ne glede na to, kako propustno je(um mislim)). Torej telo, astralno telo, um in srce ali Višji jaz je eno in isto gledano iz perspektive srca ali Višjega jaza. Iz perspektive uma pa so telo, astralno telo, um med sabo ločeni, in tvorijo osebnost, ki pa je ločena od srca ali Višjega jaza.

In ko to zdaj razmišljam, analiziram in pišem delam preko uma in želim izraziti srce ali Višji jaz. Želim nekaj povedati o "njem". Drugače tudi ne morem, ker ti ne bi mogel to brati.

"Jaz je zamisel, ki jo zavestnost uporablja za doživljanje nekaterih drugih zamisli. Mehurček je, iz katerega gledate druge mehurčke." - Harry Palmer

Tu so spet izrazi kot jaz in zavestnost... ne bom jih razlagal in predalčkal, ker jih boste tako in tako vi.

In kaj je torej naš namen? Z umom rečem, da je naš namen izraziti srce ali Višji jaz skozi vse ravni že izraženega srca ali Višjega jaza.

Ampak izraziti ga bolj polno: sprejeti telo, kot enkraten inštrument, sprejeti vse občutke, tudi vse tiste "negativne" oz. naše sence, ki jih ne priznamo, in obvladati naš um. To pa lahko samo tako, da se ne navežemo na stvarstvo in se ne istovetimo z njim (seveda to ne pomeni da se ga izogibamo).

Dovolimo torej božanskemu, da se izraža in spoznava samega sebe.

Zanimivo je, kar je Pavel napisal v svetem pismu:

"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.

In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič.

In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."

Bo šlo, ja, če ne bomo nič naredili. In realnost je taka, kot praviš da je. Res se bomo uničili. Kaj si pa želimo? Si res želimo, da se uničimo? Verjamem, da ne. Zato tisti, ki želi, da obstanemo in predvsem tisti, ki se zaveda, da ni vse v redu bo stopil v akcijo.

To si, kar je globoka želja, ki te žene.
Kakršna je tvoja želja, takšna je tvoja volja.
Kakršna je tvoja volja, takšno je tvoje dejanje.
Kakršno je tvoje dejanje, takšna je tvoja usoda.

Po drugi strani je pa tudi to, da se bomo uničili ena pot, ki se mogoč tud mora zgodit, da se bomo mi kot ljudje, kot civilizacija kaj naučil iz tega. Je lahko tud del plana. Tko da ne vem, kaj je prav, da se boriš, al pa da sprejmeš, in sprejmeš tud posledice.

A kdo ve?

Someone wrote on 20.06.2002 at 19:06:23:



Točno tako.  Čisto enostavno.

Pa sej smo to že stokrat povedal, ane.  

Hja.... a da bi se boril?
A da bi sli v akcijo?
Zakaj? Za boljsi jutri? Da prestanemo to zivljensko izkusnjo in bo bog vedel, da smo hoteli dobro in nas bo sprejel v svoje vrste?

Kaj pa ce je stvar malce bolj zakomplicirana in so nas na ta planet, kot testne zajcke naselili "mali zeleni", kateri poznajo mal vec kot tri dimenzije in zdele en zraven mene sedi in bere tole, ko pisem, se rezi in zapisuje kaj je evolucija naredila iz primatov in kaksen je najnovejsi model?

Kako se bo sele smejal, ko se bomo zbrali v vrste in se zaceli borit? Proti komu? Lastni vrsti? Vsesvetovni spor, ker bo treba ocuvat mati zemljo, spremenit miselnost in sprejeti eno duhovnost? Po mojem tale "mali zeleni" ze tolk crkava od smeha, da boljs, da neham, ane?  

Ma dones sem dobre volje, kar ni posledica pitja pira in bom zgleda se kako kozlarijo objavu.

Naj mi oprostijo...