To, kar se zdaj pogovarjate o medsebojem ubijanju pa to,  nima po mojem nobene veze z namenom človeškega obstoja. Medsebojno ubijanje nima evolucijsko gledano absolutno nobenega namena in smisla, ga v  preživetje vrste kot celote nikakor ni možno  vkomponirat in zato  se tud z nobenim  psihološkim  mehanizmom ne da opravičevat. Ne mi tega s paralelami na mesebojno ubijanje živali delat, ker tam ma ubijanje med različnimi vrstami preživetveno-prehranjevalni smoter, znotraj iste vrste pa se ubijalski nagon sprož tkorekoč pomotoma, kot presežek enega ravsa za lasten prestiž. Samo človek je  v ta ravs za sprestiž vprogramiral pobijanje  pripadnikov lastne vrste kot pravilo  in ga sprejel kot evolucisjko kao smotrno početje. Jest trdno verjamem, da pomotoma in   če si tega ne bo čimprej priznal si iskreno zasluž, da ga evolucija ven zabriše.      

titud wrote on 21.06.2002 at 14:32:18:


Pred kratkim je nek potepuski macek pobil tastovi macki dva mladica, ki jih je potem cez nekaj dni nasel v garazi. Enako kot za macke velja tudi za leve, pa recimo za mroze, ki v spolni sli prav nic ne pazijo ce pri tem ubijejo kaksnega mladica, pa morda bi, ce bi se potrudil nasel se kaksen primer. Fraza "Dog Eat Dog" naprimer tudi ne opisuje ravno sloznega zivljenja nasih najboljsih stirinoznih prijateljev, itd., itn.

Tako, da se mi zdi, da pri pobijanju, borbi in maltretiranju pripadnikov iste vrste navadno ne gre za ohranitveni in prezivetni nagon, ampak bi prej rekel, da gre za manifestacijo spolnega nagona, oz. se bolje za spolno selekcijo.

lp bp

Quote:


Ok., amapak tle jest ne vidim bistvene razlike. Pri pobijanju znotraj vrste gre za en preživetveni nagon, pa naj bo to en prestižen ravs al pa poboj mladičev. Sem se tle spomnu, da je medved sposben pobit lastne mladičke iz enega psivnega nagona nad medvedko in da se mora medvedka v zaščito svojih mladičev orenh v bran postavit... A je treba tle poudart tko kot je someone, da gre za preživetvene nagone, ki bi jih moral človek na vrhu evolucijske verige presežt in ne vkomponirat v sojo kulturo pa pokrivat z moralo.

Quote:


Pa smo spet tam: namen človeškega obstoja je spoznavanje samega sebe: svojih nagonov, želja, občutkov, misli, prepričanj - predvsem tistih skritih v podzavesti in se dvigniti nad njimi, jih ne ignorirati (ker jih s tem samo krepiš).
Dvigniti svojo zavest nad osebnostjo in jo obvladati.
S tem pogovorom to tudi počasi delamo.

O, bog, koliko časa še?? ???

Quote:


Nak, ta trditev se mi zdi popolnoma nesmiselna.

Saj pa smo vedno to, kar pač smo. V vsakem trenutku.
Saj ne morem biti nekaj drugega, ampak samo to, kar pač sem.

Če sem prodal svojo moč, sem pač tisti, ki je prodal svojo moč. Zato, ker se  v sebi počutim prazen in se želim poistovetiti z nečim večjim ( bogom, vlado...)
Torej sem tisti, ki se počuti praznega in to je treba razumeti.
Če pa rečem, da sem pozabil, kdo sem, pa sploh ne vem, kje naj iščem in ne morem razumeti, kaj  je trenutno stanje.
Dokler pa si bom govoril, da ne vem, kdo sem, pa tudi ne bom nikoli zvedel, kdo sem.  
Zato je treba najprej biti pozoren na to, kar pač sem, pa naj bo to karkoli že sem. Brezveze je govoriti o tem, kar sem bil ali kar bi rad bil. Saj ne bom nikamor prišel, če ne poznam svojega trenutnega stanja.

Ne morem se spremeniti, če ne vem, kaj  bi sploh rad spremenil.

Mogoče se sliši smešno, vendar je veliko resnice v tem.

Someone wrote on 21.06.2002 at 15:09:35:

človek najprej deluje po nagonu - vzorcih - to je ego - žival - hiša, Hiša Ki Ni Narejena Z Rokami - telo

potem šele lahko pride na sceno višji jaz s svojimi impulzi, ki jih pošilja od gor in poskuša neprestano spreminjat nagonsko delovanje človeka.

JAZ SEM preko uma sporoča razumu ki je egotov prjatu in če razum uspe prepričat egota da naredi kot pravi JAZ SEM potem človek deluje po 'lastni volji' drugače deluje po volji ega, ta pa je odsev vseh ki so ga sprogramirali in je mirror JAZ SEMa.

in namen obstoja je pomagati BOGu pri njegovi nameri in preden si sposoben z razumom zapopast to namero moraš egota zadost presvetlit, da je to sposoben zapopast.

in takrat si v enosti, razsvetljen in veš namen, povedat ga je še zmeri težko ... ampak tko kt je reku model v Freedom Of Choice - LJUBEZEN.
to je namen.
BOG si je zaželel ljubezni.
in ker je bog v vsakem od nas, moramo ljubiti sebe, bližnje, daljne, vesoljce ... in BOGA.
takrat skorajda izpolniš namen, takrat si učitelj ... takrat lahko ne samo ljubiš druge ampak jih učiš, jim deliš svojo izkušnjo, nekaterim bo pomagala, nekaterim ne ... to je vse.

Quote:



Saj ravno  v tem je finta, da, ko se poistovetiš s čemerkoli, takrat "pozabiš" kdo si.
Točneje rečeno, si ne priznavaš tega, kdo si.

Zato je treba razumeti to, da si tisti, ki se je z nečim poistovetil.
Ko to razumeš, potem veš kdo si.

Sicer pa sem o tem pisal v prejšnjem postu.


Quote:

Poistovetenje je znak navezanosti in teženje k nekemu vzorcu.
Je le znak navezanosti na neke izkušnje in misli.


Te delitve "jazov" mi niso všeč,saj v človeku povzročajo le zmedo.
Če sebe delim na več "jazov", se ne morem razumeti in s tem rešiti svojih težav.

Šele, ko v sebi čutim enost in mir, se lahko razumem.