Samo se pa vseeno ne vprasamo, kam bi sla vsa ta nasa miroljubnost, ce bi se nekega dne zacelo okoli nas nasilje? Kaj bi pa takrat poceli? Bi sploh se lahko vztrajali na tem, kar mislimo zdaj? Ce bi se v nas zganil nek revolt in bi zacutli zeljo, da branimo in napadamo, pa mascujemo in pobijamo....kaj bi pa naredili s takimi custvi? Se nam zdi, da do tega ne more prit, a ne? Ampak na milijone ljudi zivi vsak dan v taki situaciji. A smo sposobni zdrzat v svoji miroljubnosti ne glede na vse, kar se nam lahko hudega zgodi?
Joj, v kake skrajnosti grem, no pa vseeno...

/Direkt je namreč zadel bistvo, da vsakršno tako dejanje nima prav nobenega smisla! Vse kar rezultira slabo proti nekomu, ni vredno izpeljevanja./

...kaj pa če rezultira samo dobro, ali bi bilo vredno ...?

Glej, Someone, jaz sem bolj na to misla, da noben od nas ne razmislja o teh custvih, dokler mu ne privrejo enkrat ven. Se nam zdi, kot da niso del nas. Vsi se trudimo se cistit, trudimo se ozavescat, delat v skladu s svojo najboljso naravo. Zanikamo pa naso najslabso, se nocem z njo soocit. In ker se nocemo, je nikoli ne ukrotimo, je nikoli ne razumemo, preusmerimo. In je zato prosta nekje v nas, nam narekuje najslabse stvari, ko pridemo v situacijo, ko jih lahko delamo. A ne, saj vemo, da smo bili v prejsnjih zivljenjih vsi morilci in tudi zrtve. To JE del nase narave. Pa jo kar ignoriramo, dokler ni prepozno.
A sem zdaj ze paranoik ?

Ste iz enih svetovnonazorski0h  v ene psihologistične vode zašli. Po mojem namen človekovega življenja ni, da bi čustvoval, ne pozitivno ne negativno. Namen življenja je ustvat ravnovesje, nevtralizirat akcijo z reakcijo. Čuti nas opozarjajo na nervnovesje, čustva pa pa nas usmerjajo na pravo pot,  kako ga spet vzpostavt. Od uspešnosti tega početja tukaj in zdaj  je odvisna visokost klina človeštva na evolucijski lestvici starstva. Sposobnost vzpostavljat ravnoveja nas ohranja visok,  vtzrajanje na neravnovesju  pa tlač dol in ven. Zato je evolucijsko gledano prav, da si nezadovoljen, nervotičen, konc koncev tud negativno nastrojen, če to razpoloženje sprož akcijo k ustvarjanju ravnovesja in tovrstna čustvovanja niso sama seb v namen.  

Ne morem si kaj, da ne bi prenesu evolucijsko gledanje iz odnosa čovek- narava na odnos človek-človek. S tem, ko smo v kulturno-tenološkem smislu naravno konkrenco tkorekoč nadvladal, pa vzorca naravnega izbora še nismo odpravil. Začel smo semed sabo it  v stilu kdo bo koga. Smo se zinduvidulaiziral in si  začel drug drugega podrejat, šele zadnje čase pa se nam je začel nekaj sanjat o tem , da na tak način ne bomo mogl ustvart ravnovesja. Da moramo prevzet ogovornost ne vsak samo  zase ampak vsak tud za vse hkrat, tud za tiste, ki smo jih najprej totalno razvrednostl, da smo si jih  lahko podredl, od kamna in bilke do živali in sočloveka. Tega zavedanja se ne da v prihodnost prenašat, nas  mora zdaj in tukaj praskat, če nočmo bit iz evolucijske centrifuge magari enkrat kasnej  zabrisan.  

Andres wrote on 21.06.2002 at 11:56:46:

V tem primeru ni kriv celoten narod, ampak le nekaj posameznikov. Obnašamo se tako, kot da je vsak narod druga vrsta - mi smo ljudje, oni so marsovci, spet tretji so neptunovci - stvar napačne perspektive. To je vsa finta - posploševanje, glavna slabost človeštva. Zato tudi preziram vsake vrste patriotizma, ker to ne pelje nikamor. Vsi smo ljudje, vsi smo enaki, vsi smo krvavi pod kožo, vsi imamo čustva, vsi enako občutimo bolečino. Zakaj je potrebno okriviti in sovražiti, nenazadnje celo pobijati večje število ljudi zaradi nekaj posameznikov? Kje je tu logika sploh? Jaz je ne vidim.

Ja vidis. Ti pises mirovnisko, ampak Devi je vprasala kako bi bilo, ce bi se mi znasli v taksni situaciji in ali bi ostali miroljubni.  To je vprasanje kako bi reagirali mi.  Brzkone drugace kot si predstavljamo sedaj v nekem stolcku pred racunalnikom.

Andres

Kako pa mislis, da se da obvladat del neke narave, ki je sploh ne poznas? Najprej jo je po moje treba spoznat, da znas z njo delat.
Se pravi, najprej bi jih par ubili nagonsko, pol bi se pa zaceli ucit, kako ubit samo tiste, ki nas napadejo, ce nas do takrat ne bi ze kak nagon po ubijanju prevladal in bi nam bilo ze cisto vseeno.
Ste ze kdaj opazili, kako lahko je v bistvu ubijat? Niste se nikol nobene povorke mravelj v stanovanje unicili? Jaz sem jo enkrat in me je blo groza same sebe, ko sem na koncu opazila, s kako lahkoto lahko to delam. Kako nic ne razmisljam takrat o tem, kaj je prav ali narobe. Po moje v koncni fazi tud z ubijanjem ljudi ni nic drugace.
Kako prepoznat svoje slabo nasprotje, da ga lahko ovladujes torej? Sele po eni slabi izkusnji?