gape wrote on 02.06.2002 at 22:51:02:


Kaj naj pa zdej s tem počnem?

grozn si oldi
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

zadnjič ti dam link

Sori no, ampak kako naj vem kje naj iščem en link, ki se sploh ne nanaša na tega celjana, ki je bojda obogatel s krajo plastičnega denarja.
Pogovarjali smo se torej o tipu, ki so ga kakih 14 dni nazaj iskali vse sorte jasnovidci, pa nič našli, ne pa o tvojem dediju.

Res me zanima, zakaj se ne pridružite gorski reševalni in s tem prihranite par življenj na leto in ogromno truda. Tudi če kaka duša noče, je pa gotovo več takih, ki bi želele biti najdene.

Hallo,

Brus Li, pa sej ne gre zato, da bi se vrnili nazaj k Naravi.
Gre zato, da moramo danes, doseci sintezo med anticnim/podzavestnim in sodobnim/zavestnim.

Npr. stari Mag bi svoje budne sanje opisal takole:
Prejel sem Bozjo milost in videl njegovo Voljo
Sodobni psihoanalitik bi rekel:
Imel sem lucidne sanje.
Oba govorita o popolnoma isti stvari, le izrazi so drugi.

Opis npr. clovekove psihe in njenih sil je bil od obdobja do obdobja razlicen. Prilagojen je bil casu, ljudem, zunanjim okoliscinam itd., itd.
Npr. anticni grk je uporabil svoje starogrske bogove s Zeusom na celu, srednjeveski pravoslavni grk, angele in demone namesto bogov, sodobni grski psihoanalitik pac spet druge izraze. Popolnoma druge besede za popolnoma isto stvar. Pac drugo zivljenje in cas itd.

Problem vidim v tem, da npr. stari grk je znal priklicati Zeusa v sebi ali drugih ljudeh. Srednjeveski grk je znal priklicati angele in se pogovoriti z njimi, znal je gospodariti demonu v sebi.
Kaj pa sodobni grk? Ta sodobni izredno inteligentni znanstvenik prodirnega uma, ta doktor znanosti?

No, on zna predvsem govoriti, se pogovarjati, pisati knjige, analizirati, z razumom razumeti itd. v cimer je odlicen.

Sodobni znanstvenik/psihoanalitik ne sme zavreci svojega izrednega uma. Mora ga ohraniti, hkrati pa mora osvojiti tudi dejansko prakticno znanje starih narodov.

In ko bo sodobni psihoanalitik, poleg vse formalne izobrazbe, fakultet, doktoratov, ki so tudi sicer zelo pomembni, se znal zbuditi v sanjah in v njih potovati in morda celo poseci v sanje svojega pacienta ali pa biti v njih pasivno prisoten..., in nato v svojem znanstvenem jeziku vse to tudi opisati in prenesti svojemu pacientu in javnosti v preprostem razumljivem jeziku in praksi, sele potem bo on dosegel svoj cilj in si zasluzil naziv doktor znanosti iz zdravljenja dus. Ker bo izkustveno razumel sanje in ne zgolj na podlagi opisov pacientov/statistiki in pasivnemu opazovanju lastnih sanj/statistiki.

Do takrat pa bodo za mene vsi Jungi, Freudi itd. in ostali psihoanalitiki predvsem odlicni teoretiki brez nekega prakticnega znanja in sposobnosti zdravljenja.

Za konec naj recem, da nikogar ne podcenjujem, samo stvari je pac treba postaviti na svoje mesto. Filozofija je neprecenljiva, ker ti je lahko neizmeren vir teoreticnega znanjha in kar je bolj pomembno, idej, ampak prakticne vrednosti pa nima. Isto je s sodobno psihoanalizo.

Zaradi tega zgoraj opisanega jst tudi ne berem psihoanalitikov in filozofov, ker se po cca. 8 letih branja, branja, branja... trenutno pac ukvarjam s prakso, ki na koncu edina steje.

In ko bos obvladal prakso, bos z njenim opisom delovanja in rezultatov tudi sam lahko napisal odlicno filozofsko/psihoanaliticno knjigo, dal ljudem prakticne nasvete in razumel bos sile v cloveku in naravi, skratka Zivljenje bos razumel, ker ga bos izkusil na vseh njegovih nivojih, ne le na Fizicnem planu.

Tako je bilo vcasih. Danes pa najprej obvladas knjige, za prakso pa kakor kdaj in odvisno kdo.

Maš en smisu za stavri lepo pa razumljivo podajat, jst, te je veselje brat, moram še enkrat komplimentirat.

Raziskovanje pa razumevanje človekove psihe ima en keč v seb, saj se lotevaš snov raziskovat z isto snovjo, iz katereje narejena. Ker je iz iste snovi kot sanje, so se psihonalitiki poslužil pač njene  sanjske pojavnosti, laiki pa njenje zakonitosti ugotvaljamo  zgolj po kaotičnih  sledeh, ki jih pušača za sabo v čutno- materialnih pojavih.

Spoznavati psiho neposredno v tem,  kako sama vpliva nazaj nase, pomeni sanjati svoje sanje, pomeni izenačiti  prostorske in časovne dimenzije, pomeni izstopiti  vzročno-posledične paradigme, ki jo pozna fizična pojavnost.

Mistik se osredotoči na kočni cilj, to je  pololno  uravtoženje  psihičnih energij, ki se doseže skozi  zanikanje čutno- fizičnega sveta in izrazi   v spoznanju absolutne praznine in s tem totalni čutni zadovoljitvi ali nirvani.   Mag se osredotoči na proces, to je  kopičenje ali razdajanje psihičnih energij, ki se na fizičnem planu  kaže kot nesorazmerno zadovoljevanje čutov glede na pričakovani vpliv fizičnega okolja, pa naj bo to ugodje ali trpljenje. Tako mistiki in magi so se naučili  sanjati svoje sanje, psihologi ki in psihoterapevti in ostali raziskovalci vključno z laiki pa se jim v tem smislu lahko samo čudimo. In morda še malo zavidamo. Pa nenazadnje in predvsem bojimo.

Oseba y  se je  ujela  pishični vzorec, v katerega je ujeta  oseba x: njeno nagnjenost k temu, da bi se z reševanjem pishičh zank  dugih rešila svoje. Dva začarana kroga sta se povezala v osmico, ki ležeča predstavlja neskončnost. Nobena posebna  magija po moje ni bla potrebna, sta se x in y ujela v to dvojno zanko. Potrebna pa bo, da se je rešita.

Kdo je rekel, brusli, da sem jaz, litlstarka, tista, ki je med radodarnimi, ki pobirajo s ceste. Pa ne vem, če ta oseba potrebuje moraliziranje. Kje je meja med čistim srcem in naivnostjo?

q
Potrebna pa bo, da se je rešita.
q

Dvomim, da bo možno sodelovanje. Rešit se bo moral vsak posamezno. Tudi oseba Y je govorila o osmici. Kako izbrisat 'iluzije' simbolov, prispodob, ki so nekoga dejansko pripeljale na cilj (k samemu sebi). Kaj je iluzija in kaj res?

Quote:


Če iluzija pušča posledice  na fizičnem planu, pol je res. Če x beži in y za njim vleče, je njun odnos ujet v osmico, je to res, četud bi si človek želu to osmico proglasit za iluzijo, jo odmsiti in s tem želu magri enostransko osmico odpret.

Sem že enkart napisov, da iluzija deluje, dokler jo rabiš. In dokler jo rabiš, jo hraniš. Če jo rabita oba, jo bosta hranila oba. Jemala  drug drugmu energijo, dokler jo  bosta imela s čim futrat. Pol k se bosta x pa y skurla, bo iluzija zginla in osmica razpadla. Al pa ne bo zginla in osmica ne bo razpadla ampak zašponala v eno dvojno spiralo, za katero dodatna energija sploh ne bo več potebna. Ker  x pa y drug drugega ne bosta več  lovila amak se bosta vtirila v eno orbito z lastno energijo, ki ni več iluzija ampak ljubezen do groba in čez.