Točno tako, Borut.
Lani je sodelavec napravil samomor. Dolgo časa je bil nekako zamorjen, naenkrat pa je postal čisto drugačen. Vsi smo mislili, da si je uredil življenje. Čez teden dni si je napeljal izpušno cev v avto in zaspal za vedno. In še to. Ponavadi naredi samomor nekdo, ki tega nikoli ne omeni. Tisti nenehno grozi s samomorom, tega ne stori.

Glede muslijev, pa naj povem, da so večkrat postavljeni pred dejstvo, ali bo naredil samomor med židi, ali pa ga bodo ubili. In rajši se odloči za častno smrt, ter s seboj popelje še nekaj židov. Tako je v 90%, le 10% je tistih pravih entuziastov. Enako je bilo s kamikazami.

LP Harry

Gape, kaj boš storil, če ti nekdo s pištolo v roki pove, da imaš na izbiro metek, ali pa samomor z bombo med židi? Če narediš drugo boš junak, če izbereš prvo, boš izdajalec in strahopetec.
O tem je pred časom govoril možakar, ki je emigriral v ZDA iz Iraka. Lahko da je nakladal, ampak tako je povedal. Oddaja je bila na CNN. Drugih dokazov pa nimam.
LP Harry

ja lajf je krejzi ...k bolš pogledaš kako se vse odvija je bolj podobno enemu naučenemu štrikanju kot pa razumnemu obnašanju in reagiranju.......ZAKAJ NI KATANC 3 MINUTE PRED POUČASOM DAU USE NAZAJ V OBRAMBO...ZAKAJ....ZATO K NI SISTEMA K BI GA IMELI TI FANTJE......kar so se naučili tko delajo....če jih pa še čustva zapeljejo pa še tolk slabš.......ampak vseeno ,,.......eden izmed mojih samomorilcev je ravno danes osvojil naslov svetovnega prvaka v full contactu.....juhuuu.....

No kar se tiče pravih samomorilcev pa takole.....tako kot so azteki in ostali bl agresivni indijanci žrtvovali Yang bogovom žrtvice ki so jih izbrali med navadnimi ljudmi ali sužnji.....tko se žrtvujejo muslimani kar sami od sebe ....gre spet za eno samostojno žrtvovanje, ki je usmerjeno v izboljšanje svojega statusa v nebesih.......Indijanci so pa tko zvezde baje muval .......deževne dobe klicali....in ohranjali ravnotežje.............tko to je

A misli kdo da je ta kult samomorilstva še kej globlje zasidran....sej če en narod gradi na nekem žrtvovanju....kaj pol to na astralu pomeni?

plp

brus-li

Glede samomorilnosti pravijo, da samomor ne delajo tisti, ki so v popolni stiski, totalno na dnu (Harry, tvoj sodelavec je lep primer), ampak takrat, potem, ko se že začnejo pobirati, ko so na tem da nadaljujejo z življenjem (kot krivulja, ki se strmo spusti navzdol, obmiruje, in se nato strmo povzdigne navzgor - na tistem, malo nad dnom). Zato takšnemu človeku manjka samo dan, ura, pa bi tudi misel izginila, da le ni takrat sam. Tako pa... kot da bi se izčrpali.

Življenje tepe vsakega. Ga biča. Nikomur ni prizaneseno. Verjetno odtehta tisto, tisti, nekdo, nekdo, ki začuti, nekdo, ki se ustavi, nekdo, ki spregovori... Harry, mogoče je pa to tvojemu sodelavcu manjkalo? Da bi se kdo zaustavil, ga pogledal, spregovoril besedo, poslušal... Oh, da bi le ljudje znali poslušati...

Ana, glede raka... Saj veš kaj je rak, kajne? Nenormalne človeške celice, ki se delijo in delijo. V vsakem telesu so prisotne. Le da smo nekateri zadosti odporni, da jih sami uničimo (imunski sistem). Zakaj je tako, pa medicina še ne ve (zakaj eno telo zmore, drugo ne - če odštejemo druge dejavnike). Mogoče je pa res nekaj tudi zavest?

... mogoče?

(samo) mogoče?

gape wrote on 01.06.2002 at 00:00:39:



Jaz mislim, da imajo oprane možgane, seveda so si pa sami izbral, da jim jih bodo opral.

Mirjana:
Prebrala sem mnogo zgodb tistih, ki so ozdraveli. S še več ozdravljenimi sem se pogovarjala osebno. Uradna medicina jih je odpisala, A NJIM JE USPELO. Preživeti. In živeti. Nekaterim je pri tem pomagal post, drugim makrobiotika, tretjim vera v Boga… Vsem je bilo skupno to, da so bili spremenjeni. Kot da bi se jih dotaknila čarobna palica, palica radosti. Pripovedovali so mi o svojem drugačnem dojemanju lepote, o polnosti zdajšnjega trenutka, v katerem so prepojeni z ljubeznijo. Ki  jo z veseljem darujejo  tudi drugim.

Jaz pa se še vedno borim. Da bi ozdravela. V teh petih letih je bilo toliko gorja in bolečin, da eno življenje to težko prenese. Pred izbruhom bolezni si kaj takega nisem mogla predstavljati. Vseskozi imam bolečine. Še vedno sem brez zdravil.  Ljudje mi govorijo:«Nehaj se mučiti.« Razumem jih, a oni ne razumejo mene. Še vedno želim pomagati svojemu organizmu, mu dati priložnost, da se skupaj boriva. Za življenje.

Tele besede pišem zato, da bi ljudje doumeli, da se lahko živi. Tudi z rakom. Da se tudi z njim da veseliti, smejati, jokati… A ne počnejo enakih stvari tudi zdravi ljudje? Meni je vseeno težje, vsaj tako mislim. Zaradi stalnih bolečin. A kaj drugim mar moja bolezen, če vsak živi svoje življenje, svoje probleme.

To knjigo pišem zato, da se zahvalim tistim, ki so mi na tak ali drugačen način pomagali. Da še enkrat z ljubeznijo objamem moje najdražje, vse ostale pa vsaj še v mislih pobožam in se jih dotaknem. Tistim, ki mi niso mogli ali hoteli pomagati, želim, da pomagajo vsaj sebi.  Tistim,  ki me ne poznajo, želim s pisanjem pomagati, da bodo pravi trenutek znali priskočiti na pomoč nekomu drugemu. Kdo ve, kdo jih bo potreboval: mama, brat, otrok, prijatelj… Nekoč bodo morda zboleli celo oni sami. Ko pride tisti čas, se ni mogoče obrniti in zbežati.

Podarite nekaj svojega časa, napišite pismo,  pokličite po telefonu, dajte nekaj besed upanja in malo ljubezni tistim, ki so hudo bolni. To je za vas tako malo.
A za nas, obolele, tako veliko.

Ne vem, če bom ozdravela. Nihče ne ve. Ne morem obljubiti sinu, da ne bom umrla. Lahko rečete:«Bila je taka in taka,«, a nihče ne bo mogel reči, da se nisem trudila. Vem, da se bom še dalje borila. Življenje je vredno tega. Pa če to traja mesec, leto, desetletje… Vem, da je tale trenutek vreden več kot tisoč tistih od včeraj. In drugih, ki bodo šele prišli.
Ker edino v tem trenutku, SEDAJ, živim.

Življenje mi je zaloputnilo vrata. A pustilo mi je okno. Odprto.