| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Splošno, aktualno ... >> Samomorilnost in smrt http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1022746258 Message started by LittleStar on 30.05.2002 at 10:10:58 |
|
|
Title: Samomorilnost in smrt Post by LittleStar on 30.05.2002 at 10:10:58 Oblik in nians samomorilnosti je nešteto, niti se jih ne zavedamo, pa so, obstajajo, takšne blage, majhne pritajene samodesktruktivnosti, večkrat nezavedne, podzavestne oblike - ne bom jih naštevala. Avtor tiste ene izmed prvih uspešnic na temo Življenje po življenju navaja nekaj primerov ljudi, ki so neuspešno skušali narediti samomor. Ob 'znani' in pogosti izkušnji ob prehodu iz fizičnega telesa so pri vpogledu na svoje življenje nekako vsi prejeli podobno spoznanje, da je samomor skrajni 'greh' glede na življenje kot izjemen dar... Ob tem uvidu so občutili globoko obžalovanje svojega dejanja in ('na srečo') dobili možnost vrnitve. Mnogi izmed vas verjamete oz. veste ::), kakor je tudi navedeno v knjigi Potovanje duš in njej podobnih, da si sleherna duša sama izbere življenje in njegovo izkušnjo, ki bi jo naj preživela. In prav tako bi naj tudi fizična smrt bila odločitev našega duha morda lahko izvzamemo nesreče (kaj to sploh so?). Reinkarnacija je krog ponovnih rojstev in zadeve in izkušnje, ki jih nismo uspešno dokončali nas baje čakajo za ponovno izpolnitev. Če nam v življenju 'uspe' lastne preporod, smo izven kroga ponavljajočih se življenj. Svobodni v večnem življenju. Poudarjena je tudi pomembnost trenutka oz. stanje zavesti ob sami smrti človeka. Kaj hočem reči? Pravijo, da so tudi avtomobilske nesreče podzavestni samomor in glede na to vprašujem, kaj menite, ali je razlika med samomorom, kot čisto zavestnim dejanjem, in nezavednim (morda iz stiske in obupa). Upam, da ne boste vzeli topica kot preveč morbidnega. Pravzaprav mislim, da bi morali 'smrti' namenjati več pozornosti. Če ne zaradi nje same, je spomin nanjo blagodejen tudi za posameznikovo samopomembost (po Castenedi). Vključno z majhnimi smrtmi ega. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 30.05.2002 at 10:37:49 Zanimivo, zelo rada se zgovarjam o smrti, čeprav je res, da mi je v tem trenutku lažje o tem govoriti kot mi bo to takrat, ko bom jaz na vrsti, da zapustim to fizično telo. Ena od oblik prikritih samomorov je beg v bolezen. Mogoče se smešno sliši, ker se ni uresničilo. Bi lahko tudi rekli, da si samo domišljam. Pred nekaj leti (šestimi) sem bila postavljena pred izbiro: spremeniti življenje (s tem predvsem mislim na moj miselni odnos do sveta in do dogodkov, ki se nam pojavljajo ob vsakodnevnem doživljanju trenutne resničnosti) ali se počasi spokati s sveta. Ne, odkritega, zavestnega samomora ne bi delala, a bolezen je od ljudi neobsojana oblika samomora. Ljudje celo sočustvujejo s tabo. Kot mladenka sem se pa poskušala ubiti, ja, pa se danes ne bi več. Smrt me je od nekdaj privlačevala. Pred skoraj dvajsetimi leti (ko smo hodili v službo še z delavskimi avtobusi ob petih zjutraj) je na avtobusu starejšega moškega možganska kap. Bila sem edina, ki je pristopila k njemu (brez razmišljanja) in mu pomagala. Reakcije ljudi? Nerazumljive. Govorilo se je po vasi, da sem čudna, ker šlatam trde in mrzle mrliče, čeprav mi je človek umrl v rokah. Ja, Zvezdica, zelo zanimiva tema, meni zelo všečna. Imam sosedo, ki se peto leto bori z rakom in (verjetno) bitko izgublja. Po operaciji pred petimi leti, ko so jo poslali domov bolj umret kot pa z mislijo, naj ozdravi, sem bila mnogo ob večerih pri njej. Mnogo kasneje mi je rekla, da sem bila edina, ki je sploh govorila z njo o stvareh, ki so jo vznemirjale oz. edina, ki sem jo sploh hotela poslušati, da si je lajšala dušo. Vsi ostali so jo napadli takoj, češ, bodi tiho, vse bo v redu itd. Kdor je bral knjige dr. Kubler-Ross, bo opazil, da ta zdravnica govori o istem problemu odnosa okolice do umirajočega. Nihče si ne upa odkrito govoriti o smrti. Seveda, moja soseda si je tudi izbrala bolezen kot sredstvo za beg od težav resničnega življenja. A če vemo vzrok (skupaj z njo) za njeno bolezen, to še ne pomeni, da ga lahko odpravimo. Kje je ključ, ki bo odklenil njeno notranjost in dopustil, da se energijsko spremeni in postavi na druge temelje? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by vida on 30.05.2002 at 11:41:44 ... ključ je ljubezen ... ! |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by comp on 30.05.2002 at 11:56:29 Quote:
Samomor je beg pred samim sabo.Zato samomor ne more biti zavestno dejanje.Saj se ne zavedamo kaj počnemo. Zakaj žival ne more narediti samomora ? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by comp on 30.05.2002 at 11:59:43 Quote:
Ljubezen pa je v nas. In jo čutimo takrat,ko sprejmemo sebe. Zato ali samomor ali ljubezen. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by LittleStar on 30.05.2002 at 12:49:27 Verjetno si nekdo, ki resnično najde Boga - ljubezen, ne bo jemal življenja. Ampak npr. Casteneda piše o t.i. vedcih in njihovi svobodni odločitvi, ali bodo ostali na Zemlji, eni pa enostavno 'oddidejo'. Torej zavestno. Kaj pa recimo nam bolj nesorodne kulture, recimo na vzhodu, kjer je samomor borilcev (npr. harikiri ;D) stvar časti? A se oni ne zavedajo? Kdo jim drug sodi kot le sami sebi, če je to njihova vera, življenjsko prepričanje ??? Ana, ti si res eno pogumna ženska :). |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by titud on 30.05.2002 at 12:51:07 Quote:
Jest bi reku da sta obe varianti dve plati iste zadeve. V obeh primerih vidiš odrešitev v smrti, le da v podzavestni želji po smrti zrežiraš okoliščnine tako, da zgleda, da so te kao one ubile, pri zavestni odločitvi za smrt pa krivdo direktno pripišeš seb, si se jim kako nastavu ubit. Jest vidim problem drugje: v tem, da scenarija tega 'morbidnega' filma praviloma sloh nisi sam napisal, čeprav si ga morda zelu 'uspešno' zrežiral. O tem se na topiku o smislu življenja tole napisov: Quote:
|
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 30.05.2002 at 13:11:10 Ja, Comp, ja, Vida, ljubezen je v nas eto, moja soseda to ve (teorijo obvlada do popolnosti, praktično obvlada su jok, pa reiki pa...). Eto, in kako sedaj energijsko spremeniti svoje bitje, s čimer mislim, da vedenje (poudarek na prvem e) iz glave, pa tudi iz srca, spraviš v svoje (notranje) življenje. Sprašujem čisto tako, ker tukaj ste tudi zdravilci, kako pomagati v takem primeru, da ženska prepozna, ozavesti, se notranje spremeni? Da se v njej prebudi NJEN zdravilec, ker edino on ji lahko pomaga? Pravi, da vidi razloge, da bi še živela (včeraj je imela 45. rojstni dan). Čeprav je razumsko sprijaznjena s tistim, kamor nezadržno odhaja, bi še živela. Zraven še poudarjam, da so na njej delali številni zdravilci iz Slovenije, Hrvaške, pa tudi en travar Jovo iz Črne gore je zanjo pripravil zeliščne napitke. Ampak ona vztraja v svoji bolezni in preseneča uradno medicino. Jim podira vso statistiko, po vseh izračunih bi morala biti že davno mrtva. In v stanju, kakršnem je (ne mislim zdravstvenem, nego notranjem) si želi biti bolna, ne želi si pa umreti. Imela sem nekaj vizij v zvezi z njo, v teh petih letih. Letos, ko ji se stanje na limfnem sistemu hitro slabša, mi je bilo sporočeno: ne moreš ji pomagati, lahko samo sodeluješ z njo. Sama to razumem tako, da so vse odločitve njene in da sem ji lahko samo v oporo, v veselje, če hočete, namesto nje pa nimam kaj za počet. Marsikaj bi rekla še, pa rajši ne bi. Sedaj ta moja ljuba soseda in prijateljica hiti pisat knjigo (prvih deset listov sem poslala tudi A. ju, če bo lahko material porabil za objavo). Pravi, da ji je žal, ker ni pisala že prej (ni hotela kljub našim prigovarjanjem), ker se s pisanjem (in s spremljajočim jokanjem) neverjetno čisti in lajša. Eh.... malo me je zaneslo sicer pa Zvezdica, pri meni ni govora o pogumu - načelno sem zelo bojazljiva stvarca |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Jst on 30.05.2002 at 13:11:15 Hi, Tezka ampak zelo zanimiva tema. Rad bi samo povedal, da se nasi predniki se par stoletij nazaj niso bali smrti, temvec so jo jemali kot del zivljenja. Ce samo pogledamo slovenske vasi. V srediscu vasi je cerkev, okoli cerkve pokopalisce in nato okoli pokopalisca trg, pa cesta, gostilne, trgovine, hise itd. Mislim, da je strah pred smrtjo v veliki meri prinesla zaverovanost sodobne civilizacije v zunanjost in kult telesne lepote, ki pa sta zal se kako minljiva. No iz tega pa ze lahko pridemo na problem o katerem govori Titud. O druzbeni sprejemljivosti... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by vida on 30.05.2002 at 16:15:45 Draga Ana, povedala si vse kar je bilo potrebno. Iz tvojega pisanja je razvidno, da so vzroki za prijateljičino bolezensko stanje stare zamere, jeza, potlačena čustva ... ! Kaj storit ? ... tudi Herby je pred par dnevi če se ne motim tukaj na forumu isto spraševal... !!! ... včasih pomaga to - predstavljajmo si, da imamo v predelu srca majhnega otroka, sebe...ljubkujmo ga, pestujmo in ga sprejmimo, z brezpogojno ljubeznijo ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by BRUS-LI on 30.05.2002 at 16:30:47 Erich Fromm je opozarjou na ljudi ki so radi o smrti govorili kot o ........o nekakšnih nekrofilih .......u stilu......jebemti naveličan sem tega lajfa in razočaran......dejmo kr umret.........jebeš smrt......smrt je samo prehod k nas opozarja da cajt teče da je že čas da kej zase nardimo. plp brus-li |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Angel on 31.05.2002 at 21:31:45 No, jaz sem mnenja, da so <duše> samomorilcev prav boge...tavajo med peklom in nebesi...Se hecno bere, pa ni...v nekem <umesnem prostoru so>, obupane iščejo izhod, ki ga ni...ker ga ne more biti. Svoje probleme človek, ki naredi samomor nese kar lepo s seboj...breme ni zato nič manjše...trpljenja ni konec, ker se nadaljuje...Prav zato je trapasto narediti samomor... Poznam bioenergetika, ki <pokopava> teke <samomorilske> duše...da najdejo svoj mir...Težko je o tem pisati, ker sama žal ne vrjamem ne v prekel, pa ne v nebesa...Nisem verna, me tudi niso tako vzgajali. Nihče me vse do danes še ni prepričal, da po smrti ničesan ni...pa tudi tega me ni še nihče prepričal, da nekaj je...nabesa ali pekel si ustvarjamo sami. Tukaj in sedaj...v našem življenju...potem, ko je konec...ne vem, je žalostna misel, da ni prav NIČ...kaj pa duša...mar ni večna? Preveč je vprašanj, da bi lahko sploh na to odgovorila. Ne vem jih. Kakorkoli že... prav nihče se še ni vrnil <od zgoraj> ali <spodaj>, da bi nam lahko povedal in dokazal...Kje je potem resnica... Samomor ali pa smouboj je žalosten konec človeškega bitja. Nobena živalska vrsta tega ni sposobna narediti. Že res, da živali vodijo le nagoni in ne razum, pa vendar...kako lahko to potem stori človek? Za vsakim bitjem, ki to stori, je tudi človeštva manj...sram nas je lahko, da ne znamo ali pa ne želimo prisluhniti človeku, ki je tako na robu obupa, da to stori. Nobena stvar, noben dogodek, nobena tragedija ni opravičilo za tako dejanje...razumem samo na smrt bolne in v agoniji obupane ljudi, ki to store. Nikoli pa ne bom razumela mladih, ki komaj na pragu življenja ne vidijo nobena izoda in raje končajo življenje na tako krut in tragičen način. lp Angel lp Angel |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by BRUS-LI on 31.05.2002 at 21:39:17 opozorjen sem biu da pišem preveč v šifrah.....evo brus-lija bolj poljudnega.....torej ... Kaj pravite na samomorilce muslimanske skupnosti ki se poženejo sredi Izraela u kkšnem šoping centru in pa Japonskemkamikaze al pa samuraje, ki so si sami odvzeli lajf....mučeništvo .....kaj je to ....razlika med mučenikom in strahopetcem al pa obupancem? plp brus-li |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Angel on 31.05.2002 at 21:53:31 Zame so to norci...ali pa psihoti. Je isto. lp Angel |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Valentina on 31.05.2002 at 22:02:42 Quote:
Manipulacija! >:( |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Boo Ruth on 31.05.2002 at 22:09:35 Ne, ne. niso norci. Na žalost je to njihov del vere. Biti samomorilec jih popelje do drugačnih nebes kot ostale. To jim vcepljajo že od rojstva naprej. Sicer pa mislim, da lahko postane samomorilec vsak izmed nas. Morda se to sliši čudno ampak iz Metalke v Ljubljani se lahko vrže vsak. Nikoli ne moremo vedeti, kako se nam bo zarolalo v glavi. Samomorilci so ponavadi zelo pametni ljudje z zelo visokim kvocientom pameti. pa naj se še tako čudno sliši. Ko se enkrat odločijo napraviti samomor od tega skoraj da ne odstopijo. In dan dva pred samomorom so dobre volje, saj jim odleže.....................potem se pa ubijejo. Pufff........................in jih ni več. LP Borut |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry1 on 31.05.2002 at 23:32:06 Točno tako, Borut. Lani je sodelavec napravil samomor. Dolgo časa je bil nekako zamorjen, naenkrat pa je postal čisto drugačen. Vsi smo mislili, da si je uredil življenje. Čez teden dni si je napeljal izpušno cev v avto in zaspal za vedno. :'( In še to. Ponavadi naredi samomor nekdo, ki tega nikoli ne omeni. Tisti nenehno grozi s samomorom, tega ne stori. Glede muslijev, pa naj povem, da so večkrat postavljeni pred dejstvo, ali bo naredil samomor med židi, ali pa ga bodo ubili. In rajši se odloči za častno smrt, ter s seboj popelje še nekaj židov. Tako je v 90%, le 10% je tistih pravih entuziastov. Enako je bilo s kamikazami. LP Harry |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 01.06.2002 at 00:00:39 angel sej teh reči ne moreš vedet niti ti jih noben ne more dokazat, lahko pa verjameš, če ti ne gre drugač verjemi samo tistemu kar se ti uklapa u sistem in verjela boš vedno več in na koncu boš vedela. samomorilce muslimanske skupnosti - kaj neki je treba narest da se to sranje neha - oni majo tako nalogo mi pa drugačno - sami so si izbrali tako vlogo - so jo že rabili - če greš v smrt s popolno vero v boga in da 100% verjameš da je to pravilno - tako tudi je - pravilno in prav je tako - modeli čistijo karmo na hardkorovski način manipulacija??? tole o grožnjah prvič slišim ... pa tudi ne uklapa se u njihov tako opevani 'verski (samomorilski) fanatizem' - pa še manipulacijo ubiješ ... kontradiktorno ... razložta - dokažta jest mislim da preprosto verujejo da je tam bolje - ne - oni vedo. vsi samomorilci - nekateri mogoče pozabijo na nalogo - ampak pomoje si jih večina to izbere, pa ne samo tukaj in zdaj zarad kurčevga življenja ampak že gor in prej, zarad mogoče karme, so komu kej dolžni al pa kej in se odločijo tako spucat svojo karmo - na hardkorovski način |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry1 on 01.06.2002 at 00:21:58 Gape, kaj boš storil, če ti nekdo s pištolo v roki pove, da imaš na izbiro metek, ali pa samomor z bombo med židi? Če narediš drugo boš junak, če izbereš prvo, boš izdajalec in strahopetec. O tem je pred časom govoril možakar, ki je emigriral v ZDA iz Iraka. Lahko da je nakladal, ampak tako je povedal. Oddaja je bila na CNN. Drugih dokazov pa nimam. LP Harry |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by LittleStar on 02.06.2002 at 14:09:17 Res je pogosto, da samomorilec ob svoji odločitvi, da si bo vzel življenje, čuti olajšanje in občutek svobode - moč. Ampak po moje je to trenuten vpogled, ker prava moč bi bila, da bi skušal ohranit to občutje svobodnosti v življenju. Poznam ljudi, ki konstatno hodijo 'po robu'. To jim daje moč, pa vendar nimajo dovolj energije-ljubezni, da se soočijo z življenjskimi problemi. Sem sodijo tudi narkomani, ki čutijo blaženo stanje že pred samim dejanjem, v sami proceduri. Ampak oni zmotno mislijo, da jim stuff daje moč. Pa ne zdi se mi prav, da nekateri označujete samomorilce omalovaževalno. It could happen to you too. Samomor je pač najbolj skrajna oblika vere v rešitev brezizhodnosti situacije. Pravim vera, ker imam v mislih tudi npr. altruiste, ki po mojem želijo živeti skrajno nesebično, pa se ne iznese, kar se v eni točki obrne za 360 stopinj v skrajno 'nesebičnost'. Mah dosti tega razmišljam. Poznam človeka, bil je moj šef v bivši firmi, človek na mestu (morda preveč značajen).. Pred desetimi leti mi je prav on posodil knjigo 'Zavedanje' Anthonya de Mella, pa sva odtlej imela tako lepo povezavo. Neke nedelje, ko je bil papež na obisku pri nas, ga je šel pogledat in se še istega popoldneva v pisarni ustrelil v glavo. Kar me še zmeraj preseneča, je odziv okolice, ki je njegovo dejanje vzela nekako naravno, samoumevno in celo pravično, glede na to, da je firmi zagustilo zaradi slabo nastavljenega pravnega sistema. Skratka, zadeve so se umirile v hipu in njegovo odločitev so sprejeli so čisto 'normalno'. Life is crazy. Ljudje smo egoisti, in tisti, ki tega ne zmoremo, potegnemo kratko. Ma, dovolj bo zaenkrat. Grem gledat fuzbal. Eh, saj ne.... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by BRUS-LI on 02.06.2002 at 14:35:35 ja lajf je krejzi ...k bolš pogledaš kako se vse odvija je bolj podobno enemu naučenemu štrikanju kot pa razumnemu obnašanju in reagiranju.......ZAKAJ NI KATANC 3 MINUTE PRED POUČASOM DAU USE NAZAJ V OBRAMBO...ZAKAJ....ZATO K NI SISTEMA K BI GA IMELI TI FANTJE......kar so se naučili tko delajo....če jih pa še čustva zapeljejo pa še tolk slabš.......ampak vseeno ,,.......eden izmed mojih samomorilcev je ravno danes osvojil naslov svetovnega prvaka v full contactu.....juhuuu..... No kar se tiče pravih samomorilcev pa takole.....tako kot so azteki in ostali bl agresivni indijanci žrtvovali Yang bogovom žrtvice ki so jih izbrali med navadnimi ljudmi ali sužnji.....tko se žrtvujejo muslimani kar sami od sebe ....gre spet za eno samostojno žrtvovanje, ki je usmerjeno v izboljšanje svojega statusa v nebesih.......Indijanci so pa tko zvezde baje muval .......deževne dobe klicali....in ohranjali ravnotežje.............tko to je A misli kdo da je ta kult samomorilstva še kej globlje zasidran....sej če en narod gradi na nekem žrtvovanju....kaj pol to na astralu pomeni? plp brus-li |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 02.06.2002 at 14:44:08 glej harry nič ne bom storil, ker taka izbira meni nikoli ne bo dana. nism nikomur nič žalega storil da bi si zaslužil tako izbiro ... tko da sprašuj tako vprašanje nekoga ki se s takim vprašanjem obremenjuje, ki se gre varnost ... če je pa o tem govoril celo možakar, ki je emigriral v zda, iz iraka ... ja pol bo pa že držalo da je tko ... a ne? mislm prosim te lepo ... a ne veš da moraš filtrirat informacije u lajfu ... poglej ... slišiš tako novico, rečeš ok mogoče so pa res taki manijaki, kkšn kje je zihr, ampak večini se pa tko ne godi, jet verjamem da se imajo kljub vsemu bolje kot pa mi tumbajo po cnn-u da se imajo ... skratka sprejmeš, dopustiš možnost da je tko, nisi jezn ... ni ti preba tega vzet za sveto, ni ti v to treba vlagat energije, ni jim treba dajat tvoje energije, daj jo drugam, daj jo tja kjer je svet lepši, kjer modeli pač pucajo karmo in je, tko so si izbral ... izberi kaj boš verjel. verjami v to ... in tako tudi bo! zadost off topic ... to bl spada pod medije in manipulacijo ... evo linka http://www.gape.org/gapes/mediji.htm |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by samonekdo on 02.06.2002 at 14:58:00 Glede samomorilnosti pravijo, da samomor ne delajo tisti, ki so v popolni stiski, totalno na dnu (Harry, tvoj sodelavec je lep primer), ampak takrat, potem, ko se že začnejo pobirati, ko so na tem da nadaljujejo z življenjem (kot krivulja, ki se strmo spusti navzdol, obmiruje, in se nato strmo povzdigne navzgor - na tistem, malo nad dnom). Zato takšnemu človeku manjka samo dan, ura, pa bi tudi misel izginila, da le ni takrat sam. Tako pa... kot da bi se izčrpali. Življenje tepe vsakega. Ga biča. Nikomur ni prizaneseno. Verjetno odtehta tisto, tisti, nekdo, nekdo, ki začuti, nekdo, ki se ustavi, nekdo, ki spregovori... Harry, mogoče je pa to tvojemu sodelavcu manjkalo? Da bi se kdo zaustavil, ga pogledal, spregovoril besedo, poslušal... Oh, da bi le ljudje znali poslušati... Ana, glede raka... Saj veš kaj je rak, kajne? Nenormalne človeške celice, ki se delijo in delijo. V vsakem telesu so prisotne. Le da smo nekateri zadosti odporni, da jih sami uničimo (imunski sistem). Zakaj je tako, pa medicina še ne ve (zakaj eno telo zmore, drugo ne - če odštejemo druge dejavnike). Mogoče je pa res nekaj tudi zavest? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 02.06.2002 at 16:24:06 mogoče ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by samonekdo on 02.06.2002 at 21:20:00 ... mogoče? (samo) mogoče? :) :) |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry1 on 02.06.2002 at 21:24:00 Gape, oprosti če sem napisal tebe pred pištolo. Ampak to je bila le prispodoba. Tudi za onega iz CNN sem rekel, da je mogoče, da je nakladal. Kaj pa vemo kaj je res. Ali smo lahko prepričani, da imajo res tako miselnost? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Valentina on 03.06.2002 at 12:32:39 gape wrote on 01.06.2002 at 00:00:39:
Jaz mislim, da imajo oprane možgane, seveda so si pa sami izbral, da jim jih bodo opral. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 05.06.2002 at 10:34:39 Nekaj časa me ni bilo tukaj, zato naj se prvo zahvalim Vidi za njen nasvet. Ljubezen, na koncu je edina, ki ostane. Veš, tudi tvoj predlog Mirjana že leta uporablja v meditacijah. In spet smo tam: kdaj dosežemo tisto točko, kdaj je naše notranje doživetje tako močno, da se spremenimo in energijsko postavimo na nove temelje? Do ozdravitve pride samo skozi nas, nič od zunaj ni trajno in večno. Ja, Samonekdo, seveda vem, povezavo o imunskem sistemu in raku. Mimogrede: Mirjani je bolezen nazadnje podivjala nekaj tednov po tem, ko se je njen edini sin ponesrečil z motorjem. K sreči so ugotovili pretres možganov in so ga obdržali v bolnici na opazovanju – nekaj ur po nesreči pa je prišlo do hude možganske krvavitve in samo zaradi hitrega kirurškega posega je še živ. Mirjana je visoko izobražena in kot taka seveda firbčna in preštudira vse o svoji bolezni. Je to pozitivno ali ne? Kdo ve, važen je samo njen odnos do bolezni, zdravja, smrti, vse ostalo je postranskega pomena. Sicer pa alternativci za dvigovanje imunske odpornosti uporabljajo belo omelo. Ker ima Mirjana napaden limfni sistem, naj bi se ji vsak dan na sedemnajst mest vbrizgalo z injekcijo pripravek iz omele. Deset dni, 170 vbodov. Prve dni to še gre, ker pa so mesta vbodov ena in ista, to ni več mačji kašelj. Mirjana je zdržala osem dni. Naj dodam v naslednji post še njene besede, ki jih je napisala pred nekaj dnevi |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 05.06.2002 at 10:35:28 Mirjana: Prebrala sem mnogo zgodb tistih, ki so ozdraveli. S še več ozdravljenimi sem se pogovarjala osebno. Uradna medicina jih je odpisala, A NJIM JE USPELO. Preživeti. In živeti. Nekaterim je pri tem pomagal post, drugim makrobiotika, tretjim vera v Boga… Vsem je bilo skupno to, da so bili spremenjeni. Kot da bi se jih dotaknila čarobna palica, palica radosti. Pripovedovali so mi o svojem drugačnem dojemanju lepote, o polnosti zdajšnjega trenutka, v katerem so prepojeni z ljubeznijo. Ki jo z veseljem darujejo tudi drugim. Jaz pa se še vedno borim. Da bi ozdravela. V teh petih letih je bilo toliko gorja in bolečin, da eno življenje to težko prenese. Pred izbruhom bolezni si kaj takega nisem mogla predstavljati. Vseskozi imam bolečine. Še vedno sem brez zdravil. Ljudje mi govorijo:«Nehaj se mučiti.« Razumem jih, a oni ne razumejo mene. Še vedno želim pomagati svojemu organizmu, mu dati priložnost, da se skupaj boriva. Za življenje. Tele besede pišem zato, da bi ljudje doumeli, da se lahko živi. Tudi z rakom. Da se tudi z njim da veseliti, smejati, jokati… A ne počnejo enakih stvari tudi zdravi ljudje? Meni je vseeno težje, vsaj tako mislim. Zaradi stalnih bolečin. A kaj drugim mar moja bolezen, če vsak živi svoje življenje, svoje probleme. To knjigo pišem zato, da se zahvalim tistim, ki so mi na tak ali drugačen način pomagali. Da še enkrat z ljubeznijo objamem moje najdražje, vse ostale pa vsaj še v mislih pobožam in se jih dotaknem. Tistim, ki mi niso mogli ali hoteli pomagati, želim, da pomagajo vsaj sebi. Tistim, ki me ne poznajo, želim s pisanjem pomagati, da bodo pravi trenutek znali priskočiti na pomoč nekomu drugemu. Kdo ve, kdo jih bo potreboval: mama, brat, otrok, prijatelj… Nekoč bodo morda zboleli celo oni sami. Ko pride tisti čas, se ni mogoče obrniti in zbežati. Podarite nekaj svojega časa, napišite pismo, pokličite po telefonu, dajte nekaj besed upanja in malo ljubezni tistim, ki so hudo bolni. To je za vas tako malo. A za nas, obolele, tako veliko. Ne vem, če bom ozdravela. Nihče ne ve. Ne morem obljubiti sinu, da ne bom umrla. Lahko rečete:«Bila je taka in taka,«, a nihče ne bo mogel reči, da se nisem trudila. Vem, da se bom še dalje borila. Življenje je vredno tega. Pa če to traja mesec, leto, desetletje… Vem, da je tale trenutek vreden več kot tisoč tistih od včeraj. In drugih, ki bodo šele prišli. Ker edino v tem trenutku, SEDAJ, živim. Življenje mi je zaloputnilo vrata. A pustilo mi je okno. Odprto. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 05.06.2002 at 11:09:08 hmpfh tale mirjana ... kaj pa mora ona pri sebi spremenit sploh? sta to že ugotovili? ker tele besede: Ne vem, če bom ozdravela. Nihče ne ve. Ne morem obljubiti sinu, da ne bom umrla. trudila (sizif) borila Življenje mi je zaloputnilo vrata ... SAMA JIH JE ZALOPUTNLA s čim? kaj dela narobe? navezanost? na kaj? na koga? ne vem, naj še kaj napiše, ker knjig o rakih ipd, je že morje, pa kdo jih bere ... tisti ki imajo raka? kolk je takih ljudi, igra je v tem da do tja sploh ne prideš, ne pa da prideš tja in se pol boriš, trudiš ... kaj je njena naloga ne vem, vidim pada ni lahka (kot da ima kdo od nas lahko, več ko obvladaš od prej težjo si si zastavil/a za to življenje, saj je odločilno) ... sej res ... a ste sploh pomisll kaj ti pol pomaga ko te ujame TVOJA LASTNA SMRT? kaj od vsega tega v kar smo vlagali energijo nam v tistem trenutku sploh pomaga? in če je ta smrt prej kot v roku 10 let, naloga ne bo izpolnjena ... seveda lahko v to verjameš lahko pa ne, lahko verjameš v namen lahko pa ne. če vzamem mirjano za primer, če napiše knjigo o raku, o borbi ... a bo njena naloga izpolnjena ... a to je vse kar si ja zadala za to življenje ... i don't think soooou. ker vem da vam večini razsvetljenje ni v namen uštemano ... kdaj pa ... v katerem življnju pa potem, se nam je zdelo da nas krščanstvo postavlja pred nemogočo nalogo, do nebes v tem življenju, ampak to je edina mogoča naloga, če začneš prestavljat razsvetljenje v naslednje lajfe, pol se zaciklaš ... tko kt menihi dol ... jim je tolk fajn da NAMERAVAJO življnje tako da so v drugem življnju ja spet menihi ... do kdaj ... cikel ... do kdaj inkarnacija ... časa ni Igor P. wrote on 02.06.2002 at 21:24:00:
nič ni sigurno harry, popolnoma nič, lahko samo zaupaš, verjameš, veruješ, če hočeš, da se bo zate (in) ostale dobro izteklo ... in ti si lahko prepričan v kar hočeš, drugi s tem nimajo nič. oni ti dajo informacije, sprejmeš in vzameš za svojo resnico kar hočeš. TI izbereš kaj je res! nečemu verjameš, nečemu ne ... it's up to you ... to je tvoja resnica ... drugi ti svoje samo servirajo ... če želiš jih vzameš za svete, lahko jih samo sprejmeš (vzameš na znanje), lahko pa si PROTI njim ... jih kategorično zanikaš ... |
|
Title: ..Re: Samomorilnost in smrt Post by vida on 05.06.2002 at 12:15:29 Gape, zakaj daješ tak pomen temu, kaj mora vsak v tem življenju še narest ? Vse kar lahko rečem je le to, naj se prepusti kar pa še ne pomeni, naj se vda ... naj naredi tisto, kar čuti da lahko ... če je to pisanje knjige, potem naj piše ... ! ...pa še ena modrost, ki meni včasih kaže pot : Vesoljna modrost, prosim te za moč, da bi zmogla spremeniti tisto, kar je v moji moči spremeniti, daj mi milost, da sprejmem tisto, kar ni v moji moči spremeniti, in daj mi modrost, da ločim prvo od drugega. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 05.06.2002 at 12:35:05 Jah, jest bi tud rekla, ja, da smrt sploh ne pomeni poraza Smrt samo je. Tisti, ki ostanemo, se delamo potem pametne, a je prov tko al ne. Sodimo. Da bomo sojeni. Mirjaninina knjiga ne bo ne vem kaj, pa saj je to jasno. Je samo ena od pripovedi ljudi, ki bi radi svoje izkušnje podelili z drugimi. Drugimi zato, da bi bilo tem drugim lažje, da jim ne bi bilo treba stopiti na tako pot kot jo ima Mirjana. Mirjana med pisanjem doživlja pravo očiščevanje duše. Pozno, a ne prepozno. Knjiga pa je namenjena ZDRAVIM. Pa to je jasno, če količkaj razumeš smisel sočutja. Sočutja drugih, ne njenega. Ja, Mirjana je sama zaloputnila vrata svojega življenja. Saj to do neke mere ve. Njena bolezen je med drugim način za vzbujanje pozornosti. Eto, vzrok vemo, odpraviti ga? Kdo od nas ve, kaj nas žene v dejanja in dogodke, kjer smo ranjeni in prizadeti? Znamo to ozavestiti? Do neke mere ja, potem pa... Rekla bi tudi to, da sploh ni važno, kakšne težave v življenju imamo (finančne, partnerske, bolezenske..) vse so samo odraz tega, da nekaj še ne znamo, da se še učimo. Je kje kdo, ki sploh nima težav? Je, na britofu. Vsi ostali smo pa zato tu, da se jebamo naprej na tak ali drugačen način. Točka za nas, če smo potegnili iz lekcij pozitivne zaključke. drugač pa... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Marjana on 05.06.2002 at 14:28:38 Ravno vceraj sem prebrala knjigo Louise Hay 'Zivljenje je tvoje' in ker to ni nakljucje ;) moram napisat. Cisto na koncu knjige na nekaj straneh pove svojo življenjsko zgodbo. Piše: (po tem, ko je svoje življenje že precej spravila v red!) "Potem so nekega dne ugotovili, da imam raka. ... Zaradi svojega dela s strankami sem vedela, da zdravljenje z mislimi učinkuje, in ponujala se mi je čudovita priložnost, da si to dokažem. Navsezadnje sem sama napisala knjigo o miselnih vzorcih in vedela sem, da je rak bolezen, nastala iz globoke zamere, ki jo v sebi nosimo dolgo časa, dokler nam ne začne dobesedno razjedati telesa. Raka sem dobila, ker nisem hotela raztopiti vse jeze in zamere na ljudi iz mojega otroštva. ... Na operacijo nisem šla. S pomočjo vsega mentalnega in telesnega očiščevanja mi je šest mesecev po postavitvi prve diagnoze uspelo zdravnike prepričati, kar sem sama že vedela - da ni v meni niti sledu o raku več! Na lastnih izkušnjah sem spoznala, da BOLEZEN LAHKO OZDRAVIMO, ČE SMO VOLJNI SPREMENITI SVOJE RAZMIŠLJANJE, PREPRIČANJE IN ODZIVANJE!" Seveda je tekst daljši, predolg da bi vsega prepisala. In sliši se preprosto, čeprav sem prepričana, da za človeka v taki situaciji ni niti malo preprosto. Vmes govori o čiščenju miselnih vzorcev, o imeti se rad, o osvobojevanju od zamer in obtoževanja, o čiščenju telesa. Na splošno je to ena najboljših knjig s tega področja, kar sem jih prebrala. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 05.06.2002 at 15:03:10 Res je, Marjana, ta knjiga Luise Hay je ena boljših. Pomemben je tisti njen stavek, ki si ga napisala z velikimi črkami: BOLEZEN LAHKO OZDRAVIMO, ČE SMO VOLJNI SPREMENITI SVOJE RAZMIŠLJANJE, PREPRIČANJE IN ODZIVANJE!" to je vse. Če nismo voljni, pa nič... Ima Luisa Hay še nekaj dobrih knjig, vendar tudi jaz mislim, da je ravno Življenje je tvoje njena najboljša. Ali pa je to zato, ker je bila to prva njena knjiga, ki sem jo prebrala... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 05.06.2002 at 15:09:49 a veš, saj Luisa ni edina, ki je zbolela potem, ko si je za silo spravila v red življenje. Tudi pri nas poznam take primere. Pravijo, sedaj, ko bi nam bilo lahko lepo, je pa prišla bolezen. Mislim, da sem enkrat brala pri Anni Brennan, da lahko v enem zemeljskem življenju opravimo več nalog (eno za drugo), da se nam ni potrebno ponovno rojevati. Da ni potrebno po dokončani nalogi umreti in nato zopet preživljati težkih prvih let življenja, ki so (ponavadi) samo predpriprava za glavno igro. Enostavno ljudje začutijo močno notranjo potrebo po popolnoma spremenjenem življenju iz enega ali drugega vzroka (ona v ameriških pogojih opisuje selitev z enega konca Amerike na drugega, druga služba, partnerji...), pa šibaš dalje z novo nalogo. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 05.06.2002 at 15:23:51 (samo)realizacija ... narest ... dokončat kar si si zastavu ... kaj pa ... mislm kako nej to povem ... vse kar si v živlenju pomislu, vse je TREBA narest, če kej od misli ne nardiš, gre v to nedelo velik energije, torej lahko se prepuščaš tistemu kar si znameravu ... mislu v preteklosti, nedelovanje, brez porabe energije, če ti je to fajn, drugač spet kuriš energijo bz ... zato dajem pomen temu ti (ve, vi) ne? naj piše, ampak a je to zadnja stvar ki jo mora narest v tem lajfu ... mogoče, sej nč ne rečem ... mogoče modrost je fajn ja ... smrt ne pomeni poraza ... kukr za koga ... in kokr kdaj ... to je vzrok ... zbujanje pozornosti? si zihr ... ti je to ona rekla??? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Marjana on 05.06.2002 at 15:25:11 ana wrote on 05.06.2002 at 15:03:10:
to je ze v knjigi poudarjeno ;) :-* |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by LittleStar on 05.06.2002 at 15:38:57 To, kar si napisal, Gape, zveni kar malce neizprosno do sebe: je že res, da so opozorila vedno bolj kričeča, če nekaj, kar je tako očitno, da moraš naredit, pa nočeš videt, slišat notranjega glasu, pa te kaj od tega odvrača (ponavadi ego). Ker se mi zdi, da pa glih ne rabiš zdaj, če si si pred petimi leti zastavil določen cilj, in je vmes čas v življenju prinesel drugačne okoliščine, kdo pravi, da si ne smeš vzet pravice, da si premisliš, da postojiš, da prisluhneš svojim sanjam. Zmeraj si lahko premisliš. Vsak trenutek se lahko prebudiš, če se hočeš. Tako tudi Mirjana. Samo ne zavedamo se tega zmeraj. Iz njenega sestavka veje bolj samopomilovanje in ne neka volja po življenju kot sama pravi. Vem, da ji sigurno ni lahko, zato tega ne bom preveč komentirala. Vsak mora najti tisto moč v sebi. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by S_Taakoses_Rebus on 05.06.2002 at 19:56:06 Smrti... Vsepovsod na svetu čutim tebe, tvojo energijo, ki daje življenje s tem da ga vzame. Strah pred teboj je neutemeljen, dejanje sebičnosti, zanikanje lastnega obstoja. Občudujem tvoje delo, kako vzameš zguban, star obraz ter ga preobraziš v otroški nasmeh. Izpolniš prav vsako željo, se nikoli ne utrudiš. Zakaj nisi predmet spoštovanja? Saj si vendar temelj vseh religij, univerzalna resnica, odrešitev ljudstva. Ti vedno kažeš pravo pot, kakor zvezda oddajaš svetlobo. Temna zavesa te ločuje od mojega ljudstva, uničil jo bom! Predstavil te bom vsem bom pokazal tvojo dobroto, tvoj sijaj. Vem, izpadel bom nor, nihče mi ne bo verjel. Skupaj jih bova zbudila iz dremeža bogov. Tvoja moč je nedolžna, je upanje sveta, edina iskra resnice. Iz boga narediš črva, razbiješ iluzijo veličine, nežen je tvoj dotik. Ob tebi se počutim tako nemočnega, a hkrati enakovrednega. Sanjajva skupaj. ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry1 on 05.06.2002 at 22:41:24 Morda pa so tole idealne misli, če se kolebaš med življenjem in samomorom. Če te prevzamejo, odideš. LP Harry |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Amstel on 06.06.2002 at 01:35:47 Smrt, je, tako kot je lepo napisal Castaneda, zaveznik. Je edina, ki človeka postavi pred zid, pred odločitev, da se spremeni. Govorim o smrti, medtem, ko je v nas gon po življenju. Je edina, ki na nas deluje streznilno v hipu. Velikokrat pomislim, da si kdo prikliče kako hudo bolezen, zato, da občuti smrt in se takrat prisili, da se spremeni. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 06.06.2002 at 07:23:52 Kdor se ni sprijaznil s smrtjo in jo sprejel kot svojo prijateljico, se ni sprijaznil niti z življenjem. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by BRUS-LI on 06.06.2002 at 08:46:55 Kaj če raj ustanovimo Društvo ljubiteljev smrti - Erich Fromm? plp brus-li |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 06.06.2002 at 09:04:55 ja smrt telesa je verjetno kr fajn, če si prej postoril vse kar je blo za postorit, če pa še kej nisi naredu, pol je pa bl kurc, lohka si njen fen, ampak duša bo avijon zamudila, ok sej lohka pol kasneje pride z avtobusom ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by MIKE on 06.06.2002 at 09:29:59 Ka smo glih pri tej tematiki, bi predlagal še jest dve izredni knjigi, ki govorita o smrti. Hja, spet bom proti-Oshovce mal zdrmal, toda njegova knjiga SMRT - VELIKA IZMIŠLOTINA je ena temeljnih, ki opisuje, govori o odnosu, dojemanju, sprejemanju, razumevanju smrti. Razmeroma kratka knjigica, bi reku, kot sirup, čisti ekstrakt. No druga ravno tako odlična knjiga je KOLO ŽIVLJENJA, avtorice Elisabeth Kubler Ross (švicarke), ki opisuje svoje življenjsko poslanstvo pomagati ljudem, kako se skozi celotno svoje življenje giblje in srečuje z ljudmi ki rabijo pomoč in tudi s takimi ki jo dajejo. Zelo zanimivo branje. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Valentina on 06.06.2002 at 11:14:34 gape wrote on 06.06.2002 at 09:04:55:
Jaz pa mislim, da sploh ni tolk slabo it z avtobusom, pa tud s kolesom al pa s karjolo ne. A ni lepo živet, pa se učit, pa naloge izpolnjevat, pa kar imamo že za narest. Če pa zdej ne rata, pa kasneje. Tko jaz zdaj čutim, in mi vse kar vodi po najbližji poti v razsvetljenje sploh ni bližnji cilj. Mogoče sem pa tako mlada duša! ;) |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 06.06.2002 at 12:43:23 Mogoče en utrinek takole na hitro po spominu iz knjige Nenavadni časi, nenavadni ljudje od Petersona Ko je bil Peterson na sestanku z Mojstri modrosti nekje daleč nad Zemljo (kenede, da veste, za kaj se gre?), je Maitreji rekel, da se ne bi več vrnil na Zemljo, saj ga ne veže nič nanjo, zelo domače se pa počuti tam, med Mojstri. Pa mu je rekel Maitreja, naj pogleda skozi okno (ki ga je tisti trenutek ustvaril) in naj si ogleda, kaj vidi. In je Peterson gledal detajle na Zemlji in iz življenja Zemlkje in so mu bili všeč - in takrat se je zavedel: pogledal je Maitrejo in razumela sta se brez besed (telepatsko). Vedel je, kaj mu je hotel Maitreja dokazati: da je Peterson še vedno navezan, na Zemljo. In Maitreja je rekel nekako tako: Verjemi mi, če bi lahko, bi šel namesto tebe tvoje življenje tja dol živet. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by S_Taakoses_Rebus on 06.06.2002 at 22:49:33 Smrt...ja Oshojvev knjiga Smrt-naječja izmišljotina je na pravi poti, vsaj zame, pa tud Castaneda ma u redu pogled,mogoče malo prevečkrat pove eno in isto stvar, kot da opiuje iskušnje tretje osebe! Naj vam povem še jaz: Strah = Neznano Neznano = Smrt Znano = Smrt - Strah Smrt = Znano + Strah Strah = Smrt + Znano Neznano = Smrt + Znano Neznano – Znano = Znano + Strah lp |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 06.06.2002 at 23:16:42 Strah = Neznano > neznanega se bojim - me je strah - kul Neznano = Smrt > v neznanem me lahko (verjetno?) čaka smrt iz tega direktno sledi > strah = smrt Znano = Smrt - Strah - zakaj je smrt brez strahu znano? od kje ta postulat? Smrt = Znano + Strah > če me je celo v znanem strah, je to smrt - ok Strah = Smrt + Znano > strah (me) je da me celo v znanem srča smrt Neznano = Smrt + Znano > nč več jasn - dej to mal razlož - jest ne razumem Neznano – Znano = Znano + Strah > ? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Shadow on 13.10.2002 at 08:29:15 Pa je kdo od vas že tudi premišljeval o suicidu, v tem smislu, da ga hoče in da ga bo naredil? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 13.10.2002 at 10:04:29 ene par jih je blo, pa so se še vsi premisll ... niti nisem opazu da bi ostal tuki na forumu potem ... vsak se premisli ko mu posije sonce v življenje ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Shadow on 13.10.2002 at 19:58:08 ... ko mu posije sonce v življenje... ha, ha,... mislim, da ne razumeš obseg zadeve, za vsakim sončnim žarko pride nevihta, ob kateri te zgrozi. Misel, da je bilo prej tako čudovito, sedaj pa je postalo tako.... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 13.10.2002 at 20:32:09 wrote on 13.10.2002 at 19:58:08:
pomoje ne razumeš ti, za vsako nevihto spet posije sonce, in če to veš ni nobena nevihta tolk zlo grozna (priznam da je bil pretekli teden res grozen), ampak slej ko prej bo posialo sonce, tko kot je danes sijalo na nekatere v tej sloveniji ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Shadow on 13.10.2002 at 21:18:44 razumem že... ...vse bo spet dobro, pogovori se z nekom in videl boš, da bo postalo boljše, nič ni tako hudo, da ne bi postalo nekega dne boljše.... misliš kaj takega :)) Ampak verjemi, včasih to ne velja |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by MIND on 13.10.2002 at 21:23:05 Shadow: lahko malo razlozis v cem je problem ? kaj je tako hudega, da ne bi moglo biti boljse ? opisi situacijo, ker drugace tezko (beri:teoreticno) kaj svetujem(o) LP |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 13.10.2002 at 22:54:44 wrote on 13.10.2002 at 21:18:44:
glej ti si izbral tak svet, jaz pač drugačnega i choose to belive ... ya know in moja izkušnja je taka da to VEDNO VELJA ... če seveda vsaj malo za to narediš ... vsaj izbrat moraš ... vsaj to ... I choose to belive ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Shadow on 13.10.2002 at 23:16:07 Mogoče sva se narobe razumela Gape, oprosti. Nisem ti hotel vsiliti mojega sveta, ravno tako kot nočem, da mi nekdo drug vsili svoj svet, vsako bitje je individuum, s lastnim pogledom in mnenjem. Toliko zadev se mi je nakopičilo, da več sam ne razumem za kaj gre, edina oseba kateri sem popolnoma zaupal pa se oddaljuje od mene in sem brez moči kaj ukrepat. Upam, da bo že enkrat vsega konec, sit in utrujen sem vsega. Zakaj mora biti življenje tako nepravićno, nekateri bi radi živeli in ne smejo, drugi pa si želijo smrt in ne morejo umret... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 13.10.2002 at 23:41:29 nočem ti vsiliti mojega sveta samo sporočam ti, da svet ni tak, tvoj svet je tak. sporočam ti tudi to, da ga (na našo veliko žalost) lahko spremeniš samo ti. nihče drug. veš kolk nas je ki bi vse dali za to da bi drugim lahko pomagali (da sebi ne bi blo treba) ??? ampak tko ne gre. vsak mora sebi pomagat. pol pa šele lahko drugim pomaga ... če to seveda hočejo, če tega nočejo ne moreš narest niti tega, u bistvu ne smeš. sicer pa ... tko si izbral ... tko še vedno izbiraš ... za zdej in za naprej ... konec koncev je vse kar je tukaj in zdaj in če tukaj in zdaj izbiraš to, potem to je, izberi kaj drugega ... izberi pravično življenje, če je za nas, je tud zate ... 100% sam če hočeš ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by MIND on 14.10.2002 at 11:29:44 Quote:
Pa ukreni nekaj SAM. Brez te osebe, ne zanašaj se na druge. Zanašaj se na SEBE. Verjemi v SEBE. Če ti to uspe...ne bos nikoli vec SAM. Če se imaš rad nisi nikoli sam. Zaupaj SEBI. Svoji "skrivnostni moči" za katero pomoje vsak ve , da jo ima le ZAVEDAT se je je treba. Če predpostavljaš, da ne moreš nič naredit potem tud NIČ ne nardiš. Če se veliko slabega nakopičilo, je logično, da se ne da takoj odpravit vsega. Niti ne smes tega pričakovat. Bo pa ti sigurno lazje ce nekaj naredis v tej smeri, da ti da "zagon" , ker na mestu stopicat je najslabse. Še vedno ne vem, kaj te v bistvu tako muči, da ne moreš preko tega. P.S. Pa še en nasvet: ne premisljuj (pre)veliko o "slabih" stvareh, ko pa premisljuješ si vzami čas in dobro premisli kako stvari stojijo in kaj BOŠ ukrenil , potem pa pozitivne misli v glavo in zacet delat. V glavnem ne se non-stop obremenjevat, ker situacijo samo slabsas s tem. >:( ;) :) ;D LP |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Katarina on 14.10.2002 at 15:33:20 Strinjam se z Mind,Shadow... Vem,da vsak človek potrebuje oporo,kakšen potisk naprej...predvsem takrat,ko se mu zdi,da je sam ostal popolnoma brez moči. A verjemi,da ima res največji efekt pomoč samega sebe. Vem,ker se je meni nekaj let dogajalo podobno,no..vsaj mislim,da se pogovarjava o podobnih občutkih... Sama sem imela navado,da sem se v kritično odločilnem momentu namesto k sebi,obrnila k nekomu drugemu.Seveda..izbrala sem najlažji način.Boleče stvari prelagati na nekoga drugega ali zanje njega celo kriviti...ali druga skrajnost - sebi pripisati kredit njegovih zaslug. Ja,v vsem tem sem bila zelo domača. Potem prelomnica. Počilo je kot že tolikokrat poprej,a vseeno drugače...Lahko bi obrnila telefon,a o bolečini,ki sem jo čutila prvič nisem hotela govorit.Na začetku mi je bila odveč lastna družba,zato mi tudi do druge ni bilo. Začetek je bil blazno težak,kajti o sebi nisem vedela ničesar.Nisem znala ne doživljat,ne sprejemat...Grozno mi je priznat,a vse to je namesto mene opravil nekdo drug.Jaz sem samo posnemala... Kar naenkrat je postalo toliko novega,najhujši pa je bil strah ob vsakem spoznanju posebej.predvsem ob tem,da sem bila odvisna od drugih,njihovih reakcij... Počasi,res počasi sem se prepoznavala,čutila vse kar spremlja moje doživljanje bolečine,veselja,topline...Po prepoznavi vsakega čustva posebej,sem končno začela iskati zdravilo zanj.Res je...sprva so me neuspehi tolkli,hoteli so me prepričat,da ne zmorem.A rinila sem naprej,kajti vedela sem ,da na slabše ne morem. Prva zmaga rojeva enkratne občutke,rada bi Ti jih opisala,pa se mi zdi,da je vsaka beseda prešibka. Prav te zmage in občutki ob njih,pa me rinejo naprej.In vem,da nisem edina,ki čuti tako... Za stvari,ki so me potisnile v ta kot bom vedno hvaležna. Poiskala sem se,pravzaprav to še vedno počnem. Nimam se vedno rada,a vseeno sem rada Katarina z vsemi + in - skupaj. Rada sem jaz,ne predstavljam si več bit nekdo drug. Zato Shadow...ne prestraši se trenutnih neuspehov,tudi zmage pridejo. Verjemi, Katarina |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 27.02.2003 at 21:02:07 ana wrote on 05.06.2002 at 12:35:05:
Mirjana je umrla danes proti večeru. Naj njena duša čimprej najde pot domov... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by gape on 28.02.2003 at 00:20:24 naj ji bo lahko potovanje ... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Andres on 28.02.2003 at 00:24:22 Počiva naj z njimi. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Kali on 28.02.2003 at 00:42:55 Naj počiva v miru... |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ARS on 28.02.2003 at 00:54:00 ana wrote on 30.05.2002 at 10:37:49:
Ma, preprosto in direktno si tole napisala, Ana; in močno drži. Sem - prav zaradi taistega občutka, da je bolezen beg in telesa opozorilo -, na svoje "bolezni" precej pozorna postala; pa nobena (še) ni bla, kao, smrtna, tudi bilo jih ni prav veliko ... pa tut samomor mi je "miljama" daleko. Drugih bolezni jemljem pa kot "spremljevalno" učno uro; pestro. No, saj povezav pri drugih res ne štekam zmeri, pa morda velikokrat tudi mimo butnem - a sebe bi bolj težko okol prnesla ... pa še čist mimo bi blo. Sicer pa ... Če bi me vprašali, zakaj smo enkrat v redu, drugič pa ne - preprosto: zato, ker pobegniti ne moremo. Razen v smrt z odločitvijo. Sonca vsem, pa veselo "srce" in lahkoten korak, :-* ARS |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ARS on 28.02.2003 at 00:59:14 MIR? JA, NA! :-* ARS |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Devi on 28.02.2003 at 10:56:23 Naj ji bo dobro, kjer je zdaj. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Katarina on 28.02.2003 at 20:10:26 Tudi jaz ji želim miru... Katarina |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Andres on 28.02.2003 at 23:48:44 Mirjana je danes spet post oddala. Ana! Me sedaj točno zanima za katero Mirjano pravzaprav gre? Andres |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by mirjana on 01.03.2003 at 11:18:33 Andres wrote on 28.02.2003 at 23:48:44:
Da ne bo pomote. Jaz sem živa in zdrava. Samorilnost pa imam za kukavičluk. Pa ne mi zamerit za kakšno hrvaško besedo v mojih postih. ;D |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Devi on 01.03.2003 at 11:33:21 mislim, da je šla beseda o tej Mirjani: MIRJANA PRIPOVEDUJE: http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20021222115448402 MIRJANA UMIRA: http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20030216155915674 |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry on 01.03.2003 at 11:34:48 ana wrote on 27.02.2003 at 21:02:07:
Mirjana, bodi mirna in spokojna na svoji novi poti. Se vidimo v večnosti. |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Andres on 01.03.2003 at 11:45:08 Devi! Hvala lepa. Sam mi je mal čudno, da mora narod najprej pozitivke prebrat, da se ve kdo je umrl. Pa še ziher ni da se gre za to Pozitivke MIrjano. Naj ji bo kljub temu lahka zemlja. Andres |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry on 01.03.2003 at 11:53:24 Kume. Še en dokaz, da v Pozitivkah izveš marsikaj. ;) LP Harry |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Andres on 01.03.2003 at 11:55:27 wrote on 01.03.2003 at 11:53:24:
Točno kume. Manj ko sem zraven bolj so zanimive. Andres |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by Harry on 01.03.2003 at 11:58:14 Kume, kakor za koga. ;) LP Harry |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by b5 on 07.03.2003 at 23:41:51 Robi wrote on 30.05.2002 at 11:56:29:
Kaj pa skupinski nasedi jat delfinov in kitov?? |
|
Title: Re: Samomorilnost in smrt Post by ana on 08.03.2003 at 19:11:05 se govori med greenpeacovci, da delfine itd zmedejo vojaški radarji |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |