Saj racio ve, da jo ne more opedenat, saj se mu duša tud pusti ne, tud če se še tako trud. Hierahija je jasna: razum je zato tle, da dela tko, kot je ona sprocesirala, če ne takoj začne jamrat pa grozit, da jo omejuje/nadzoruje skratka tako ogroža, da bo kar šla. Je duša ženski pricip (jin?), razum je samo en njen konverter v nadzemljsko fizko, ki ma svoje zakone (jan?)...


Da imamo vase vsajeno eno etiko, ki nam ne dopušča, da bi se odrekli lastniškemu odonosu do svoje duše in do duš drugih. Ker se ne odrečemu svojemu, s tem priznavamo lastništvo tudi tistih neimenovanih in od nas odtujenih drugih, ki delujejo nanjo izven našega nadzora in proti njej, jo izčrpavajo.

Ker samorealizacija razumem predvsem kot duhoven proces, za realizacijo duše skozi človekova dejanja. Tu ne gre za realizacijo njegovega ega, ki ima stvari tako ali tako pod nadzorom.

Ljudje ustvarjamo stvari,nad katerimi nimamo potem vec nadzora.Ker si jih želimo lastiti in se z njimi poistovetimo - postanemo odvisni.

Že zdaj si clovek s svojim nadzorovanjem nalaga ogromno odgovornosti.Ljudje smo vedno bolj pod stresom.Vedno vec je samomorov,drog.... ZAKAJ ??

Samo zdaj jo je pa res odneslo v ene sfere, v katere pošteno cvikam z/za njo it, kjer jo kmalu ne bo možen niti spremljat niti nadzorovat niti se ji podrejat.

Hočem od nje en razumevanje za moj strah pred razpadom ali transformacijo najinega odnosa, zato jo spremljam, jo nadzorujem, se ji, kot morda navzen zgleda, podrejam. Saj je tud sama pogruntala, da jo bolj nadzorujem kot da se ji podrejam, zato je tud tolk alergična name.

S tem, da skušam vse skupaj demistificirat, se umetno matram neko skupno 'duhovno', a prizemljeno polje ustvart, ki jest zmorem nadzorvat.

Mogoce bi bil še boljši izraz, ceprav kontradiktoren, nadzorovala sem norost. Zakaj? Zato, ker sem vedela, da so podobe, ki sem jih doživljala (z dolocenimi ljudmi ali brez) iluzija NOT. Cutila sem, da nis(m)o pripravljeni. Sem upravljala s seboj. Kar me pa skrbi zadnji cas, pa je, da se mi zdi, da sem zgubila nadzornika ali nadzornico.

Da začutiš svojo pravo avtentično moč. Potem pa si lahko tud nadzorovan norec, če hočeš, samo po mojem, ti ni več do tega. Ker vsa ta neka zadovoljstva razkošja so tako minljiva

Samo, a lahko ti hodiš okol in vsakemu v faco receš: boli me kurac .? NE. Moraš se iti tole nadzorovano norost, ce hoceš kolk tolk skoz prit v tej družbi

Včasih nam je res dano pogledat skozi Božje oči, da se zdimo kot lutke v tem veličastnem stvarstvu..., ampak vsakemu življenje ni samo igra, zato dajmo poskusit z malo več modrosti oz. nadzorovanja svoje norosti

Ne bi rekla, da je komu nadzorovanje norosti kar dano. S preveč naučene modrosti se pa lahko zgodi tole:
Lahko se krasit z mislimi drugih, bistvo v tebi pa ostaja skrito drugim...   Vse je tako lepo, oh in ah in sploh...  ...vcasih pretirana pozitivnost meji ze kar na zatiskanje oci pred realnostjo, cele kopice lepih misli pa so kot cement za postavljanje zidu v lastni percepciji, ki jo tako lahko zozas na malo sobico izoliranosti...      

Pomembno je, da se ne borimo proti temu, česar nas je tako strah. Pa da ne želimo za vsako ceno imeti nadzora. Ker paranoja je ravno ta paničen strah pred izgubo nadzora, tesnobo... Če DOPUSTIŠ, da tesnoba je, po mojem ne more priti do izgube nadzora (saj si ti tista, ki je dopustila, a ne?) nadzor izgubiš le, če se boriš proti nečemu, kar že tako ali tako je

'Vse kar boste počeli se vam bo zdelo nepomembno, pa vendar je zelo pomembno, da to počnete' - je rekel Gandhi, to bi lahko bila nadzorovana norost

TISTO KAR MORATE NAREST NAREDITE! ko boste nadzorovali norost, ko zaustavite svet veste,...

gre sam za to da se zgubljaš, da ni nadzora vse, je normalno