Cja, saj tud jaz tega ne razumem, kar večkrat praviš - ljubiti je tako enostavno.
I don't think souuuu. Saj poznaš on komad: The power of love - makes one man weak and another man strong. Za moč (ljubezni) se gre.

Kaj ti je spet kaj v oko padlo?  

Zato:

N. wrote on 20.04.2002 at 16:08:09:

Littlestar !

Ja,saj vsaj potruditi se moramo.

To je res,da čeprav želiš človeku dobro,se bo ta upiral.Saj se ljudje bojijo sprememb.Vedno težimo k temu,kar nam daje občutek gotovosti in s tem občutek,da lahko tisto tudi nadzorujemo.
Vsaka nova ideja,ruši stare in s tem stare vzorce.
Torej se ljudje začnejo čutit ogrožene,saj s tem izgubljajo nadzor nad svojim življenjem.
Vsak občutek nenadzorovanja,pa sproži strah zato tudi človek postane nasilen.
Zato želimo vse nadzorovati,celo vesolje,tudi "ljubezen".
Vendar se sploh ne gre za nadzorovanje nečesa drugega,ampak le za svoje vzorce,da imamo nek občutek varnosti.Torej gre se le za ego.
Mogoče je res čudno,zakaj ljudje nočejo ljubiti,ko pa je to tako enostavno.
Saj če želiš ljubiti,se moraš nekomu prepustiti,se odpreti,odkriti svoj ego,ki je v resnici tako grd,ki se sramuje samega sebe in se boji,da bi ga kdo videl kakšen v resnici je.Zato se ljudje sramujemo in se nočemo predati,ker imamo v sebi toliko negativnosti in raje trpimo in se skrivamo za nekimi maskami.
Zato si tako zelo želimo nekoga,pred katerim bi lahko sneli svojo masko,odkrili svoj ego,se nenadzorovano prepustili,se osvobodili strahov in bili,kot eno.

Saj razumem,da zaradi strahu,ljudje delajo kompromise.Čeprav želijo dobro,se ustrašijo in se prodajo družbenim normam.
Vendar jaz zdaj vas vprašam :
Ali bomo še naprej živeli v strahu,podlegali nekim sebičnim in primitivnim družbenim normam,bomo samo jamrali,se pritoževali in se počutili,kot žrtve ?
Jaz ne mislim in naj si ljudje mislijo,kar jim paše.
Sledil bom svoji zavesti,ne pa družbenim normam.
Tisti,kdor se zaveda,bo me sprejel,sebičneži pa me itak ne bodo in tega niti ne pričakujem.

Sicer pa se naj vsak sam odloči,kaj želi biti in komu slediti.
Kdor se misli prepustiti in biti le suženj družbe,naj bo.
Kdor misli iti naprej,preseči svoj ego in ustvarjati lepši svet - DOBRODOŠEL.

Toliko besed, še pa še, besede, besede, besede....


Potem pa stopiš ven, pa poklepetaš, in vidiš, da je en kup ljudi nesrečnih, da se iščejo, spoznavajo in vse kar si želijo je kanček razumevanja.

Mar res mislite, da njih zanima, kaj je to nadzor, kaj je ego, kaj pomeni ljubiti in kaj ne, in en kup bedarij v tej smeri.
Njihova sreča ni odvisna od razumevanja jaza, ampak od sprejemanja. Sprejemanja s strani njihovih sosedov, šefov v službi, moža, žene, otrok, policaja ki vestno piše položnico za prekršek. V besedah se izgubijo. Veliko več (in bolje) jim pove topel stisk roke, nasmeh (ne smeh), da pohitiš, če te nekdo pokliče, da si človek. To je v bistvu vse, kar si želijo, nič več, nič manj. Čemu torej trošite besede? Čemu toliko razmišljanja? V sosednjem stanovanju pa vaša ostarela soseda komaj čaka, da bi nekdo potrkal na vrata z namenom, da pogleda, če je v redu, če kaj potrebuje, če ji kaj prinese, če ji prebere stolpec iz današnjega časopisa.  In umirajočega v bolnišnici ne zamina, če je življenje po življenju, zakaj umira, vse znanje zdravnikov mu ne prinesejo toliko miru, kot mu lahko prinese dolg, nasmejan pogled bolničarja, njegov dotik, da mu izpolni željo in mu prinese pokazat majhnega otroka.
Tako malo je lahko zadosti...

Bi rekel gape (res, te moram citirat, oprosti): Lahko pa da se tudi motim.
Jaz pa dodajam: sicer sem pa, tako al tko, samo nekdo...

Samonekdo, se strinam,gre res  predvsem za sprejemat.

Ampak jest pač ne morem vse in vsakogar brezpogjono, čeprav bi si oni morda to želeli pa potrebovali,  drugi pa mene tud ne, čeprav bi si to jest še nabolj  želel pa rabu. Moram naprej  zvedet, a je šefov pa sosedov nadzor dobronameren, a čemu služi? Rad bi se tud prepričal, če ma  moje nadzorovanje samega sebe pa otrok pa žene pa soseda  kakšen smisel al pa je le   temna misel, ki se nad mano pa njimi izživllja. Ker nadzor je  tle,  je  prisoten,  ga izvajam in je nad mano izvajan,  tud če ga z besedemi ven ne vlečem. Bi rad z roko zamahnu pa kot da ga ni pa  bodmo sočutni pa bodmo prijatli, ampak to v real lajfu ne bo dolg trajal, se začnemo sumičit, kaj ma kdo za bregom pa primejrat, kdo ma moč.

Men je prav žal, jest moram določene stvari tud mentalno, z besedam razpucat.  Se pa  tud strinjam, da bi  blo  bloljš, če mi tega ne blo treba počet.  

Titud, vem kaj si hotel povedati. Ni zaman tisti rek: dobrota je sirota. Ampak na en takšen pregovor, boš našel še pa še misli, ki bodo dajale spodbudo v smislu tudi prejemanja. S tem ko narediš dobro delo nekomu, ga hkrati narediš tudi sebi.
Ampak če smem iti v ekstreme, predstavljal si, da stopiš v dvorano polno ljudi. Dve skupini. In moraš se odločiti, v kateri skupini boš preživel vso nadaljne življenje. Ne bo več možnosti umika, ne boš se mogel premisliti. V eni skupini ljudje, ki razmišljajo, se pogovarjajo, debatirajo... kaj je to, kaj pomeni ono... nekaj podobno temu forumu, na drugi strani skupina, skupinica posameznikov, ki nekaj delajo, rišejo, ustvarjajo grad, se opazujejo, sprejemajo, nasmejijo, uživajo drug v drugem in si medsebojno pomagajo... Nikoli ne bodo vedeli toliko o sebi (kot druga skupina), in prejšnja skupina ne bo nikoli čutila tolikšno sprejemanje  s strani drugih, kot prva. Za katero se boš odločil.