[color=Blue][/color]Bi ne želela napisati nekaj prežvečenega ali pa nekaj, kar ste že tisočkrat brali...Tudi prepičati se ne dam, da moramo imeti kar vse radi...kako le?
Imeti rad vse po vrsti bi žal pomenilo, da bi me taka ljubezen popolnama izčrpala. ??? Ne morem imeti rada vsega sveta, vsaj ne na isti način in z isto globino čustev...Pa tudi pogrešanje ni ljubezen...pogrešati nekoga, ne pomeni tisto osebo ljubiti...
Naj poenostavim. Zame je vse samo čista energija.
Tudi ljubezen.
Naj bo pozitivna, najgloblja kot čustvo, najlepša in žal, najbolj boleča...In komu je lažje? Tistim, ki verujejo v Boga in imajo vsaj eno ljubezen, ali pa nam navadnim smrtnikom, brezvercem...ne vem.
Unim je definitivno lažje, saj vse gledajo skozi ljubezen do boga, ki je za njih največja in najmočneješa. Pa jim ostane potem prostor tudi za ostale ljubezni ali se zgolj držijo dogm, da jih vse najlepše čaka šele po smrti...?Ni to metanje peska v oči? Kaj vem?
Nihče me še ni prepričal v to, da me po smrti čakajo neka nebesa, ne verjamem v to...Mi je ljubša misel, da ljubim tu in sedaj , kot pa nekoč in nekje...In energija, ki je najmočnejša se poveže z drugo energijo...ali pa ne. Mogoče pa sama trošim energijo za nekaj ali nekoga, kar vredno ni...Zamotano na moč. Naj ostanem pri tem. Ljubezen je popolna, nuničljiva, najmočnejša in najlepša energija na svetu...je večna in popolna, neminljiva in neuničljiva...sevada una z veliko začetnico...
lp
Angel*