|
Zakaj je torej toliko ljudi vsako nedeljo na kolenih?
Takšni pomisleki, porojeni ob prebiranju Bertranda Russella, so me že
kot najstnika pomagali odvrniti od vere. Tako moram skrušeno priznati,
da mi je šele pred kratkim prišla v roke drobna, a udarna knjižica Love's
Endeavour, Love's Expense izpod peresa W. H. Vanstona, upokojenega angleškega
duhovnika. Avtor v njej poskuša opraviti s prevladujočo podobo Boga kot
božanskega monarha. Če bi bila namreč ta podoba pravilna, priznava, potem
bi imeli ljudje vso pravico, da se odvrnejo od takšnega boga.
Med razlogi, da se je Vanstone odločil za duhovniški stan, je bila izkušnja
iz časa gospodarske depresije v tridesetih letih minulega stoletja, ko
je videl, kako zelo je njegov oče omilil stiske svojih faranov. Njegov
oče je bil delno vikar in delno socialni delavec: ljudem v težavah je
ponudil več praktične pomoči kot katera koli druga prostovoljna skupina
v tistem okrožju.
Ko pa je dve desetletji pozneje cerkveno službo nastopil njegov sin, avtor
omenjene knjižice, je bil svet že zelo drugačen. Država je prevzela odgovornost
za javni blagor, gospodarstvo je ponovno oživelo in se razcvetelo. Vanstone
je bil na lepem obkrožen z Ijudmi, ki od njegove cerkve niso potrebovali
ničesar in zato tudi niso bili pretirano navdušeni, da bi ji kar koli
darovali. Bili so sicer vljudni, toda vero so pojmovali kot obliko vraževernosti,
katere čas se je nepreklicno iztekel.
Vanstone je naglo izgubljal iluzije. Začel se je spraševati, ali nimajo
morda njegovi farani prav. Cerkev morebiti res ni več pomembna. Kaj če
so jo druge ustanove res potisnile na stranski tir?
Notranjo trdnost mu je uspelo ohraniti edinole s pomočjo globoko ukoreninjenega
prepričanja, da Bog ljubi svojo stvaritev. In če nas Bog resnično ljubi,
kaj nam to pove o njegovi dejanski naravi? A najprej - kaj sploh je ljubezen?
To vprašanje danes nekako ni v modi. Kadar kdo govori o Ijubezni, ponavadi
govori o svojih seksualnih podvigih.
Trenutno prevladujoči intelektualni diskurz se nagiba k definiciji ljubezni
kot neizogibni posledici samega obstoja. Tržno gospodarstvo poskuša pojasniti
vse - celo poroko in družinsko življenje - v okviru osebne koristi. Evolucijska
biologija prodaja še bolj depresivno zgodbo. Naravna selekcija, pravi,
je oblikovala naše možgane tako, kakor je oblikovala tudi naše telo. Skratka,
smo organski stroji, ki se odzivajo drug na drugega na genetsko predprogramirani
način. Ljubezen? Pozabite nanjo.
Toda Vanstone ni pripravljen pozabiti na ljubezen. Trdi, da nas določa
ravno naša zmožnost Ijubiti. Resnična ljubezen, pravi, ima tri značilnosti.
Prvič, drugače kakor njen ceneni nadomestek, denimo blagohotnost, ljubezen
vsebuje brezmejno samopredajanje. Človek, ki ljubi drugega, ne pozna ovir
in preprek: za ljubljeno osebo bo naredil kar koli, zanjo mu ne bo prehuda
nobena žrtev.
Drugič, resnična Ijubezen je odvisna od volje drugega. Kadar nekoga ljubimo,
ga ljubimo v njegovo dobro, ne v naše lastno. Ljubezen je torej nezdružljiva
z vsakršnim poskusom nadzirati Ijubljeno osebo ali ji vsiljevati svojo
voljo. Resnična ljubezen je tudi vselej potencialno tragična, saj nikdar
ne moremo biti povsem gotovi, kakšen bo odziv ljubljene osebe. Prav lahko
se zgodi, da jo ljubimo z vsem svojim bitjem, pa v zameno ne dobimo ničesar.
Tretja značilnost prave ljubezni je zatorej ranljivost. Kadar nekoga ljubimo,
mu neizogibno podelimo moč nad nami. Ne moremo ljubiti in hkrati ostati
odmaknjeni, zadržani in samozadostni. Ljubezen kot samodajanje je torej
oblika predaje. Ne mi, ljubljena oseba odloči, kako uspešen bo naš ljubezenski
podvig.
A če je ljubezen vse to, potem prevladujoča podoba Boga kot brezmejno
močnega in hkrati povsem neodvisnega od tistega, kar je sam ustvaril kratko
malo ne more biti prava. Če nas Bog resnično ljubi, je prej podoben zaskrbljenemu
očetu s petimi otroki, dvema hipotekama in tremi službami. Predaja se
nam do popolne izčrpanosti (saj ljubezen ne pozna meja); ne poskuša nas
nadzirati (saj ljubezen ne dovoljuje nikakršnega omejevanja); in seveda
je neizmerno ranljiv (saj je ljubezen vselej lahko zavrnjena). "Če
je Bog ljubezen in če je vesolje njegova kreacija," piše Vanstone,
"potem je Bog za blagor vesolja popolnoma izčrpan zaradi svojega
vztrajnega, tveganega prizadevanja, katerega izid - triumf ali tragedija
- ni več v njegovih rokah. Ta izid, najsi bo zmagovit ali tragičen, Bog
pričakuje od svoje stvaritve. Čaka kakor umetnik ali kakor ljubimec, ki
je dal od sebe vse, kar je mogel."
Boga bi morali razumeti, trdi Vanstone. A ne kot vladarja, ki
zahteva našo popolno poslušnost, temveč kot brezmejno nežnega ljubimca,
ki upa, da bo njegova ljubezen nekoč prepoznana. Ne za njegov lastni blagor,
temveč za blagor tistih, ki jih Ijubi. Ljubezen, ki je ne prepoznamo in
ki je ne prejmemo, je ljubezen, ki se je ne zavedamo. Je kakor svetloba
žarometa, ki se prebija skozi temo - in vendar hkrati razsvetli vse okoli
sebe.
Zamislimo si očeta, ki ima dva otroka in oba obravnava popolnoma enako.
Toda hkrati si zamislimo, da eden od njiju tudi ve, da ga oče Ijubi. Ta
otrok bo zagotovo neprimerno na boljšem kakor njegov brat. Zakaj? Ker
je zavedanje, da je ljubljen, največje izmed vseh možnih daril - večje
od katere koli ljubeznivosti, ki jih povezujemo z ljubeznijo. Tiste, ki
so a priori prepričani, da je Bog mrtev, seveda ne bo premaknila nobena
Vanstonova beseda. Navsezadnje Vanstone obstoja Boga ne dokaže nič bolje
kot kateri koli drug teolog. Toda s proučevanjem ključnih odlik vsakega
bitja, ki resnično ljubi, vsaj nakazuje možnost še neodločenim. Vanstonov
umetniški Ijubimec, njegov ranljivi, izčrpani, vse prej kot vsemogočni
in vsenadzirajoči Bog je bog, kakršnega si je mogoče vsaj zamisliti. V
postmodernem obdobju demokracije tega nikakor ni mogoče reči za viktorijansko
podobo Boga kot dobrohotnega despota: edini temelj za čaščenje takšnega
Boga je razsodnost. To pa je kaj beden temelj za katero koli religijo.
Michael Prowse, Financial Times, London
Delo, 6. aprila 2002
|