Kako se rešiti odvisnosti od hrane? Se mi zdi, da sem včasih zelo odvisna, in opažam, da mi hrana zelo dosti pomeni..
Ne vem, kako naj opišem..

Hvala, LP!

Miro, z odgovorom si me zelo nasmejal.
Meni gre na živce, ker morem študirat naprej, kaj bi jedla, kaj naj si pripravim,... In PREVEČ pojem. Pa vem, da ni zdravo.
Pa tukaj so sladkarije in vse ostalo.

In pol so dnevi, ko mi nič ne paše, ko pa mi je, pa bi cel dan samo jedla.

Jaz nebi rada imela špeha v glavi, kaj šele na sebi... Uf.

Kako naj se tega otresem, kako naj se "odvežem" od hrane.
Ker v bistvu ni zdravo, tako, kot ni dobro biti navezan na neko osebo..
Se mi zdi, da bolj se branim te odvisnosti, bolj se me oklepa.

LP!

Pri meni sta (glede kil) pomagali dve zadevi:
1. meningitis
2. stresna sluzba

Uspeh zagarantiran.

No pa zares. Najprej se mi zdi da moras nehat kar naprej razmisljat o hrani. Ker bolj kot o tem razmisljas, manj bos uspesna, bolj bos odvisna.
Drugo je, da najdi stvari, ki te zanimajo, veselijo, ter se ukvarjaj z njimi. Tako bos zadovoljna, pa se na hrano ne bos mislila. In stvar se bo uredila sama od sebe.

sam to svetujejo aboregini

tolk kot potrebuješ, sam tolk kot potrebuješ...

"Za odvisnost in prenajedanje s hrano so največkrat vzrok potlačena čustva."

Se strinjam. Čustva in občutki.
Bom povedala, kako gre to pri meni. Težava je v tem, da čustvom ne dajem potrebne pozornosti. Enostavno so same čustva nekaj, kar me motijo. Ker ne vem, kaj z njimi narediti. Navadila sem se, da je lažje, da jih odstranim, potlačim, spregeldam. Torej ta mehanizem obvaldam. Ker pa so čustva pomembna v resnici, čeprav jih jaz najraje ne bi opazila, si najdejo svojo pot na plano. Skoz fizis.

"Opazil sem,da če se oseba ne izraža in ne rase na osebnem nivoju,se bo širila na fizićnem nivoju."

Hm, a to si opazil?  
No, jaz sem opazila, da ker ne želim širiti zavesti o svojih čustvih, se širi moje telo.

Mogoče se komu zdi nemogoče, da lahko odrežemo čustva. Saj so del nas. Pa vendar, se da. S pomočjo sredstev in mehanizmov.
Zato, kdor pravi, da je sredstvo krivo za zasvojenost, ne ve, o čem govori.
Mehanizem drogiranja je pomemben in pa vzrok. Ne sredstvo.
No, pravzaprav, niti mehanizem ni tako pomemben...  

A res lažje živim brez čustev? Tako sem mislila.
Pa vendar, sem opazila, da sem brez njih podobna robotku...  
Robotek, programiran, racionalen, nepristen in nespontan. In tako se počutim dolgočasno. Ker nakladam skoz ene in iste besede. Seveda, besede, prazne besede.

Torej, kaj je v teh čustvih takega, da se jih želim znebiti?
??? ???
Hm, če čutim kar čutim, potem moram reagirati na neko dogajanje, ob katerem občutim neko čustvo.  
Recimo, da se počutim v družbi nekoga nelagodno, da mi je neprijetno... potem moram s tem nekaj napraviti. Se umakniti... Se ukvarjati, zakaj me moti.
Recimo, da občutim strah v odnosu s starši. Kaj naj s tem napravim? Ali lahko starše spremenim? Ne! Ali jim lahko preprečim, da so recimo, žaljivi in agresivni? Ne.
Pa recimo, da mi je nerodno, ko spoznam nove ljudi. Jah.. najlažje, da te občutke zradiram.
Ja, za to rabim energijo. Ki jo dobim v hrani. Dobim drogo, ki ublaži intenzivnost čustev in občutkov, obenem dobim energijo, za to, da lahko tlačim, spregledam.
Zanimivo, da napade lakote delam zvečer...
Pa mi ni blo jasno zakaj. No, recimo, da takrat se naberejo vtisi celega dneva. In so takrat najmočnejši.

Amen.

Pozitivne misli. Mislim da je to ključ. Hej, če nič drugega, zelo pomaga, če se zaljubiš v koga... pa si želiš, da bi mu ugajala... pa se vzameš v roke.
Saj zmoreš.