..se strinjam Mike, pravzaprav bi raje rekla da je vseeno oz. da ne vemo kaj je res... sploh pa ni pomembno. kar šteje je edino naš namen in vem da je dober...(glej zadnje na "kaj je smisel življenja")
... hvala vsem in lep dan želim

q
Delamo tako kot ta trenutek najbolje zmoremo..  
q

Pa je to res? Ni to le preblisk spoznanja nekega globjega razumevanja človekove psihe, ki ni nujno resničen? Ni to le opravičilo? Ali nimamo vsak trenutek znova priložnost biti še boljši?

Je nesmisel, neizprosno, morda celo bolno pričakovati od ljudi, da smo najboljši, kar smo lahko? Da se konstanto zavedamo - samospominjamo?

Ne bi raje težili k samozavezi: Delajmo tako, kot ta trenutek najbolje zmoremo?

Kako ne bi uporabljali svojih vrednot enako za soljudi, če smo vendar Eno? Je to možno?

Zvezdica pa gape pa vsi

smo po mojem spet nazaj tam, do koder zmerom pridemo, ko hočemo ven pa naprej prit:

- lahko tud doktoriraš na temo npr. vzgoje in pol magari tud doma znanstveno eksperimetiraš po enih doteranih metodah, ampak na koncu nimaš nobenega jamstva, da kljub upoštevanju vseh možnih spremenjljivk nisi kakšne spregledov in prav zarad nje sfaliv

- lahko se takoj prepustiš enmu filingu, za katerga v seb čutiš, da je 100% taprav, ampak spet nobenga jamstva nimaš, da se nis lastnemu očutku pustu po domače povedan nategnit in da se ti bo to ekrat na mulcih pokazal pa prek njih vate nazaj zaletel

Zase bi upal rečt, da delam po eni luteranski logiki: če se fino matraš, se ti to mora nekje obrestovat. Po  tej logiki sem se enako pripravljen doktorata lotit kot tud filingu prepustit, če bi se za oboje moral enako fino matrat al pa vsaj enako odrekat.  

Se pa pol tud zalotim, da tle ne gre tolk za končen rezultat, saj se zarad take protestanstke logike po njem več ne sprašujem. To logiko potem tud od odtrok pa tud od drugih nazaj zahtevam, tle smo v kriterijih eno, samo ne vem, kdo se pol  s kapitalom, ki ga tako ustvramo, okorišča.  Jest ne, mi ne - kdo pa pol? Komu na čast se odrekamo, za koga sploh delajmo?

A se nismo indigo otrok zato omislili, da bi ta začaran krog v najšibkejšem členu prekinli?

titud wrote
Q
Jest ne, mi ne - kdo pa pol?
Q

kako pa veš, da ne? In, v kakšni obliki bi pričakoval (ker če veš, da ne, potem veš, v kateri obliki da ja)?

Q
Se pa pol tud zalotim, da tle ne gre tolk za končen rezultat, saj se zarad take protestanstke logike po njem več ne sprašujem. To logiko potem tud od odtrok pa tud od drugih nazaj zahtevam, tle smo v kriterijih eno, samo ne vem, kdo se pol  s kapitalom, ki ga tako ustvramo, okorišča.  Jest ne, mi ne - kdo pa pol? Komu na čast se odrekamo, za koga sploh delamo?
Q
...meni se tole zdi ključno vprašanje, okrog katerga že en čas odgovore iščemo ...!

Jest sem tle hotu eno tretjo plat vpelat, ampak bom to probov jutri  odmotat...

Quote:


Saj pa drugo tak ne obstaja,kot samo ta trenutek.
Vprašanje je samo -navezanost.
Kako bomo rasli ,je odvisno samo od tega,kako zelo smo navezani na preteklost in kje je naša zavest.

Trditev,da delam največ,kar ta trenutek zmorem,lahko razumemo na več načinov.
Če je ta trditev,samo znak tolažbe in samopomilovanja,potem obstaja možnost,da človek "zakrni".
Lahko pa je ta trditev tudi način sprejemanja samega sebe.
Če si rečem,da naredim najbolje,kar v tem trenutku zmorem,potem je vsakršno obsojanje nesmiselno.
Potem spejmem vse,kar sem naredil in lahko rasem naprej.

Pomemben je namen,vsako resnico pa si bo itak vsak po svoje razlagal.
Kakor komu paše.

Luter  je v strahu pred posvetno in materialnim zapravljanjem duše zapovedal duhovni  in materialni akstizem, ki pa se zaradi sproščenih energij ni več mogel vrniti v zgodnješi srednji vek npr.  cerkvenega mistika in asketa franca asiškega. Pokazal pa se je v obrambni in  preverzni  inkviziji pravoverne cerkve in v nedstojnosti razkazovanja  materialnega bogastva in čutnih užitkov na protestantski strani.              
Z izvajanjem  cerkvenih obredov v narodnih jezikih je sicer pridobil naklonjenost širših množic, izničil pa se je ena univerzalni duh , ki ga ga je po evropi dotedaj širila latinščina omikanih slojev in tedanje inteligence. Drugače povedano: zaton renesenase je eno zdravo razuzdanost potisnil v perverzijo in sadizem; eno odkrito  kopičenje zaradi razdajanja v skopuško kopičenje zaradi kopičenja; eno domišlijsko  delo, ki je  poplačano z občutkom  božanske kreativnosti  za tukaj in zdaj  v eno racionalno  matranje za poplačilo v prihodnosti ali onostranstvu; eno živahno družbeno prehodnost za posameznika v eno v naprejšnje pristajanje na ponižnost in sprijaznost z družbenim položajem, saj je posameznikova usoda predistinirana in jo s svojo akcijo ni možno spremenit.

Znano je, da se protestantska etika pokriva z začetkom kapitalizma, to je prvotno akumulacijo  kapitala. Tle se tud začne naše  zakamuflirano odtujevanje od samega sebe. Mislimo, da smo motivirani, ker da  delamo zase, v resnici pa sistem pod peklenskim tempom goni naprej profit, ki ga naše delo in kapital ustrjata za druge. Skratka, večji del naše energije se materializira v rokah drugih in gre brez našega neposrednega vpliva svojo pot. Po logoki  profita v tisto, ki nas tera k še tršemu  delu hkrati še večjemu odtujevanju. Transkormacijio te logike k manjšemu odtujevanju, ki naj bi ga zagotovil družben nadzor proizvjalnih sredstev, je sicer zagovarjal židovski matrialistični  mislec Marx, vendar se zaradi prevelikega revolucionrnega naboja v protestantskih deželah ni obnesla, drugje pa je v sprijeni obliki prinesla več škode kot koristi.  Luteranska etika,  ki se je kontinuirano  razvijala v severni ameriki in na evropskem severu, nam v tako v postindustrijski dobi  ne odtujuje več samo energij in psihofizičnih energij, ampak se je zažrla v eknomizacijo in izrabljanje čustvenega telesa, vseh zanih in neznanih teles in svetov.  Zato  tako široko tolerira in  absorbira in nazadnje komercilaiziramo vzhodnjaška metafizična znanja in duhovne prakse in nam dopušča navidezno svobodo pri urejanju družinskih in družbenih razmerij.

V zgoraj povedanem jest slutim eno bojazen, da nekdo vleče koristi od naše neosveščenosti. Da imamo vase vsajeno eno etiko, ki nam ne dopušča, da bi  se odrekli lastniškemu odonosu do svoje duše in  do duš drugih. Ker se ne odrečemu  svojemu, s tem priznavamo lastništvo tudi tistih neimenovanih in od nas odtujenih drugih, ki delujejo nanjo izven našega nadzora in proti njej, jo izčrpavajo. Bi celo trdil, da se tako trdno oklepamo lastnega lastništva (čeprav v srcu vemo, da je jalovo) prav zato, ker nas v to silijo neimenovani  drugi delničarji. In tudi zato, da dobimo legitimnost, da smo lahko  sami udeleženi v lastništvu  in zčrpavnju duš drugih, tudi najbližjih. Da se vrtimo v enem začaranem krogu kapitalizacije enih lastniških deležev nad nečim,  za kar so vsaj  naši renesančni predniki vedli,  ad prazaprav ni možno lastninit.

Kako se take kapitalizacije zapletejo in rapletjo je tud Goethe je lepo razkril v Faustu, ki je dušo prodal hudiču.


Ne vem, kolk sem vam uspel v tem teoretičnem razpravljanju konkretno odgovort. Po mojem nič, saj to itak vsi vemo. Al pa nekaj, če se tem ne sprijaznimo pa mal okrog jamramo.